Kaj ima Sophie in ‘t Veld prav

Sophie in ‘t Veld / Foto: TW

Nekaj pa ima aktivistična nizozemska evroposlanka Sophie in ‘t Veld – radikalna še za nizozemske pojme – prav: “Tako žolčne javne razprave še nisem videla. Veliko je zagrenjenosti in delitev,” je dejala ob koncu obiska, glede katerega si nikakor ne gre delati utvar: tako na ravni EU kot domači ravni je oz. bo instrumentaliziran za politično tekmo, ne pa v prid dejanskemu izboljšanju vladavine prava ali svobode medijev pri nas.

Tudi instrumenti Evropske komisije, ki naj bi izboljšali stanje vladavine prava v EU, ne obetajo veliko več. Mehanizem pregleda v Svetu temelji na priporočilih, ki niso pripravljena prav zelo profesionalno. Famozni člen 7 je atomsko orožje, ki ga nihče ne želi uporabiti. Morda bo prišlo do pogojevanja sredstev EU.

Poljska je pred kratkim znova razgrela debato o stanju vladavine prava v tej državi z odločitvijo svojega ustavnega sodišča, ki je pod vprašaj postavilo primarnost prava EU. Podobna stališča, le veliko bolj sofisticirana so zavzeli pred časom tudi najvišji sodni organi v Nemčiji in Franciji.

Poljsko stališče štrli ven iz dveh razlogov: je bolj brutalno (odločitev nemškega ustavnega sodišča pravi, da je ena izmed sodb Sodišča EU neskladna z nemško ustavo, odločitev poljskega ustavnega sodišča pa pravi, da so neskladni s poljsko ustavo kar nekateri členi temeljne pogodbe EU), poleg tega pa je stališče sprejelo sodišče, v katerem so bili nekateri člani postavljeni na pravno sporen način. Veliko je sicer očitkov tudi na račun dejstva, da gre za sodišče, v katerem dominirajo osebe, ki so blizu vladajoči PiS. Toda tudi v kakšnem drugem ustavnem sodišču, vključno slovenskem, močno dominirajo sodniki, ki so blizu eni politični opciji, pa tega nihče ne problematizira.

“Dejstvo je, da v zvezi s Sodiščem EU le ni popolnoma jasno, kako tehtati morebitne kršitve na tistih področjih, na katerih države članice niso prenesle svojih pristojnosti. Ali pa kako ocenjevati kršitev načel vladavine prava, ko ta v temeljnih dokumentih Unije ni jasno opredeljena.”

Toda dejstvo je, da v zvezi s Sodiščem EU le ni popolnoma jasno, kako tehtati morebitne kršitve na tistih področjih, na katerih države članice niso prenesle svojih pristojnosti. Ali pa kako ocenjevati kršitev načel vladavine prava, ko ta v temeljnih dokumentih Unije ni jasno opredeljena s sekundarno zakonodajo. Primarnost prava EU namreč ne pomeni preproste nadrejenosti prava EU nad nacionalnim, ampak to, da pravo EU prevlada nad nacionalnim (ne pa tudi nad nacionalnimi ustavami!) v primeru, ko sta si v nasprotju, in to le na področjih, kjer je bila pristojnost prenesena na raven EU.

“V interesu Slovenije je podpora spoštovanju pravnega reda EU, a tudi podpora prizadevanju za jasno določitev pristojnosti Sodišča EU ter za iskanje rešitev, sicer se bodo delitve v EU še krepile.”

Tu bi bilo prav, da se Slovenija postavi jasno za spoštovanje pravnega reda EU, a tudi podpre prizadevanja za jasno določitev pristojnosti Sodišča EU ter za iskanje rešitev, sicer se bodo delitve v EU še krepile. V to smer kažejo tudi prve nemške reakcije ter, na srečo, nekoliko bolj spravljivi toni s poljske in “druge” strani na Evropskem svetu prejšnji teden.

V to razpravo (in druge) se morajo veliko bolj vključiti tudi slovenski evroposlanci. Zanimanje slovenskih medijev za delo Evropskega parlamenta je na njihovo srečo majhno, kajti naši evroposlanci – levi in desni – se v razpravah v EP oglašajo redko, celo zelo redko.

“Naši evroposlanci – levi in desni – se v razpravah v EP oglašajo redko, celo zelo redko – še dobro, da to volivcev preveč ne zanima.”

Pri tem mora Slovenija jasno razločevati med argumenti dveh najbolj izpostavljenih držav članic, Poljske in Madžarske. Na eni strani so pravilna njuna opozorila na dejanske praznine v EU zakonodaji ali pa npr. na objektivne probleme postkomunističnih družb. Na drugi strani pa gre tudi za čisto željo po oblasti, moči in denarju ter ne vedno legitimne poti do njih. Slovenija se v notranjo politiko teh dveh držav nikakor ne more vtikati, važno pa je, da podpre prave pobude in s pravimi razlogi kakor tudi da s tesnim sodelovanjem s srednjeevropskimi državami uravnoteži notranji jugonostalgični in zunanji geopolitični vlek na Balkan.

