Sploh ne dvomim, da je na današnjih volitvah v Belorusiji križec pred imenom Aleksandra Grigorjeviča Lukašenka naredilo 79,7 odstotka volivcev, kot nam sporoča državna volilna komisija. Težava te države, na stičišču vzhodne in zahodne vplivne sfere (kako lepo se sliši takšna prazna fraza) je namreč globlja od zgolj prozaične ugotovitve, da oblasti ponarejajo volitve.
Niti Rusi se ne morejo znebiti Lukašenka
Omenjenega jim niti danes niti pred petimi leti ni bilo treba početi, vsaj v velikem obsegu ne. Seveda bodo zdaj mednarodni opazovalci folklorno zavpili nekaj o nepravilnostih, čeprav bodo, kot se nakazuje, Lukašenkovemu režimu hkrati priznali določen napredek. Nenazadnje je bilo na volilnem listku kar deset kandidatov.
Veliko huje je bilo, da so Evropejci, še bolj pa Rusi, funkcionarju kolhoza iz Vitebska dovolili ponarejati volitve v devetdesetih, ko je v Belorusiji še obstajala (za postsovjetski prostor) relativno normalna strankarska in civilna scena, ko je še kje izhajal kak časopis, ki je kdaj malo pokritiziral predsednika, in ko je še bilo nekaj upanja, da se bo celo za beloruski jezik našlo kaj prostora pod soncem beloruske države.
Danes, štirinajst let po tem, ko je Lukašenko dejansko odpravil beloruski parlament in ga zamenjal z marionetno ustanovo, niti veliki bratje Rusi ne morejo odpoklicati vse bolj nadležnega zaveznika. Kako tudi, ko pa so mu z nesebično politično in predvsem gospodarsko podporo prav oni omogočili priti do naslova evropskega šefa države z najdaljšim stažem. Ko se mu izteče danes pridobljeni mandat, bo v Minsku vladal celih enaindvajset let in pol. Sočasno je res še nekaj bolj krutega. Enako pot, kot jo je ubirala in jo ubira Lukašenkova Belorusija, je z nekajletnim zamikom ubrala Putinova Rusija.
Na sovjetskem otoku
Torej bi bilo naravnost nespodobno, ko bi beloruski volivci zdaj (spet?) sledili muham moskovskih oblastnikov in namesto sedanjega predsednika izvolili enega od devetih neznancev, morda Andreja Sanikova, za katerega naj bi po tihem stiskali pesti pri sosedih. Sicer pa mora biti vsaj večini oblastne garniture zelo blizu Lukašenkov eksperiment in hkrati – to je treba priznati – temelj njegovega uspeha. Slednjega res ne bi bilo brez vsestranske ruske asistence, a ima hkrati vsebinsko podlago.
Lukašenko je v času svoje vladavine Belorusijo dobesedno spremenil v sovjetski otok. Čas se je ustavil ali bolje – zavrtel se je nazaj. Že na začetku predsednikovega prvega mandata sta se vrnila grb in zastava iz sovjetskih časov, kmalu so sledili politično “nevtralni” šolski učbeniki iz istega obdobja. Ustavljene so bile domala vse reforme v smeri tržnega gospodarstva, ki se je moralo umakniti planskemu tovarišu. Belorusi hkrati še vedno praznujejo dan oktobrske revolucije, za dan neodvisnosti pa ni obveljal 25. avgust, ko so se odcepili od Sovjetske zveze, marveč 3. julij, ko je bil Minsk osvobojen nemških okupatorjev.
Po sovjetskih šegah je eden glavnih beloruskih izvoznih artiklov šport. Ker ima predsednik – proti vsem pravilom te oligarhične institucije tudi predsednik nacionalnega olimpijskega komiteja – najraje hokej na ledu, ljudstvo pač na vsakem koraku posiljujejo s slednjim. Edina (nebistvena) razlika s starim stanjem je privilegirani položaj (ruske, ne beloruske) pravoslavne cerkve. Nebistvena, ker njen metropolit Filaret vedno “požegna” vsako predsednikovo domislico.
Dobrikanje Evropi
Da so prav Belorusi tako dovzetni za sovjetske čare, ni naključje. Prvi razlog so boleči spomini na katastrofalne posledice nemške okupacije med drugo svetovno vojno, drugi pa dejstvo, da so Rusi precej proti zahodu pomaknjeno republiko najbolj temeljito rusificirali in zabrisali sledove že tako šibko razvite beloruske samobitnosti. Tu kratkotrajna odjuga po letu 1991 ni mogla veliko spremeniti.
Kljub temu se Lukašenko zaveda krhkosti svojega položaja. Ko ne bo več zemeljskega plina po ceni za prijatelje, se lahko njegov mali sovjetski imperij, ob vsej beloruski ljubezni do simbolov propadle države, sesuje kot hišica iz kart. Zato se je v zadnjem mandatu vsaj na zunaj kar nekajkrat dobrikal Evropski uniji. Bolj je začel poudarjati belorusko neodvisnost, s katero sicer z Evropejci prejkone trguje, češ, če ne bo vaših koncesij, se bom popolnoma prodal Rusom. Nekaj več veljave je dal že čisto shirani beloruščini, ki jo je prvih dvanajst let neusmiljeno zatiral in se letošnjega aprila celo udeležil rekviema za svojim velikim nasprotnikom Lechom Kaczynskim v katoliški stolnici v Minsku. Državna televizija je za nameček predvajala Wajdov Katin, resda sinhroniziranega v večini prebivalstva tujo beloruščino.
Po drugi strani je nesovjetsko Belorusijo, kolikor je je sploh kdaj bilo, do danes domala zravnal z zemljo. Evropskim politikom torej ne preostane drugega kot zadovoljstvo s čisto drobnimi koraki “v pravo smer”. Recimo s takšnimi volitvami, kakršne so v Belorusiji imeli danes. Po šestnajstih letih diktature si je režim lahko privoščil razkošje relativno poštenega glasovanja. Ampak, ko bo Lukašenkov prijem nekoč popustil, bo potrebno belorusko državo začeti graditi tako rekoč iz nič.
