M. Kovač, Finance: Sosedje na smetišču

0

Avtor: Matej Kovač.

Dejstvo, da za večji del slovenske politike Agrokor ni dobrodošel snubec Mercatorja, bo kazilo podobo o dobrem medsosedskem sodelovanju s Hrvaško.

Ko je v začetku februarja letos Moody’s znižal boniteto Hrvaške, so nekateri slovenski mediji novico pospremili z naslovi Moody’s znižal boniteto Hrvaške na raven “smeti”. Da je tudi slovenska boniteta postala »smeće«, je bila pred nekaj dnevi udarna gospodarska vest v hrvaških medijih. V obeh državah je, razumljivo, domače znižanje bonitete bolj odmevalo kot sosedsko, a o upravičenosti degradacije je bilo veliko manj dvomov na Hrvaškem kot v Sloveniji. Hrvaški finančni minister je tako pred tremi meseci izrecno zavrnil, da bi bila ocena bonitetne agencije lahko zlonamerna in dejal: »Bodimo iskreni, ‘smeti’ je slika Hrvaške.« V Sloveniji pa se previdno, a vseeno dovolj razumljivo širijo tolmačenja, da se nam z znižanjem bonitete godi krivica.

Različni…

Če primerjamo gospodarstvi obeh držav, so razlike precejšnje in je enaka boniteta težko razumljiva. V zadnjih štirih letih se je slovensko gospodarstvo skrčilo za dobrih osem odstotkov, hrvaško pa za 11 odstotkov. Hrvaška brezposelnost gre proti 20 odstotkom, slovenska se bliža desetim. V krizi je Hrvaška uravnotežila plačilno bilanco, Slovenija pa ima precejšen presežek. Slovenski izvoz blaga in storitev je večji in bolj razpršen, Hrvaška je močno odvisna od turizma.

… a vseeno zelo podobni

Javne finance v obeh državah pa so podobne. Proračunski primanjkljaj okrog petih odstotkov in javni dolg okrog 60 odstotkov BDP. Niti Slovenija niti Hrvaška se na krizo nista odzvali s korenitim zmanjšanjem javnih izdatkov v slogu baltskih držav. Bolj odločno je poskušala Slovenija lani zmanjšati primanjkljaj z ZUJF, Hrvaška pa s povišanjem davka na dodano vrednost. Primanjkljaj se je v obeh državah v letu 2012 nekoliko zmanjšal, a Hrvati so zaradi dviga DDV imeli še višjo inflacijo. Danes se veliko govori, da zategovanje pasu v krizi ne daje rezultatov. No, Slovenija in Hrvaška sta vzorčni primer, da tudi zgolj zadrževanje javne porabe (prizadevanje, da bi ostal pas zapet na predkrizni luknji) ne daje dobrih rezultatov.

Kaj pa obeti javnih financ za prihodnost. Hrvaška ima manj državnega premoženja, ki bi ga še lahko privatizirala, a hkrati njenim javnim financam ne grozijo stroški sanacije bank. Na Hrvaškem referendumska zakonodaja vladi resda ne zmanjšuje manevrskega prostora za zmanjševanje javnih izdatkov, a je odziv volilnega telesa na neprijetne varčevalne ukrepe enako predvidljiv in za vladajočo koalicijo neugoden kot v Sloveniji. Jokerja z dvigom DDV je Hrvaška že izkoristila, dvig direktnih davkov pa bi bil podobno škodljiv za konkurenčnost obeh gospodarstev.

Žarki upanja na južnem delu smetišča

Hrvaška si lahko obeta nekaj pozitivnih učinkov na svoje gospodarstvo zaradi bližnjega vstopa v Evropsko unijo. Bolj kot samo črpanje kohezijskih sredstev, ki bo morda dalo rezultate z zamikom, je pomemben učinek članstva na povečano zanimanje tujih vlagateljev. Hrvaška ima več izkušenj z javno-zasebnim partnerstvom pri gradnji infrastrukture, kar obeta, da se bodo načrtovani infrastrukturni projekti res izvedli in pozitivno vplivali na rast v prihodnjem letu. Večje zaupanje tujcev bo pripomoglo tudi k lažjemu razdolževanju hrvaških bank.

Če primerjam možnosti za odpravljanje posledic usihajočega nepremičninskega balona v obeh državah, se zdi, da je Hrvaška na boljšem. Bolj zdrave banke kažejo več pripravljenosti za financiranje novih investitorjev, ki bi prevzeli nasedle naložbe. Je pa tudi res, da so pri nasedlih nepremičninskih projektih s pogledom na morje potrebni manjši diskonti kot pri onih s pogledom na avtocesto, železnico ali tovarniško dvorišče.

Od vstopa v EU bodo tako kot pri prejšnjih širitvah imeli koristi hrvaški porabniki, saj se bodo zaradi upada zaščite domače proizvodnje znižale cene hrane in pijače, na drugi strani pa se bo domača živilskopredelovalna industrija morala spopasti z večjimi konkurenčnimi pritiski.

Nekaj obetov, sicer pa vse po starem

Za veliko slovenskih podjetji je bila Hrvaška že doslej napol domači trg. Zdaj bo postala skoraj povsem domači trg. Enako bo tudi za hrvaška podjetja po vstopu Hrvaške v EU poslovanje v Sloveniji veliko lažje. Kupna moč Istre pomeni približno polovico kupne moči severovzhodne Slovenije, za hrvaško podjetje pa je osrednja Slovenija takoj za Zagrebom največji bližnji regionalni trg.

Spor okrog deviznih vlog in terjatev Ljubljanske banke bo še kalil meddržavne odnose v velikem gospodarstvu. Dejstvo, da za večji del slovenske politike Agrokor ni dobrodošel snubec Mercatorja, bo kazilo podobo o dobrem medsosedskem sodelovanju. Tudi kakšna nasedla slovenska naložba na Hrvaškem bo še razburkala poslovne medije.

Gotovo nam bi bilo bolj všeč, če bi se na naši južni meji pridružilo Evropski uniji dinamično in hitro rastoče gospodarstvo. A tudi Hrvaška se ne pridružuje gospodarsko cvetoči zvezi. Vsaj njena evropska okolica bo ponudila več gradiva za primerjave, kdo je bolj v smeteh kot kdo je bolj uspešen.

Vir: Finance