Koprski župan in razvpiti piarovec sta malo iz samega dolgčasa, malo pa bržčas zares spet enkrat podrezala javnost z idejo o povezavi domnevno megauspešnih županov slovenskih mest v novo politično gibanje, nekakšno slovensko “tretjo pot”.
Fama o neobrabljenosti
Dokaj verjetno je seveda, da iz koprske moke ne bo veliko kruha. Vendar sploh ni slabo tako načelno razpršiti nekaterih pogostih meglic, ki rade ležejo na politično pamet slovenskega človeka, ko se takšne lokalne korifeje priglasijo k besedi. Morda lahko za prvo silo pustimo celo nedotaknjeno “uspešnost” možakarjev iz kranjskih, štajerskih, primorskih in celo prekmurskega mesta, čeprav je vse bolj na dlani, da je mnogo njihovih veleprojektov zlasti finančno na v več ozirih vprašljivi pogon. Zanimivejša se mi zdi dokaj naivna podmena, po kateri naj bi lokalni velmožje predstavljali ne vem kakšno novo silo. Kot da ne bi v večini svojega delovanja nastopali ravno kot posebej imenitni predstavniki bankrotiranega slovenskega tovariškega kapitalizma, ki mu je spodletelo prav zato, ker je hotel novo vino naliti v stare mehove in pri tem pazil, da se ja ne bi kdo spozabil nad katerim od njih. In naši uspešneži v glavnem stojijo v vrsti oznanjevalcev takšne postane modrosti.
Sicer jim gre še kako na roko v dolgih letih demonizacije prirojena antipatija Slovencev do strank in domnevne “strankokracije”, zaradi česar omedlevajo ob obetih in napovedih “neodvisnih” političnih pobud. Na prvi pogled se nam lahko res zdi, kot da bi župani s svojo učinkovitostjo presegali okostenelost strankarskih central brez stika s stvarnostjo in se noč in dan razdajali za blagor malega človeka. Vendar je ravno zato, ker so vsi po vrsti kljub polnim ustom sredinskosti še kako vpeti v “sistem”, poigravanje z mislijo, da bi z njimi na čelu strankarsko demokracijo zamenjala “nestrankarska” – kar je bila ob zatonu prejšnjega režima velika želja mnogih stebrov takratne družbe – lahko nevarno.
Sovjetski refleks
Dovolj se je ozreti po tistih republikah nekdanje Sovjetske zveze, kjer se je ljudstvo “naveličalo” strankarskega tekmovanja in se ravno tako ogrelo za nestrankarski sistem. To se sicer nikjer ni zgodilo tako absurdno kot v Belorusiji, a niti položaj v veliki Rusiji ni bistveno drugačen. Tudi tam je kult učinkovitosti na račun vsega drugega in odpor do dekadentne liberalne demokracije na površje naplavil sumljive uspešneže, ki so zamenjali pregovorno pokvarjene strankarske politike. Ker je komaj kdo od naplavljencev vsaj kolikor toliko resno jemal sveto igro demokracije, kot je resno ne jemljejo niti kandidati za naše vesoljske kavboje, je po desetletju in več obvladovanja scene njihova bilanca na marsikaterem področju strašljiva. Drznil bi se celo reči, da smo zaradi vse bolj navzočega poveličevanja nesmislov priče precejšnjemu kulturnemu nazadovanju. Vladavina nekaterih naših kandidatov za strankarsko neobremenjene odrešenike daje podoben razvoj slutiti v Sloveniji, kljub kitenju z ne vem kakšnimi laskavimi evropskimi naslovi. Ali pa prav zaradi njega. Rožljanje s papirnato evropskostjo podobno kot opletanje z megaučinkovitostjo ni poroštvo za prav nič.
Foto: Wikipedia
