Ta teden je preko družabnih omrežij zaokrožila nekakšna parodija na referendum na polotoku Krim. Na vprašanje, ali naj se Krim priključi Rusiji, sta možna dva odgovora v obliki dveh krogov, v enega izmed njih pa udeleženec referenduma naredi križec. Večji krog je namenjen odgovoru »da«, manjši pa odgovoru »ne, raje izberem pot v gulag«. Ob tovrstnem črnem humorju se mi je porodila asociacija ob »patentu«, ki ga je ob razpravi o fiskalnem pravilu razvila poslanka Pozitivne Slovenije Maša Kociper: kako večji krogec spraviti v manjši krogec. Če prenesemo na sedanje razmere: kako lahko veliko Rusijo spravimo v majhno Slovenijo.
V tem tednu je eden od političnih tednikov, ki je nekdaj predstavljal alternativo, sedaj pa zastopa najbolj skrajne sile kontinuitete s prejšnjim režimom, izšel z naslovnico, ki prikazuje nekoliko obnovljen stari emblem (grb?) nekdanje Socialistične republike Slovenije. Gre za emblem, ki je bil narejen kot kopija sovjetskega grba, spodaj pa ima odtisnjen simboličen datum – 25. maj 2014. Na ta dan bodo namreč volitve v evropski parlament in po vsej verjetnosti tudi referendum o arhivih, sicer pa je ta dan že nekdaj znan kot »dan mladosti«, torej praznik titofilije, ki jo danes zganjajo tisti, ki so še v osemdesetih letih detabuizirali štafeto, ki je bila eden glavnih rekvizitov pri češčenju kulta jugoslovanskega diktatorja. No, ob tej naslovnici (ter ob dejstvu, da je v isti številki objavljen tudi intervju z razvpitim udbovcem »Hanzijem«) sem se spomnil na znane verze »Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti…« Sovjetske zveze sicer ni več, toda njen duh ostaja močno navzoč tudi v naši domovini. Seveda ne samo zaradi zunanjega ministra Karla Erjavca in njegovih neposrečenih poskusov, da bi v ukrajinsko-ruskem konfliktu postal svetovna zvezda med diplomati. Bržkone gre za še en tipičen »slovenčkarski« refleks iz arzenala neuvrščenosti, kar nas je na mednarodnem prizorišču de facto postavilo na rusko stran.
Vsekakor so takšni zunanjepolitični spodrsljaji predvsem posledica slovenskih notranjepolitičnih razmer(ij). Na oblasti imamo namreč socialistično vlado, ki pa je še vedno premalo (!) socialistična za novonastale levičarske stranke, slednje pa rastejo kot gobe na dežju. Najprej Solidarnost, nato Združena levica, pridružuje pa se Iniciativa za demokratični socializem, z njo pa tudi ideje, da bi v Sloveniji politične stranke enostavno ukinili in uvedli ljudsko (neposredno?) demokracijo, ki bi prinesla večjo »enotnost«. Verjetno v slogu nekdanje SZDL, kar ni daleč od Putinove stranke Enotna Rusija, katere ime je zelo zgovorno, saj predpostavlja, da so vsi njeni nasprotniki dejansko tudi nasprotniki države in enotnosti. Vladimir Vladimirovič Putin namreč ni kdorkoli – gre za nekdanjega agenta KGB, s čimer se odpirajo vzporednice s Slovenijo ter razpravo o tem, kako in koliko parastrukture, ki so nasledile nekdanjo Udbo oz. SDV, iz ozadja vodijo državo. Čeprav Putin ni (več) komunist, pa vendarle velja spomniti, da nikakor ne nadaljuje politike svojega predhodnika Borisa Nikolajeviča Jelcina, ki je vodenje Ruske federacije prevzel že v času Sovjetske zveze in se proslavil z odločnim uporom prevratnikom, ki so 19. avgusta 1991 razglasili, da je sovjetski voditelj Mihail Sergejevič Gorbačov odstopil in da oblast prevzema komite za izredne razmere, ki ga je tedaj vodil Genadij Ivanovič Janajev. Slednji je bil pred tem namestnik Gorbačova in je do tedaj veljal za pristaša perestrojke, a se je nato postavil na čelo konservativnih boljševiških