Poznam ženo, na katere se težave in problemi kar lepijo. Poleg vsega težkega, kar ji je prineslo življenje, sta ji povrhu umrla tako mož kot sin. Vendar vam tega ne pravim zato, ker bi ne poznali nobenega takega človeka, temveč zato, ker me je presenetila njena reakcija na sinovem pogrebu. Bila je tako … mirna. Ni bila vdana v usodo, ni bila brezbrižna, nikakor. Seveda je bila žalostna, a je bila hkrati tudi tako zelo mirna.
Tega nisem razumel. Kot ne morem razumeti – in sicer skupaj z učenci – kako je lahko ob viharju na morju Jezus mirno spal. Kdo lahko spi v viharju? Samo tisti, ki se ne boji. In to je lahko samo nekdo, ki je tak kot Jezus. Ki je ljubljeni sin, popolnoma prepričan, da leži v Očetovem naročju, in da mu zato nobeno zlo nič ne more.
To Jezusovo spanje je moj ideal kristjana, svobodnega človeka. Ker lahko takole sredi neurja spi samo svoboden človek. In svoboden človek je tisti, ki je osvobojen največje sužnjosti, kar ji lahko zapade človek – suženjstva strahu. Kako zelo človeka ohromi strah! Zaradi njega dela stvari, ki jih ne bi storil nikdar. Zaradi strahu dela zlo, zaradi strahu je nasilen, zaradi strahu popolnoma pozabi na svojo vrednost.
Vsega tega me osvobaja Jezusovo spanje. Vera, zaupanje, da sem res sin. In to bom tudi pri sebi postal takrat, ko bom prepričan, da sem vseskozi v Božjem naročju. Ko bom prepričan v to, da mi Bog vedno daje tega, kar potrebujem. Tudi tedaj, ko mi daje preizkušenj. Kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9).
Besedilo je homilija na dvanajsto nedeljo med letom. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava, piše tudi blog Besede za srce.
