Soočiti se z napakami

4

Pred nekaj dnevi je bil v italijanskem časopisju objavljen članek o zgodovinski knjigi, ki obravnava kolonialno »pustolovščino« Italije v Libiji. Poleg navedbe števila civilnih žrtev, ki je v vsakem primeru bilo precej visoko (italijanski viri navajajo nekaj desetin tisoč ljudi, drugi viri pa do stotisoč ali več), navaja članek tudi nekaj citatov, ki se nanašajo na pogovore med takratnimi italijanskimi vojaškimi poveljniki. Iz teh je razvidno, da je bil genocid načrtovan enako kot pri nacistih in je bil tudi v dobršni meri izveden, če že ne z enako »natančnostjo«, pa vsaj z enako krutostjo in enakim cinizmom, kot so ga izvedli Nemci. Zanimivo je, da v celem članku ni sledu o nikakršnem odločnem moralnem obsojanju opisanih dejanj. Komentar se na krvavo in tragično okupacijsko obdobje Libije omejuje na to, da je za Italijo šlo za »neposrečeno kolonijo«. Zdi se, da gre v tem primeru – kot v mnogih drugih – za tisto obliko potuhnjenosti, ki hoče na vsak način minimizirati oz. ignorirati storjene napake. Gre za potuhnjenost, ki je v dobršni meri zaznamovala italijansko politiko in posledično italijanskega človeka v zadnjem stoletju, in je eden glavnih vzrokov za današnje razmere v Italiji.

No, zanimivo je, da tovrstno potuhnjenost zaznamo v članku nekega slovenskega časopisa, ki govori o mariborskem škandalu. Tudi tu gre za minimiziranje napak oz. »grehov« v zvezi s cerkvenim finančnim “crackom”. Avtor namreč piše, da so bili odgovorni za večmilijonsko izgubo (stotine milijonov) samo malce »nerodni«, se niso namreč dovolj »spoznali na posel«. V avtorjevem svojevrstnem razlaganju so odgovorni za finančno polomijo (t.j. cerkvene oblasti) prikazani ne samo kot nedolžni, temveč v nekem smislu celo kot žrtve. Grešniki pa naj bi bili tisti, ki te uboge (?!) »nerodneže« kritizirajo. Komentator v končni fazi omeji celotno zadevo na »problem denarja«, pozabljajoč na vse tisto, kar so ljudje pripravljeni delati za denar, posebno, ko gre za veliko denarja. Dokaz za to bi lahko bila katoliška tv mreža, ki je z namenom, da bi zamašila finančno luknjo, začela predvajati pornografske filme.

Med »izgubo« desetin milijonov evrov ter izgubo desetin tisoč življenj ni seveda primerjave. Treba pa je pripomniti, da gre za enako in isto dinamiko. Država, inštitucija, v končni fazi človek, se na storjene napake odziva s potlačitvijo ali celo s prelaganjem odgovornosti na druge. Ta žila potuhnjenosti je žal, prisotna tudi v slovenskem človeku. »Sorodstvo« s tem aspektom italijanske duše ni naključno in še manj omejeno na ta današnji primer, saj sega v preteklost zgodovine. Prav tako ni naključje, da pride to »sorodstvo« na dan v kontekstu, kjer je spet Cerkev akter. Tak primer je »dobrodošlica« italijanskemu režimu, ki so jo leta ’41 ob prihodu fašistov v Slovenijo javno izrekle slovenske cerkvene oblasti. Posledica tega dejanja ni bila le izguba milijonov evrov, temveč (oz. poleg tega tudi) bratomorna vojna, ki je terjala na tisoče življenj.

Znani sociolog Stanley Cohen pravi, da je besednjak, ki ga uporabljamo za zgodovinske travme človeštva – genocidi, zločini proti človeštvu, bratomorne vojne, ki plamtijo zaradi neke ideologije – enak tistemu, ki ga uporabljamo v duševnem terapevtskem procesu posameznika. V terapevtski praksi je znano pravilo, da se travme, napake ali grehi, s katerimi se nočemo soočati, neutrudljivo ponavljajo v nedogled in se v začaranem krogu pojavljajo v raznih oblikah in situacijah, dokler jih nočemo priznati in se z njimi nočemo temeljito soočati.

V tem smislu je povsem logično, da bo napaka, ki je prišla na površje z mariborskim škandalom, če jo bodo še naprej zakrivali in potlačevali, v taki ali drugačni obliki prej ali slej spet prišla na dan in lahko v različnih, mogoče manj stabilnih politično-ekonomskih razmerah, povzročila še hujšo škodo, kot si jo lahko sploh zamislimo.

Foto: Wikipedia

4 KOMENTARJI

  1. Sam bi sicer raje uporabil izraz “mentaliteta” ali “kulturno okolje” (morda celo “politična kultura” – politična v najširšem smislu) kot pa “slovenski” ali “italijanski človek” (zveni preveč podobno Trstenjakovim idejam), vendar je prispevek korektno in pravzaprav pohvalno spisan.
    Ponižnost (v iskreni različici) naj bi sicer bila krščanska krepost, toda mariborski in vobče slovenski katoliški vrh še ni slišal zanjo. Dvolične izjave vsem ljubega kardinala vsekakor niso v njenem duhu, kvečjemu zvenijo kot vrh sprenevedanja. Naglavni greh se nedvomno skriva v interpretaciji gesla, da je Cerkev “sveta in grešna”: grehe pripiše slabostim posameznikov (ali pa jih, kot v v prispevku omenjenem klanjanju italijanskim okupatorjem) celo poskuša opravičiti, nato pa zatrdi, da je sveta in si vse grehe po vrsti odpusti. Je bil Talleyrand tisti, ki je o Burbonih zapisal, da niso ničesar pozabili in se ničesar naučili?

  2. Moram reči, da sem bil zelo razočaran nad dejstvo, kako so se sploh lotili odgovornosti za slabo gospodarjenje. Pač, zamenjajo nadškofa in par ljudi, in zadeva je opravljena. Pa je res? Nekdo bo moral kazensko odgovarjat za vso to kolobocijo. Sicer ne bo potrebne katarze.

  3. To je pa zihr Mar-keš pisal, ker ima zelo veliko afiniteto do Cerkve, saj je bremenil kar nekaj let darove vernikov, ko je bil še v lemenatu.

Comments are closed.