Lahko si mislimo, kaj je Svetlana Slapšak, ko pravi, da je Bernard Brščič fašist

Sovražni govor je to, kar govorijo ali zapišejo levičarji o svojih nasprotnikih, ugovor druge strani pa je upravičen protest proti krivičnim obtožbam, ki pa jih Levica in drugi pripadniki komunistične provenience odpravijo s ciničnim komentarjem, kot denimo »tančica protikomunističnega vreščanja«.

V zadnjem času je ozračje in razpoloženje ljudi nabito s sovražnim govorom, ki iz dneva v dan dobiva vse večji obseg. Mediji in izpadi v parlamentu so polni sovražnih izlivov na tiste, ki mislijo drugače od vladajočih oblastnikov.

Vzorčni primer tega pogroma je npr. strupeno sikanje antropologinje Svetlane Slapšak v Večeru proti vsemu, kar se giblje izven orbite njenih »fenomenov«. Tako je dne 1. 12. 2018 na Bernarda Brščiča vsula tirade psovk zaradi njegovih preroških besed, ki se že uresničujejo in opozarjajo na resnično nevarnost, ki trenutno grozi Sloveniji. Napada tudi druge izjemno pronicljive komentatorje in zgodovinarje, kot je recimo Rosvita Pesek, ki jo je že pred tem »obdelala« v slogu svojega besednjaka. Po drugi strani pa v nebo povzdiguje skrajno patološke, perverzne in shizofrene karakterje, kot je Svetlana Makarovič. V kategorijo sovražnega govora in kaznivih dejanj spadajo tudi izpadi Luke Mesca in Violete Tomić v parlamentu, preganjanje duhovnika Strehovca,  ki zagovarja pravico do življenja nerojenih otrok, itd.

Hujše oblike sovražnega govora

Še hujše oblike sovražnega govora pa so trditve, kot je recimo ta, da so bili temelji teritorialne obrambe (TO) položeni že v prejšnjem stoletju ali da so bili temelji samostojne slovenske države položeni že v obdobju druge svetovne vojne. Kot vemo, so vse, ki so kaj v tej smeri poskušali, pobili (primer Ehrlich). Kot da to še ni dovolj, smo še vedno priča sramotnemu zanikanju slovenskega holokavsta (NOB, OF), ki se sedaj nadaljuje v kopičenju imigrantskih množic ob hkratni emigraciji mladih, ki so edino upanje za svetlejšo prihodnost Slovenije (to je drugi genocid nad slovenskim narodom za tistim v obdobju 1941-45). Končni cilj tega hudodelstva pa je v uničenju družine, države in končno tudi narodov, kar vodi v uničenje raznolikosti stvarstva in v vzpostavitev nekakšne univerzalne brezoblične gmote, kakršna je bila na začetku stvarjenja. Tudi to še ni dovolj, zato so neokomunistični ideologi frankfurtskega tipa vse skupaj zabelili še z ideologijo LGBT, ki je že začela nažirati živo substanco preostanka slovenskega naroda.

Usodna inverzna komunikacija

Kaj je definicija sovražnega govora? Na spletnih straneh si jo lahko preberemo. Vsebuje samo splošne in meglene floskule o rasizmu, homofobiji, fašizmu in podobno. Pravilne definicije ni mogoče postaviti brez natančne analize vsebine, teksta,  izjave oziroma izreka o nekem dejstvu, potem pa je treba še ugotoviti, ali je določena trditev resnična, upravičena ali ne. Brez teh predpogojev je vsako čvekanje o definiciji sovražnega govora brezpredmetno. Poleg tega moramo še vedeti, da komunistična strategija za obstoj svojega zločinskega sistema dosledno uporablja psihološki mehanizem projekcije, kar pomeni, da vsa hudodelstva, ki jih počenja, prevrača na druge.

Sedaj pa prihaja bistveno: osnovni mehanizem, ki vzdržuje komunistični sistem pri življenju, je inverzna komunikacija, kar pomeni, da je to, kar pove ali zapiše njegov pripadnik, laž, diametralno nasprotno resnici ali nekje vmes. Definicija sovražnega govora bi se torej lahko glasila: to, kar govorijo ali zapišejo levičarji o svojih nasprotnikih, je sovražni govor, ugovor druge strani pa je upravičen protest proti krivičnim obtožbam, ki pa jih Levica in drugi pripadniki komunistične provenience odpravijo s ciničnim komentarjem, kot denimo »tančica protikomunističnega vreščanja«. Na ta način, s sprevrženo komunikacijo, lahko vsak član uzurpirane vladajoče klike obtoži vsakogar česarkoli, kadarkoli. To mu omogoča tudi 297. člen kazenskega zakonika, sijajen primer enoumnega krivosodja. Sedaj si približno predstavljamo, kaj je v resnici Luka Mesec, ko pravi, da je Bernard Brščič fašist.

Volilno telo slovenskega naroda pa mirno spi, kot da mu besnenje komunističnih fanatikov poglablja spanje pravičnega.

Kako dolgo še?