Soros, odprta družba in politična moč

george-sorosFinančni magnat, pred komunizmom v ZDA prebegli Madžar George Soros, je v svojem nedavnem  komentarju za Project Syndicate javnosti razkril ozadje njegove definicije odprte in zaprte družbe. Soros bi naj svojo delitev na odprto in zaprto družbo postavil pod vplivom zanikanja in refleksivnosti Karla Popperja, avstrijsko-britanskega filozofa in Sorosovega profesorja na London School of Economics. Če povzamem po Stanfordovi Ekciklopediji filozofije, štejemo Karla Popperja, avtorja kritične racionalnosti, nasprotnika skepticizma, konvencionalizma in relativizma v znanosti in v človeških razmerjih ter zagovornika svobodne družbe, med največje filozofe 20. stoletja. Taista enciklopedija navaja tudi njegovo prijateljstvo s Friedrichom von Hayekom, enim izmed osrednjih figur avstrijske šole ekonomske misli in avtorjem Ustave za svobodo, epohalne pravno-filozofsko-ekonomsko-zgodovinske monografije o delovanju svobodne družbe. Knjige, s pomočjo katere lahko do potankosti razstavimo Soroševo zmoto.

Soroševa odprta družba je sorodna Popperjevi le v imenu, po vsebini, kot jo Soros v omenjenem komentarju sam izpostavi, pa je od nje precej oddaljena. Soros odprto družbo pojasni kot družbo, kjer izvoljeni predstavniki ljudstva delujejo skladno z načeli in cilji volivcev, zaprto družbo pa kot družbo, kjer oblastniki manipulirajo z volivci na način, ki koristi oblastnikom. Poimenovanje odprta družba nosi politični kapital, Soroševa napačna raba odprte družbe se odmika od postulatov, ki jih je v svojem delu The Open Society and Its Enemies postavil Karl Popper. Soroševa prizadevanja za centralizacijo administrativne moči in zaviranje prostega trga ne gredo skupaj s postulatom odprte družbe, kot jo je postavil Popper. Danes se pod parafrazo odprte družbe skrivajo civilno-družbena gibanja, ki odkrito nasprotujejo prostemu trgu in svobodni gospodarski pobudi ter zagovarjajo močno vlogo države in protekcionistične politike zaviranja svobodnega trgovanja med narodi. Z osebno izkušnjo lahko potrdim, da predstavniki teh gibanj delujejo koordinirano in ponujajo mamljiva financiranja za sodelovanje pri njihovih pobudah.

Soros trenutne razmere v svetu opiše kot boleče in poudari, da so odprte družbe, kot jih razume sam, v krizi, različne oblike zaprtih družb pa v vzponu. Po njegovem mnenju je edina razlaga za takšno stanje v neuspehu voljenih voditeljev pri uresničevanju legitimnih pričakovanj volivcev, kar bi naj volivce pahnilo v nezadovoljstvo nad prevladujočo obliko demokracije in kapitalizma, češ, da bi naj politično-gospodarske elite ukradle demokracijo, kot pravi Soros. Soros pred koncem komentarja odkrito obračuna s svobodnim trgom in se postavi na stran politične moči, ki lahko po njegovem odpravlja tovrstne tržne „nepopolnosti“.

Soros se s tem posredno sklicuje na načela politične ekonomije, ki zanikajo njegovo vero v „popolnost“ državnega reševanja tržnih „nepopolnosti“. Teorija politične ekonomije pojasni izbiro političnih ukrepov z načeli maksimiranja koristnosti, povsem enakimi, kot delujejo na nepolitičnih tržiščih: ponudba političnih programov in povpraševanje po teh programih sta podvržena enakim nepopolnostim kot katerokoli tržišče ponudbe in povpraševanja po dobrinah in storitvah. Stroški političnega tržišča so vidni na daljši rok, saj je politični proces vezan na volilne cikluse, ki se odvijajo v večletnih intervalih. Kadar trdimo, da je trg nepopoln in da mora vstopiti država in ga s svojimi mehanizmi popraviti, v resnici trdimo, da je politični trg učinkovit pri odpravljanju „nepopolnosti“ nepolitičnega trga. V resnici je ob privzetku, da je zasebni trg nepopoln, nujno takšen tudi politični trg.

Zakaj „državni trg“ ne more biti učinkovitejši od „zasebnega trga“? Vzpodbude na zasebnem trgu delujejo v smeri ekonomskega preživetja, v političnem procesu pa v smeri političnega preživetja. Vzpodbude na prvem so vezane na pridobivanje ekonomske moči, na slednjem pa na pridobivanje politični moči. Boj za ekonomsko in politično moč med udeleženci na obeh trgih, ki zagotavlja preživetje, deluje na način večanja lastne koristi in minimiranja lastnih vložkov. Pri tem je pomembno, kdo nosi stroške napačne odločitve. Na zasebnem trgu je to posameznik, ki sprejema odločitev, na političnem trgu pa stroške napačnih odločitev nosijo vsi, na katere se politični ukrep nanaša. Stroški nepopolnosti zasebnega trga so torej praviloma precej nižji od stroškov nepopolnosti političnega trga.

Soros ima povsem prav, ko pravi, da so ljudje v mnogih okoljih razočarani nad demokracijo in trenutno obliko kapitalizma. Rešitev za odpravo stroškov nepopolnosti političnega trga ni v centralizaciji in monopolizaciji politične moči in s tem v odpravi političnega trga, temveč v decentralizaciji, uvajanju konkurence v politični trg in v znižanju politične moči na politično enoto. To pomeni, da bi bilo treba debato usmeriti v odpravljanje nepopolnosti političnega procesa na način politične decentralizacije in brzdanja monopolnosti političnega trga. Sicer se bo nezadovoljstvo med ljudmi le še krepilo ob hkratnem večanju bojazni za monopolizacijo politične moči in v krepitev protekcionizma, ki je korak k postavljanju zidov med narodi in nevaren znak zapiranja.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.