Po svoje so ti Sovjeti hecni. Veliko možnosti je, da bi res prepričljivo dobili krimski referendum po naravni poti. Ampak železnobetonski sovjetski um kagebejevskega oficirčka ne more sprejeti dveh stvari.
Dvoje nepojmljivih stvari
Prvič noče ničesar prepustiti naključju. Zato organizira volitve ali referendum v dveh tednih in na glasovalnem lističu ne pusti izbire. Kar koli bi namreč volivec obkrožil, bi pomenilo odločilno vlogo Rusije na slovitem polotoku. Ustava iz leta 1992, ki so jo izbrali nasprotniki neposredne priključitvi močni sosedi, je prinašala samo malo manj kot to.
Drugič sovjetski um v svojem operacijskem sistemu nima predstave, da lahko kdo misli drugače kot on. Ta lastnost krimski referendum in njegove zgodovinske predhodnike razlikuje od volitev in referendumov, ki so jih po Stalinovih in Dolfetovih časih ponarejali drugi. Sovjetom zmaga ni dovolj. Biti mora popolna, tako da je razvidno, da vsi mislijo isto. Lukašenku, denimo, ni zadostovalo 65 odstotkov, moralo jih je biti 85, torej jih je njegov stroj ustvaril. Krimskim rusofilom ni bilo dovolj niti napovedanih osemdeset odstotkov, moralo jih je biti 96,7. Malo jih skrbi, da naj bi Ukrajinci predstavljali kakšnih dvajset odstotkov prebivalstva (če je že osmina Tatarov bojkotirala referendum) in da je na zadnjih predsedniških volitvah v teh krajih ne ravno priljubljena Julija Timošenko na Krimu pobrala osemnajst odstotkov glasov. V redu, vem, Sovjeti so podobno kot v baltskih državah 1940, Bolgariji 1946 ali na Poljskem 1947 stavili še na navzočnost svojih vojakov. Pardon, lokalnih čet za samoobrambo.
Na juriš
Kljub temu Ukrajincem ni v tolažbo niti, da so sovjetske zvijače znane in prozorne, niti to, da skoraj nobena država ne bo priznala briljantnega izida. V Svetu Evrope sta se ob tem vprašanju vzdržali celo stari ruski zaveznici Armenija in Srbija, Kitajcem pa ni prišlo na um, da Vitalija Čurkina ne bi z visoko dvignjeno roko pustili samega v varnostnem svetu. In kar je najbolj bistveno, s stisnjenimi zobmi so Krim za sestavni del Ukrajine razglasili največji prijatelji Ruske federacije na slovenskem zunanjem ministrstvu.
Kar, kot rečeno, ne pomeni, da bi si lahko Jacenjukova vlada s tem kaj kupila. Lahko bo vesela, če ruskih čet še ta teden ne bo imela časti pozdraviti na jugovzhodu svoje države, kjer je že vse pripravljeno vsaj za še en “pošteni” referendum, če ne še za kaj več. Nasploh se zdi, da imajo v Kijevu samo tri stvarne možnosti. Prava vojna je med njimi najslabša. Sovjetom bi bilo najbolj všeč, če bi lahko v ukrajinski prestolnici kmalu nastavili marionetni režim po vzoru satelitov v nekdanjih državah Varšavskega pakta ali v sedanji Belorusiji. Omenjeno ne bi bila katastrofa le za večino Ukrajincev, marveč tudi za Evropsko unijo. Tretja možnost, s katero bi se železnobetonska sovjetska pamet morda zadovoljila, bi bila sprememba Ukrajine v federacijo, kjer bi jug in vzhod uživala avtonomijo. Škoda, da do tega ni prišlo že kdaj prej. V tem smislu se zdi predvsem predsedovanje Viktorja Juščenka velika izgubljena priložnost.
Da bi se dalo vsaj kaj popraviti, je zdaj na potezi predvsem Evropska unija, ki mora proti sovjetski pameti že danes zbrati ves svoj pogum in premagati malenkostne strahove. Recimo takšne, kot jih brez sramu izražajo nekateri nemški politiki.
Foto: Flickr
