Soočanje s Severno Korejo

Nedavno sem naletel na razmeroma dolg prispevek Marka Bowdena o tem, kako se soočiti s Severno Korejo. Avtor prispevka zelo kakovostno analizira stanje v odnosih med ZDA in Severno Korejo. Njegovo izhodišče je, da se kljub posrednemu stopnjevanju vojaškega pritiska Donalda Trumpa in njegove administracije na dinastijo Kimov, v tem hipu edino komunistično dinastijo na svetu, zdi da bo severnokorejski režim v prihodnjih nekaj letih prišel do kapacitet za medcelinsko izstrelitev jedrskih konic.

Tokrat bom predstavil delček možnih strateških vidikov v odnosu med ZDA in Severno Korejo, in sicer na način, kot ga predvideva teorija. Osrednji igralci zgodbe okrog severnokorejskega jedrskega programa so ZDA, Severna Koreja, Kitajska, Južna Koreja, Japonska in Rusija. Zdi se, da je severnokorejski režim kljub sankcijam Združenih narodov in nasprotovanju mednarodne skupnosti, že zelo blizu uspešnemu razvoju jedrskih konic, ki bi jih lahko uporabil na medcelinskih raketah in s tem ogrozili Tokio in večja mesta na zahodu ZDA. V trenutnih okoliščinah Severna Koreja kopiči težko topništvo okrog demilitariziranega območja na meji z Južno Korejo, v razmeroma kratkem času pa je izvedla več jedrskih in raketnih preizkusov.

Ta igra živcev in katastrofičnih izidov je vse prej kot kooperativna. Za to, da neka akcija doseže kooperativen rezultat, je vsaj v teoriji potrebno neskončno ponovitev igre ob tem, da je aktivnih malo igralcev in da je vsem igralcem zagotovljen pretok informacij o poteku akcije. Še nekaj je pomembno: nujen pogoj za prostovoljno sodelovanje vseh vpletenih v igri in za skupno premikanje proti kooperativnemu izidu je dosežen pod pogojem, da lahko vsak prostovoljno kaznuje tiste, ki ne spoštujejo dogovorjenih pravil. Možnost kazni izrine moralni hazard in vodi k spoštovanju pravil. Kadar pa, in tak je primer, o katerem govorimo, imamo več vpletenih, ki se odločajo brez pretoka informacij in sodelujejo le za omejen čas in še to s figo v žepu, bodo vsi vsak zase iskali najboljše rešitve samostojno in skladno z lastnimi načrti, brez sodelovanja z ostalimi, pogosto z dajanjem povsem napačnih signalov in z zavajanjem ostalih udeležencev. Ko k povedanemu dodamo dejstvo, da ima Severna Koreja tik ob demilitarizirani meji z Južno Korejo postavljenih približno milijon vojakov, in dejstvo, da Seul, več milijonska prestolnica Južne Koreje, leži le dobrih 45 km stran od meje s Severno Korejo, lahko le ugibamo o tem, kam nas lahko zapelje že ena preveč napačna poteza. Kaj pomeni preveč napačna poteza oziroma kje so psihološke meje v glavah vpletenih za prestop rubikona in za uničujoč vojaški spopad, lahko le ugibamo.

Nov ameriški predsednik Donald Trump se je strateško obrnil h Kitajski, ki velja za praktično edinega trgovinskega partnerja hermetično zaprte Severne Koreje. Racionalna domneva ameriških strategov je, da lahko s pomočjo aktivacije Kitajske in gospodarske blokade, ki bi jo Kitajci uperili v smeri Severne Koreje, do te mere dodatno osiromašijo pritok kapitala v Severno Korejo, da bi se vojaški strategi okrog komunistične dinastije Kimovih ustrašili, da bi zmanjšanje pritoka deviz, bistveno znižalo njihov življenjski slog in bi zavrli razvoj severnokorejskega jedrskega programa. Kljub temu, da Trump v tem hipu igra modro, so rezultati vse prej kot enoznačni in napovedljivi. Še več, trenutno kaže, da še vedno vodi kumunistični diktator osiromašene, hermetično zaprte in najbolj izolirane države sveta. Kljub mednarodnim sankcijam in zgražanju nad jedrskem oboroževanju, severni Korejci nemoteno razvijajo jedrske konice, izvajajo jedrske poskuse in pošiljajo v zrak rakete dolgega dosega.

Vendar Trumpovo sodelovanje s Kitajsko že kaže premik v smeri krepitve gospodarskih sankcij Kitajske proti Severni Koreji. Vprašanje je, kako lahko Kitajci pomagajo doseči prekinitev razvoja severnokorejskega jedrskega programa. Odnos Kitajcev do Kimovega režima se vsaj navidezno zaostruje. Kitajci so v teh dneh napovedali preklic izvoza goriva v Severno Korejo, ki kupi kar 90% lastne potrošnje goriva pri Kitajcih. Pred nami je torej obdobje stopnjevanja posredne vojne sestradanja severnih Korejcev in poskusa njihove dokončne vdaje pred zakoni ekonomije. Vendar, to bo pirova zmaga. Severni Korejci se že dolgo upirajo zakonom ekonomije in kljub hirajočemu gospodarstvu razvijajo jedrsko orožje. S fanatizmom ne kljubujejo le temeljnim zakonom ekonomije, temveč tudi vse bolj zakonom narave. Z vsakim korakom v smeri razvoja jedrske konice bodo postajali bolj fanatični. Severni Korejci so zadosti fanatični, da bi uporabljali gorivo le še za razvoj jedrskih konic in raket dolgega dosega, tudi če bi morali temu podrediti vse ostale potrebe po energentih. Ob tem pa kot da pozabljamo, da so super bogati in uspešni južni Korejci in Japonci, ob Američanih osrednje tarče sovraštva severnih Korejcev, sposobni jedrsko orožje razviti v par letih in ga z drugega konca sveta lansirati v Kimov vojaški štab, saj imajo na voljo najboljše znanje ta hip, ki ga podpirata super močni lastni gospodarstvi.

Pripis: avtor je zaposlen na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu