Španija – Slovenija: 2:0

20
227

suarez kucanČe odmislim »telenovele«, je Španija bolj malo prisotna v naši zavesti. Pred komaj nekaj dnevi so tamkaj slovesno pokopali Adolfa Suareza, ki je bil prvi demokratični predsednik vlade in politik, ki je odločno popeljal Španijo na pot demokracije in razvoja ali kakor se reče v »prihodnost«. Pri nas je bil ta dogodek prezrt. Za nas ni bil važen. In vendar lahko prav španski prehod v demokracijo in svobodo pokaže v kakšno zablodo smo se s slabimi izvolitvami spravili Slovenci.

Podobnosti in razlike – Adolfo Suarez: 1-0 za Španijo

V preteklem stoletju sta se obe državi znašli v kruti državljanski vojni. V Španiji so se nekateri vojaki dvignili zoper republikansko vlado, ki so jo obvladovali komunisti in anarhisti, da bi vzpostavili vsaj minimalen red pred množično atentatov proti političnim in verskim osebnostim. Iz kaosa je nastal viden oborožen spopad, ki pa je imel marsikje podobne krvave poteze kakor naša revolucija, v katerem so sodelovali mnogi tujci. Nemčija in Italija sta odločno podprla frankiste Sovjetska zveza in komuniste vsega sveta, republikance. Zmagal je frankizem, ki je vzpostavil diktaturo.

Tudi Slovenija je doživela domač krvav spopad. Začeli so ga komunisti pod krinko »OF«. Pri nas je šlo najprej za brezbožno revolucijo, ki je potrebovala državljansko vojno za vsako ceno. Podobnost je torej v spopadu. Razlika v zmagovalcu. Podobnost v tem, da sta obe državni skupnosti živeli pod močno oblastjo enega vodje. Razlika v tem, da je komunizem mišljen kot »večno na oblasti«, frankizem pa tega ni imel v svojem političnem »DNK-ju«. Podobnost se spet pojavi, ko govorimo o težnjah centralizacije in v gospodarski zaostalosti, pa tudi o tem, da sta se v razmiku nekaj desetletij podali na pot svobode in politične demokracije. Podobnost se znova vidi v cilju, ki sta ga obe državni skupnosti imeli v sebi. Razlika med Španijo in Slovenijo je tudi v tem, da smo morali mi peljati dva zahtevna zgodovinska premika hkrati: osvoboditev od okupatorjevega duha in osamosvojitev. Čudovito in skoraj čudežno nam je uspela slednja, o prvi še vedno sanjamo, saj smo obtičali. Ne govorimo več niti o tranziciji, ampak smo zadovoljni s kontinuiteto v starem.

Čeprav se je Franco imenoval »Caudillo« in je bil samodržec, pa je bil prav on tisti, ki je Španijo popeljal na pot demokratizacije. Čeprav je izbral kralja Janeza Karla in ga hotel vzgojiti za svojega naslednika, pa je prav s tem korakom dejansko odprl vrata novim časom. Ko je Franco umrl, se je začelo. Kralj je izbral Adolfa Suareza za novega predsednika vlade. Adolfo Suarez je prihajal iz vrst frankizma, bil je globoko veren in pristaš svobode, demokracije in sprave. Bil je tako prepričan, da mora Španija na pot novih odnosov kjer bo spoštovanje drugače mislečega samoumevno, da je bil silno prepričljiv. Uspel je celo prepričati zagrizene frankiste, da so ga podprli. Povabil je iz eksila vse politične emigrante (komuniste) in jim omogočil vrnitev in zakonito delovanje. Španijo je odločno popeljal v politično ureditev, ki ji je prinesla 40 let napredka in sožitja. Predvsem pa so Španci dosegli visoko stopnjo sprave. Ko je sredi tretjega mandata odstopil in na volitvah pogorel, se je umaknil iz politike. Šele ob njegovi smrti so Španci spoznali in se mu zahvalili za nesebično delo. Na njegovem pogrebu so bili zbrani vsi, ki v Španiji kaj pomenijo ne glede na politično prepričanje.