Nekaj več tega razločevanja in natančnega uglaševanja sporočil bi si želeli tudi navznoter. Namesto da bi legitimno razkrinkavanje politikantskih namenov vsaj dela skupine evropskih poslancev predsednik vlade prepustil svojim “nižjim častnikom”, zapravlja čas in ogroža ugled svoje funkcije s tvitanjem, ki ga je za povrh naravnost priročno označiti za antisemitskega – tudi če je oznaka podeljeno še tako krivično in zlonamerno, se ob njej prižgejo rdeče alarmne luči levo in desno.

“Legitimno razkrinkavanje politikantskih namenov nekaterih evropskih poslancev bi bilo veliko bolje prepustiti ‘nižjim častnikom’, saj predsednika vlade neposrečeni tviti preveč in po nepotrebnem izpostavljajo.”

Ne vem, kaj bo Sophie in ‘t Veld zapisala v končno poročilo niti si ne delam utvar glede objektivnosti tega poročila. Toda če bo v njem ostala vsaj njena opazka o globokih delitvah v Sloveniji, je to morda tista osnova, na kateri bi lahko začeli graditi naš primer pred Evropo in morda celo doma. To se zdi še toliko pomembnejše ob najnovejših grožnjah s smrtjo premierju Janši in ministru Toninu. (Mimogrede: kako hitro so osrednji mediji novico o tem spravili s prvih strani nekam navzdol …) Če takšne nezaslišane delitve obstajajo, se je treba vprašati, zakaj in od kje, še posebej zakaj tako dolgo vztrajajo. To je vprašanje tudi za Evropo, ne le za postkomunistični vzhodni del EU.

“Ne vem, kaj bo Sophie in ‘t Veld zapisala v končno poročilo niti si ne delam utvar glede objektivnosti tega poročila. Toda če bo v njem ostala vsaj njena opazka o globokih delitvah v Sloveniji, je to morda tista osnova, na kateri bi lahko začeli graditi naš primer pred Evropo in morda celo doma.”

Res pa se je treba vprašati tudi, kako te delitve preseči oz. spraviti na normalno mero, ki omogoča družbi in državi normalno funkcioniranje. Še nekaj prostora za ta napor je tudi na desni sredini, to si že moramo priznati. Popolnoma neizkoriščen – s svetlo izjemo predsednika Pahorja, ki je ta trenutek zagotovo najboljši slovenski državnik – pa je na levi. Od KUL-a si res ne gre obetati nič; tu gre za drsenje v levi radikalizem in že kar strašljivo spogledovanje z revolucijo. Toda v SDS-u morajo misliti tudi na to, koga bodo lahko izbirali za partnerja po pričakovani zmagi na volitvah (in pri iskanju podpore za skupnega kandidata na predsedniških volitvah). Poleg nišne NSi – ki je trenutno najbolj razumna stranka v parlamentu, “stranka z mero” – SDS potrebuje dovolj močnega in normalnega partnerja na levi sredini.

“V SDS-u morajo misliti tudi na to, koga bodo lahko izbirali za partnerja po pričakovani zmagi na volitvah. Poleg nišne NSi potrebujejo dovolj močnega in normalnega partnerja na levi sredini. SDS mora narediti vse, da do tega pride – tudi v svojem komuniciranju pred domačo in tujo javnostjo.”

Če ne bo pogojev za razumno levosredinsko/liberalno stranko se nam obeta popoln kaos vlade KUL-a, njen pogrom proti desnosredinski politični in uradniški eliti ter cementiranje leve dominacije v kulturni, medijski, civilnodružbeni in ekonomski sferi. Ker bi vlada KUL zagotovo poskrbela, da bo v svet pošiljala prava politično korektna sporočila (problematičen bi lahko postal odnos do Nata in morda še kršitev zlatega fiskalnega pravila, če EU tu ne bo popustila) si s takšno slovensko vlado v Bruslju niti nikjer drugje nihče ne bo posebej belil glave, vsaj ne, dokler Slovenija ne bo postala finančni bolnik.

SDS mora narediti vse, da do tega ne pride – tudi v svojem komuniciranju pred domačo in tujo javnostjo. Ozre naj se po češkem zgledu (o čemer je pred kratkim dobro pisal Aleš Maver), kjer vznika koalicija desnosredinskih (večinoma proevropskih) in resnično liberalnih strank. Res pa je, da tam SMC na njihovo srečo že dolgo imajo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.