sil, zvestih starim leninsko-stalinističnim pogledom na državo. Prevrat se seveda ni uspešno končal, Gorbačov pa se je tri dni kasneje vrnil na oblast in to s Krima (!), kjer je bil prej na dopustu. Dve leti kasneje se je podoben poskus prevrata zgodil tudi Jelcinu. Slednji je sicer tedaj uporabil zelo skrajna sredstva, da je zadušil upor, ki sta ga sprožila tedanji predsednik vrhovnega sovjeta Ruske federacije Ruslan Imranovič Hazbulatov (po rodu Čečen) ter Jelcinov namestnik Aleksander Vladimirovič Ruckoj. Zmaga je pripadla Jelcinu, ki je tedanjo parlamentarno zgradbo (danes je v njej vlada) obkolil z vojaškimi silami, kolikor jih je imel na voljo, jo napadel in – zmagal. Rusija je nato z ustavnimi spremembami namesto vrhovnega sovjeta dobila nov parlament (dumo), Jelcin je ostal predsednik države. Velja tudi spomniti, da so bili protagonisti obeh prevratov obsojeni na zaporne kazni, vendar že po nekaj letih tudi pomiloščeni – v sedanjih razmerah bi verjetno res končali v kakšnem gulagu. Prozahodno usmerjeni Jelcin žal ni zmogel dobiti naslednika, ki bi nadaljeval njegovo smer. O tem veliko pove že dejstvo, da je bila dvajseta obletnica poskusa prevrata s strani ruskih oblasti enostavno – prezrta.
Ko opazujem razmere v Sloveniji ter aktualne dogodke, me tiha podpora vlade Putinovi Rusiji ne preseneča. In tu verjetno ne gre samo za pragmatizem, da bi Rusi morda podprli dr. Danila Türka pri kandidaturi za generalnega sekretarja OZN (morda bo eden od njegovih namestnikov tudi odstavljeni ukrajinski predsednik Viktor Janukovič?), pač pa za duha in mentaliteto, ki si Slovenijo predstavlja kot nekakšen novodobni »beograjski pašaluk«, kjer se je »ljudska« oblast že povsem odtujila od potreb ljudi. Zmeda z nepremičninskim davkom takšen vtis potrjuje. Še bolj pa se manire Putinove Rusije kažejo v tem, da se v posmeh razpravi o lustraciji na vodilne položaje vračajo ljudje, ki so še konec osemdesetih let opravljali funkcije v ZKS, le da morda na lokalnem nivoju (zato v širši javnosti veljajo za »nove obraze«). Tak primer sta denimo novi minister za Slovence po svetu ter novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije. Kdo lahko garantira, da ti ljudje ne bodo vsaj poslušno orodje v rokah tistih, ki so jih nastavili? Kranjsko okrajno sodišče je denimo pred kratkim potrdilo odločbo informacijske pooblaščenke, ki je opozicijskemu tedniku izrekla globo zgolj zaradi objave elektronskega naslova sodnika in novinarja, ki sta si dopisovala, globa pa znaša celo več kot denarna kazen, ki so jo morali plačati obsojeni gradbeni baroni. To pa je seveda samo vrh ledene gore.
Slovenski nacionalni program očitno še ni uresničen, saj sicer ne bi drseli v povsem očitno »sovjetizacijo« Slovenije. Tu se spet postavlja vprašanje lustracije. Vendar je sistemska lustracija ob pomoči zakonodaje znova odvisna od parlamenta, kjer se večina parlamentarnih strank bolj ali manj naslanja na »revolucionarna izročila«, volitve pa verjetno ne bi spremenile kaj dosti. Zato je morda celo bolje, če bi prišlo do t. i. pasivne lustracije, ki bi jo sprožila kar oblast sama z vedno bolj brezumnimi odločitvami, deloma pa tudi raziskovalci arhivov (tudi beograjskih), slednji namreč skrivajo marsikatero povezavo med (totalitarno) polpreteklo zgodovino ter sedanjostjo. Pri arhivih torej ne gre za vprašanja preteklosti ter ideologije, pač pa za vprašanje slovenske prihodnosti. Dokler bo namreč v povprečni slovenski glavi Hanzi veljal za heroja, v Sloveniji demokracija (še) nima domovinske pravice.
Foto: Flickr