Slovenska zmota

Pri nas je stvar drugačna. Ne le, da nimamo kralja, ki bi lahko sam izbral nekoga in ga po lastni presoji postavil za predsednika vlade, ampak smo se morali osvobajati od domačih tiranov in tirančkov organiziranih v strogo partijo in kot rak metastaziranih v vseh porih družbe. Po dvajsetih letih epohalnega časa lahko ugotovimo: edino področje kjer smo dosegli spremembo je politika. V gospodarstvu (z bankami na prvem mestu), v medijih, v sodstvu, v civilni družbi (posebno tisti, ki ustvarja javno mnenje), v kulturi, v »gostilniških debatah« vlada še presenetljivo visoka stopnja enoumja, ki sloni na sedemdesetletnem poneumljanju in zatiranju. Namesto, da bi na mesto prvega predsednika postavili nekoga, ki bi pomenil prelom s totalitarnim titoizmom, smo tja postavili zadnjega partijskega sekretarja. »Lepe oči« so bile bolj pomembne kakor srce. Fasada bolj kot vsebina. In tako še vedno čakamo, da bi Slovenija naredila podobno potezo kakor Španija in dejansko povabila nazaj svojo politično emigracijo, jo vzela spet za svojo in omogočila sožitje, ki ga je KPS s svojo morijo uničila. Razlika pa je tudi v tem, da se prvi mož tranzicije nikoli ni umaknil iz politike. V najboljšem Čebinskem duhu je svoje delovanje preselil v gostilne kjer se zarotniško srečujejo in nam krojijo politično in gospodarsko usodo, kakor nam poročajo celo najbolj zadrti režimski mediji. Ta pojav imenujemo »strici iz ozadja«.

Betoner preteklosti – vsebinsko polna demokracija v Španiji: 2-0 zanjo

Ali si bi lahko predstavljali, da bi se ob grobu takega voditelja, zbral ves narod? Nikakor. Človek, ki razdvaja in skrbi le zase in svoje, ni mu pa mar za skupno dobro, si česa takega niti ne zasluži. S svojim delom in pojavom nas ohranja v preteklosti. In tu je tudi glavna razlika med nami in Španijo.

Adolfo Suarez je Španijo popeljal v prihodnost. Milan Kučan ohranja Slovenijo v preteklosti enoumja in zatohlega duha. Oba sta prihajala iz politične grupacije, ki je okovala svojo deželo v sužnjost, prvi se je temu odrekel, drugi ne vidi, da bi bilo s tem kaj narobe. Prihodnost se gradi vedno na temelju preteklosti. Suarez je vedel, da na frankizmu Španija ne more živeti. Nasprotno pa Kučan še ne ve ali pa noče sprejeti, da na komunizmu Slovenija ne more živeti, ampak umira. Odreči se komunizmu, odreči se popolni oblasti, sprejeti drugače mislečega kot spoštovanja vrednega sonarodnjaka, sočloveka in mu tudi priznati, da je upravičen ne le do življenja, ampak tudi do enakovrednega sodelovanja v javnih stvareh, vseh zgoraj naštetih javnih stvareh, to še vedno zaman pričakujemo od zadnjega partijskega sekretarja. Njegove »slavne« besede », danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan«, v vsej svoji puhli dvoumnosti skozi zgodovino zvenijo čedalje bolj kot pritajena grožnja: »Nocoj si, Slovenci, privoščite praznovanje, jutri vas bo JLA (z rdečo zvezdo na kapi) disciplinirala. Sem že poskrbel, da je TO razorožena… vsak upor bo uničen.«

Španija ima danes odprto, pluralno in resnično demokracijo. Pri nas imamo masko, ki zakriva globoko zasidrano enoumje in nestrpnost drug do drugega. A stvari kljub temu niso več enake. Stvari so boljše, ker je prostor svobode kljub vsemu večji kakor je bil pod socializmom. In tu je naša priložnost, ki je ne smemo spustiti iz rok.

Vir fotografije: Wikipedija

20 KOMENTARJI

  1. to, da je bil za prvega predsednika slovenije izvoljen kučan je sicer bila res napaka, ker ni bilo higijenično (ne more pač bivši prvi mož partije kar naslednji dan postati predsednik demokratične države), čeprav resnici na ljubo se je trudil (spomnimo se spravne slovesnosti v kočevskem rogu, na kateri je kučan jasno obsodil in se opravičič za povojne pogoje), da bi deloval v duhu demokracije oz. demokratičnih sprememb.

    da bi pa kučan ne bil pripravljen sprejeti drugače mislečega kot spoštovanja vrednega sonarodnjaka, sočloveka in mu tudi priznati, da je upravičen ne le do življenja, ampak tudi do enakovrednega sodelovanja v javnih stvareh je pa izjava, ki očitno nima nekega trdnega stika z realnostjo. kučan si je, kot vsak drug politik, pač prizadeval za uveljavitev svojih političnih idej in če mu nekdo pravice do tega ne priznava, potem sam ni demokrat in potem je sam tisti, ki ni pripravljen spreketi drugače mislečega kot spoštovanja vrednega sonarodnjaka itd. če se pač pač politika ni odločila za lustracijo, potem je pač tudi kučanu pripadla legitimna pravica, da se znotraj politike udejstvuje. če se človek z njim ni strinjal, ga pač na volitvah ni podprl. to je pač bistvo demokracije.

    skratka, avtor nam skuša svoje, skoraj bi rekel, patološko sovraštvo do kučana prodati kot neko skrb za demokraciji in svobodo, pri tem pa sam izpade zelo nedemokratično.

    • Za razumevanje zmage MK leta 1990 je treba razumeti takratni kontekst. MK je bilo večinoma pozitiven imidž, nekoga, ki se je v Beogradu na raznih nočnih sejah boril za slo interese. Ta vidik komentatorji tipa Poznič pač ignorirajo. K tej percipciji so sicer res v veliki meri prispevali mediji. Vendar izgovori so pač priljubljeno orodje nesposobnih (Mike Tomlin). Proti njemu je kandidiral Pučnik,ki je prišel iz tujine in katerega žena ni znala besede slovensko. Če k temu dodamo še nekatere otroške napake, ki jih je Demos naredil v kampanji, je rezultat bil pravzaprav logičen.

      Volilci niso krivi za volilne poraze. Ampak je to nesposobnost kandidatov.

      • V glavnem so komunajzerski mediji krivi za tak uspeh Kučana.

        Ti bi pa rad – tipično komunajzersko – vso krivdo zvalil na žrtve.

        Krivci za take rezultate so tvoji mediji, ki jih častiš po božje.

        Naši mediji so celo zločinca prikazali kot odrešitelja.

      • očitno, da je imel kučan nek imidž, drugače volitev ne bi zmagoval v prvem krogu, ampak gre za to, da je bil kučan pred osamosvojitvijo šef partije, ki je imela oblast v totalitarni državi. in ni higijenično, da potem tak človek postane predsednik demokratične države, ker izpade neresno. pa to ne velja samo za kučana, ampak bi takrat morali iz politike izstopiti vsi, ki so v prejšnjem režimu imeli pomembne in visoke politične funkcije.

    • A spet trolaš?

      Kakšne neumnosti pišeš? Kučan je nasprotje demokracije. In to, da ni bilo lustracije, tudi.

      • ja, alojz, bo treba kdaj kaj tudi arguemntirat, ne samo lastna prepričanja naokoli stresat, če hočeš, da te bom jemal resno. 🙂

        in trolanje pomeni ravno to, kar počneš ti, torej objavljanje nekih trditev z namenom, da bi pač druge provocial, brez da bi hkrati navedel kakšne argumente. 🙂

    • ..haha,politika se pač ni odločila za lustracijo..

      a bojo udbokomunisti na oblasti in v sestopu lustrirali sami sebe..a bo Bučar lustriral samega sebe..?

      neverjetno,kakšne nesmisle lahko sproduciraš…

      Sivolasi je sestopil in se potem dal izvoliti za predsednika,kar z dnarjem in medijsko mašinerijo res ni bilo težko.Tam je ob medijski podpori izigraval predsedniške kompetence,ukazoval,nastavljal vlade..
      ..Zakaj pa prase ne enkrat kandidira za izvršno oblast?

      ne, to pa ne…komunistični lisjak…tam je pa treba kompromise sklepat,pa nepopularne ukrepe sprejemat..

      aja,pa angleško je treba znat govort…vsaj malo

      • nekateri imate pa res probleme s samimi sabo. napisal sem samo, da se politika ni odločila za lustracijo, tako da ni mi jasno, kjer vidiš ti nesmisel, če gre za preprosto dejstvo. kdo se pa je drugi odločil, da ne bo lustracije, kot politika?

        o bučarju ter razlogih, da lustracije ni bilo, pa nisem nikjer nič pisal, tako da očitno imaš navado pogovarjati se sam s sabo?

  2. Opravičil? in potem je politika nadaljevala, kot da se ni nič zgodilo. In se res ni. Tisto opravičilo je bilo prazno. In sploh, ne spomnim se, v čigavem imenu se je opravičil? Komu se je opravičil? Menda ne mrtvim žrtvam.
    Tudi Hitler se pač prizadeval za uveljavitev svojih političnih idej. Pa Stalin. Sami demokrati.

  3. “Španija ima danes odprto, pluralno in resnično demokracijo.” Ja, g. Poznič ima jo in to navzlic stoletja trajajočim vsestranskim (tudi zelo nasilnim, npr. inkvizicija) prizadevanjem institucije, ki ji pripadate, da bi zatrla vse demokratične in svobodomiselne sile v Španiji, Evropi in svetu.

    Bili ste poraženci, ste in boste. Losers forever!

  4. Dule je frustriran, ker po svetu komunajzerji izgubljajo.

    Pa še angleško ne zna pisati.

    Komunajzerji bodo večne zgube.

  5. V knjižnem antikvariatu sem pred leti kupil izvod Družbenega nauka Cerkve, ki je bil vestno označen na vseh tistih delih, kjer je partija nasprotovala cerkvenim stališčem. To mi je dalo misliti!
    Povprečen kristjan je slab bralec cerkvenih dokumentov!
    Patrija pa je očitno sledila celotnemu dogajanju.
    Zato bivši predsednik republike, zakrknjen komunist, ki je doma “prebiral Sveto pismo,” ni nič presenetljivega. Najbolj zakrknjeni so namreč nasprotnike PROUČEVALI.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite