Somrak (s)pravne države

69
286

sodisce 5.6.2012Prvostopenjska obsodba Janše, Krkoviča in Črnkoviča je morda dobra vsaj za nekaj. Upajmo namreč, da je po tem dogodku, ki jasno kaže na navideznost naše pravne države in na njeno dejansko rdečo substanco, končno usahnila ideja o spravi.

Morda smo sedaj na desnici končno sprevideli, da je utopično upati na nekakšno spontano spreobrnjenje partijske strukture k demokratičnim maniram, saj, kot kažejo zadnji dogodki, te strukture takoj ko lahko, posežejo znova po revolucionarnih sredstvih.

Žametni povratek totalitarizma

Končno smo morda sprevideli, da zahteva po razgradnji totalitarne dediščine, ki jo jasno izraža izjava (št. 1096) parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1996, le ni od muh. Zlasti ne njen 11. člen, ki predvideva lustracijo, t.j. administrativni poseg, ki ima za cilj »izločiti osebe iz izvrševanja oblasti, če jim tega ni moč več zaupati v skladu z demokratičnimi načeli, ker tudi v preteklosti tem načelom niso pokazale potrebne zvestobe niti nimajo sedaj nobenega interesa ali pripravljenosti za njihovo spoštovanje«. Mišljene so tu tiste »osebe, ki so (…) zavzemale visoke položaje v bivših totalitarnih komunističnih režimih«.

Ta ista izjava v svojem 3. členu namreč pravi, da v kolikor ne pride v postkomunistični državi do razgradnje totalitarne dediščine, nastopi pač realna možnost žametnega povratka totalitarizma, saj so »nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe,  mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije.« Mislim, da je težko brati danes ta dokument, ne da bi v njem videli preroške napovedi situacije, ki se vzpostavlja v Sloveniji.

Lustracija ali kapitulacija: tretje ni možno

V luči teh ugotovitev vidimo, da pri nas tako dolgo proklamirana ideja o narodni spravi ne le zbledi, pač pa se izkaže za uspavajočo domislico nasprotne strani, ki omogoča nastop omenjene »žametne restavracije«. Spravna ideja se je namreč globoko usidrala v način razmišljanja slovenske desnice in prav posebej slovenskih katoličanov. Ena izmed njenih najbolj subtilnih in najbolj perfidnih variant je tista, ki pravi, da oster antikomunizem (ki tvori osnovno predpostavko lustracije) v slovenskih razmerah desnici škoduje, ker v tej konfrontaciji redno zmaguje partijska stran, saj je za tak boj bolje medijsko in organizacijsko opremljena. Konsekvenca tega razmišljanja je, da če bomo ravnali spravno in ne lustracijsko (ali kulturnobojno, kot se včasih pri nas reče), se bomo izognili terenu, na katerem je partijska stran močna in bomo imeli tako večje možnosti za uspeh. Skrita konsekvenca pa je seveda ta, ki je danes na dlani: spravna miselnost pušča partiji izpraznjeno igrišče, kjer se lahko slednja brez ovir giblje in se znova zavihti na mesto neomejene oblasti.

Slovo od ekvidistančnosti

Podobno zavajajoča je varianta spravnega razmišljanja, ki jo večkrat najdemo posebej nazorno zapisano (včasih celo narisano) v kakšnem verskem časopisu, pa tudi v pričujočem magazinu. Gre za znano ekvidistančno razmišljanje, po katerem so dobri in slabi ljudje tako na komunistični kot na antikomunistični strani, tako pri partizanih kot pri domobrancih, tako na pomladni strani kot na jesenski. Gre za razmišljanje, ki se sicer naslanja na očitno dejstvo, da je vsak človek večji ali manjši grešnik, ne glede na nazorsko pripadnost, spregleduje pa dejstvo, da dobro in zlo nista le lastnosti posameznika, pač pa da se nanašata tudi na svetovne nazore. So namreč nazori, ki imajo zlo vračunano v sebi kot svoj bistveni del: tak nazor je komunizem s svojim naukom o revolucionarnem nasilju. Zato pa ne moremo komuniste moralno vrednotiti na enak način kot antikomuniste, saj se slednji nazorsko vzeto zlu upirajo (kar je temeljna moralna zapoved), prvi pa nazorsko vzeto zlo izvršujejo. Da pa potem posamezniki (ali pa tudi grupacije) na tej ali oni strani počnejo dobre in zle stvari je nekaj, kar se dogaja na ravni, ki je drugotna glede na odločitev ali naj se postavim v komunistični ali pa v antikomunistični tabor. Vidimo pa znova, kako tako ekvidistančno razmišljanje vodi v učinek, ki ga imamo pred očmi: v zavračanje lustracije (saj komunisti niso nič slabši od nas) in v ponoven vzpon totalitarnih metod.

Slovo od dialoga

Med podobno pretkanimi oblikami spravne miselnosti je tista, ki bi jo lahko imenovali kocbekovsko. Gre za naivno vero, da je mogoče s komunisti sodelovati po načelih demokratičnega dialoga. Vsaj do neke mere je Kocbeka (kolikor ni že bil marksist od glave do peta) pognala v OF taka vera v možnost dialoga s partijo in v posledično vzpostavitev pluralnosti znotraj OF. Tovrstna vera je daleč od tega, da bi pri nas ugasnila: gojijo jo denimo tisti katoličani, ki vztrajajo v PEN klubu, kljub temu, da je v tem vplivnem društvu očitno prevzela vodstvo partijska smer. Prepričani so, da bodo s svojo prisotnostjo tam ter z dialogom in demokratičnimi sredstvi omilili negativne učinke pričujočega stanja, kot priznavajo vsaj tisti med njimi, ki so svoje vztrajanje v PEN-u poskusili utemeljiti. A kakor vemo iz zgodovine in iz poznavanja komunistične ideologije, tako njih, kakor že svoj čas kocbekovce, lahko čaka le dolomitska izjava. Ti dobronamerni ljudje rinejo torej v kapitulacijo pred zlom in vanjo za seboj vlačijo celotni narod.

Za demokratično prihodnost Slovenije je upati, da se bo desnica ob zadnjih dogodkih otresla ideje o spravi: ideje, ki je že po sebi protislovna (v slogu heglovske Versöhnung, pač), saj želi spraviti antikomunizem s komunizmom, dobro z zlom, resnico z lažjo, bit z ničem. Upati je, skratka, da bomo znali zbrati Slovenci tokrat dovolj odločnosti in poguma za izvedbo lustracije: za vsako ceno.

Foto: Reporter

69 KOMENTARJI

  1. KLjub vsemu, velja biti večji optimist. Že zaradi vere, upanja, ki nikoli ne sme umreti.

    Povsem realno je, da bo na tem primeru prišlo do streznitve, ko bo postopek končan na vseh instancah.

      • Zdi se, da se sprasujes retoricno, da odgovor v resnici ze imas, a nam ga iz neznanega razloga ne zaupas. Povej nam, katera stran se mora strezniti, don’t be shy!

  2. Zopet si je treba pomagati z družino. V družini pride občasno do hudih nesporazumov in gledanj na življenje. Vendar zaradi tega ne smemo obupati. Amapak le dozorevamo. Na ta način potem lažje najdemo rešitev tudi s tistimi, ki imajo drugačno mišljenje. Zbližanje, ki je odraz duhovnega delovanja, spreminja človeka v smeri duhovne rasti.

    Ne smemo posploševati in misliti, da so vsi takšni kot tistih nekaj provokatorjev, hudobcev, ki so bili vedno v človeški zgodovini, tudi takrat, ko še ni bilo komunizma.

  3. Gospod svitase, oprostite, ampak opitimizem zganjamo že 20 let, pa vidimo kje smo. Točno ta optimizem nas vedno znova pokopava. Nehajmo biti optimisti. Ne bo nas rešila niti ekonomija (dolgo smo namreč mislili, da bo vzpostavitev svobodnega trga sama od sebe opravila z reziduumi komunizma), niti evropska unija (ki lahko gre mimogrede vsak čas v večna lovišča). Edini subjekt, ki je tu odločilen smo mi sami: slovenski narod in amen. Le mi lahko izvedemo lustracijo, ali pa poginemo.

  4. Zelo dober in realističen članek. Največja napaka demokratičnih strank je bila sodelovanje v vladah skupaj s komunisti. V knjigi The Black Book of Communism je Slovenija po stopnji tranzicije uvrščena v predzadnjo skupino držav, skupaj z Romunijo in Bolgarijo, za katero velja, da so se nasledniki komunistov samo navidezno demokratizirali. Za nami je samo skupina držav v kateri so Rusija, Belorusija in Ukrajina v katerih je prišlo do popolne vzpostavitve prejšnega režima in tranizcija v demokracijo ni uspela.
    Sam sicer ne razumem, kako pri nas sploh lahko govorimo o demokraciji, če imamo v parlalamentu vsaj 60% strank, ki odkrito zagovarjajo in podpirajo komunizem, ki je demokraciji nasproten družbeni sistem. Veliko premalo jasne besede in stališč je bilo s strani pomladnih strank v preteklosti.

    • Berem: “Največja napaka demokratičnih strank je bila sodelovanje v vladah skupaj s komunisti.” Zaradi tega stališča so mene vrgli iz volilne liste krščanskih demokratov … nasmeh je bolj grenak …

      • Treba je povedati, da se ne boste slepili: trojke politika ne zanima. To ni njen problem. Trojko zanima samo posojeni denar. Da se v državi ustvarijo taki pogoji, da lahko vrača denar ali najema nove kredite.

        • Ko bo prišlo do privatizacije, bodo tudi komunajzerji izgubili vpliv. To je pomembno. Na tem je treba graditi.

          • na tem je JJ prepozno začel delati,
            kot da bi bil hlapec Kučana.

            Mrkaić piše v svoji knjigi, da je bil tudi Bajuk proti reformam, privatizaciji in da je povsod zagovarjal socialistične ideje.

          • To je tudi mene najbolj presenetilo. Na začetku sem bil prepričan, da sta ovira predvsem Desus in SLS, pa ni bilo le to, čeprav je Mrkaić tudi napisal, da sta ti dve stranki daleč daleč največja ovira reformam.

  5. Članek, ki je vsebinsko tako skrajen in zmeden, da ga ni vredno komentirati.

    Dobrohoten nasvet: Za intelektualno reputacijo casnik.si bi bilo zelo priporočljivo, če bi nemudoma prenehali objavljati prispevke avtorjev, ki imajo zaradi družinske zgodovine ali/in hudih osebnih psiholoških problemov ekstremistična enostranska stališča in poglede. V to kategorijo nedvomno sodita Krže in Poznič, pa še kdo bi se našel.

    • Ekstremisticno enostranska stalisca in poglede imajo commies na prostosti since 27.4.1941, kar ugotavljata tako zgodovina, kot tudi ta clanek. Nobena prisilna kolektivizacija, spoceta s poboj in zasegi zasebne lastnine ne more roditi svobodne in ekonomsko mocne druzbe. Nobene groznje rezima in poneumljanje ljudi z ideologijo ne morejo roditi svobodnega in kompetentnega individuuma, ki je odgovoren do sebe in ki je sposoben sam skrbeti zase, izven ozkega inkubatorja, ki mu ga po svoji milosti odmerja diktator. Tako duha lomeco diktaturo imamo Slovenci ze 70 let, s tem da zadnjih 20 let deluje prikrito, a nic manj kriminalno, od F 571, do F 21. Zaradi miselnosti in sovraznosti do clovekove (ekonomske in druge) svobode, ki veje iz tvojih besed, smo efektivno v Belorusiji, v katero nas je iz Avstroogrske spravil banditenvolk tvojega kova (srbska okupacija v spregi s slovenskimi kolaboranti in ki je prisla ze pred komunisticno).

    • Če bi ti imel intelektualno reputacijo, potem bi sigurno pri uredništvu Časnika zaleglo.
      Ker pa imaš veliko negativno “intelektualno” reputacijo, pa tvoje besno bevskanje lahko takim člankom in avtorjem podeli le velik kompliment.

  6. Potrebno je ločiti med optimizmom in naivnostjo.

    Matic, pravi jakobinec, bi rad bil nov dvorni cenzor, mogoče ga zaposlijo na spletnem očesu.

  7. Berem: “V luči teh ugotovitev vidimo, da pri nas tako dolgo proklamirana ideja o narodni spravi ne le zbledi, pač pa se izkaže za uspavajočo domislico nasprotne strani, ki omogoča nastop omenjene »žametne restavracije«.”

    Ko je bila tista znamenita “sprava” v Kočevskem Rogu, sem neznanemu sopotniku, skupaj sva hodila tistih nekaj km, omenil, da je škof Šuštar naredil oslarijo, ker tisto ni sprava. Sopotnik me je odločno in vljudno prepričeval, da se motim. Tako odločno in tako vljudno, da sem takoj pomisli: “Duhovnik je!” In res bil je duhovnik. Tako, da se že par let, točneje od takrat, ko je Bajuk oziroma NSi uvajal igralništvo, sprašujem, na kateri strani pa pravzaprav smo slovenski kristjani?

  8. “Kupa grenkobe se je zvrhala. Najbridkejše ure v mojem življenju. Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila.Česa naj se zdaj oprimem ? ”

    Edvard Kocbek, Dnevnik 1954 – 1977

    • Ja, to je kocbek. Ko je partijska šiba njega po riti, je jokcal, obenem pa že razmišljal, kako bi jim spet kam zlezel.

      • Tako je.

        Najprej je socialist s težnjami po zbližanju s komunizmom ( oz. to je njegov kolega Janez Stanovnik naredil). Potem, ko pa vidi te psihopatske teroriste in klavce na delu … pa ga je sram da je Slovenec…

        Halo. Če si socialist ali komunist, ti že v štartu narodnost ni nič pomembna. Iskreno bi bilo, če bi rekel ” Sramujem se, ker sem bil socialist!”
        Če bi bral Engelsa in Marksa, bi videl, da sta v osnovi operirala z idejami GENOCIDA, terorizma, razrednega klanja, uničenja slovanskih narodov, manjvrednih Srbov itd.

        http://www.freiwilligfrei.info/archives/4576

    • komunizem ni maščevalna sila. Komunizem se prav nič ni maščeval. Komunizem ima v programi FIZIČNI IZBRIS ( likvidacije) na razredni ali nacional -socializem ( fašizem, Milošević, Stalin z Ukrajinsko lakoto, Kitajski komunisti s Tibetom in YUGO komunisti s Slovenijo) pa na NARODNI osnovi.
      ČIŠČENJE, EKSEKUCIJA, OBRT MNOŽIČNIH ZLOČINOV, INDUSTRIJA TERORIZMA.

  9. ..komunist ima za temelj svoje kozmološke paradigme dialektični materializem, torej je monist..kar kristjan ni..

    ..komunist ima v tem diamatu sliko nujnosti odstranitve in preseganja tega kar smatra za oviro na poti, ko se odrešenjska in svetna zgodovina prekrijeta in izenačita in veruje v samoodrešenje..v kar kristjan ne veruje..

    ..od tod tudi komunistična doktrina o nujnosti nasilja in revolucije kot edinih uspešnih prijemih in pristopih na poti k cilju in posledično seveda tudi nasilnih metod, kar dokazuje in potrjuje tudi vsa prakasa in realnost zločinstva, kjerkoli so se komunisti pojavljali..

    ..kaj naj še človek doda in česar ni preroško napovedal že komunistični psevdo-bog..

    “Mi smo brezobzirni in ne iščemo nobenega obzirnosti od vas. Ko pride vrsta na nas, mi terorizma ne bomo olepševali…!”

    • “Mi smo brezobzirni in ne iščemo nobenega obzirnosti od vas. Ko pride vrsta na nas, mi terorizma ne bomo olepševali…!”

      Če je takih osebkov 10% v družbi, se družbo še da NASILNO očistit tega komunističnega, socialističnega raka.

      Če pa je taka družba večinska, potem pa nimam rešitve. Edina rešitev je emigracija ali gverilski boj iz gozda. Tretjo pot pa že tako prakticiramo 73 let, ko vdano čakamo, da se bo samo kaj spremenilo.

      Morda bo kriza uničila rdečemafijske fevde in ljudi usposobila za podjetni boj za preživetje s katerim bodo postali osebnostno neodvisni in komunizma ( socializma) ne bodo več šmirglali).

  10. Sloveniji ni prišlo do obsodbe komunističnega sistema, ker ni bila dosežena kritična masa volilenga telesa, ki bi si to res želela.
    Jugoslovanski komunizem ni propadel zaradi tega ker ljudje ne bi marali jugoslovanskega sistema. Padel je zato, ker ljudje niso bili zadovoljni z materilanim stanjem. Enden od stebrov komunizma , je tudi praktični materializem in ljudje so ta marerializem ponotranjili. V prvih 15. letih države se je ljudjem plasiralo potrošništvo ,ki je končno zadovoljilo praktični materializem. Država ni spodbujala lastno gospodarsko rast, spodbujala je trgovino ta nova svetišča, kjer so se ljudje počutili realizirane. Ljudem je ob potešitvi pratičnega materializma, bila vrnena vera v bivši sistem.
    Kritična masa ljudi, ki čuti, da je potrebno rešiti temljni problem razdvojenosti naroda je z leti upadala. Praktični materializem je ljudi spremenil v čiste potrošnike, v “prebavni trakt” družbe. Ljudem je Bog postal želodec, vse kar je više od njega je zakrnelo.

    • Se strinjam.

      Večina ljudi pa ni proti: KER SO FANATIČNI SOCIALISTIČNI VERNIKI
      1. ker so podkupljeni ( skorumpirani) z državnimi službicami, sinekurami
      2. ker so socialistično oprani
      3. ker so priseljeni načrtno iz Balkana ( cca pol milijona v 70 letih)
      4. ker so nesamostojni ( ne znajo se sami v svetu preživljati)
      5. ker so neodgovorni ( raz-VAJENI od države)
      6. ker so hlapčevsko nesamozavestni – zato se priklapljajo YU nostalgiji in YU nacizmu, SZ nostalgiji in SZ fašizmu
      7. ker so paraziti, zasvojenci

  11. Po mojem mnenju je članek nejasen, preveč meša različne pojme in poskuša ustvariti vtis, da je potreben nekakšen “kulturni boj”.

    Strinjam se z marsikatero trditvijo: da ima komunizem zlo vračunano v sebi, da so pri nas stari kadri še zelo močni, da je utopično upati na nekakšno spontano spreobrnjenje partijske strukture, da je “kocbekovstvo” samo v škodo.

    Ne verjamem, da bi bilo pri nas sploh možno lustracijo pošteno izpeljati.
    Na misel mi pride Prilika o ljuljki med pšenico (Mr 4, 24-30):
    Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

    Kulturni boj, kot se ga je šla desnica do sedaj: statistično gledano povzroča izgubljanje na desnici. Se pravi, da taktično za desnico ni dober….

    • Po tvoji marketinški logiki bi morala danes in zadnjih 20 let imeti SLS najmanj 50% vseh glasov, DL s svojo idiotsko sredinskostjo in neideološkostjo pa tudi izredno velikost.

      Tako pa vidimo, da imajo največ glasov mitingarji in revolucionarji. Velika večina pa sploh ne gre na volitve, ker so na revolucionarje jezni, ker le ti poskrbijo samo zase z nakradenim bogastvo, a govorijo ves čas o solidarnosti.

  12. V nasprotnem primeru ravnamo natančno tako kot komunisti.

    Zato vselej pomislim, ko začne kdo na desnici pozivati naj se posnemajo nasilne metode komunistov ( čeprav direktno tega ne omenja), ali je to medsebojno dogovorjeno s komunisti ali pa gre za nevednost, kaj takšno ravnanje pomeni.

    Ljudje v večini le čutijo, kdo misli in ravna pošteno. Zato bodo na dolgi rok podprli duhovno delovanje in duhovno rast skupnosti.

    • jaz bi rabil enega izkušenega duhovnika ali duhovnega spremeljevalca – ki bi vedel kaj je komunizem?

      Ali mora kristjan ves čas prenašati zlorabe Fritzla – ali Fritzla lahko ubije, njegove pomagače pa z orožjem prisili v zapor?

    • Če gre serijski morilec name z namenom ubijanja, je moja dolžnost da se branim in ga ubijem.
      Seveda naredim isto dejanje, toda to dejanje je omejeno na obrambo.
      Njemu pa je ubijanje način življenja.
      Razumeš?
      Vsa napletanja o spravi s takim morilcem, ki oma okrvavljen nož so milo rečene naivnost,
      prej bi rekel da so posledica strahu in mokrih hlač ( nevera) oz. šokholmskega sindroma ( zaradi travm popolnoma izkrivljen referenčni okvir in etika ter morala).

  13. Ne gre za to, da bi morali biti kristjani družbeno pasivni. Ampak gre za to, da smo zelo angažirani, vendar na civilizacijski način. Torej na način, ki ima temelje v svetem pismu.

    • Kako boš torej konkretno odreagiral v primeru, da si v Fritzlovi kleti in te tip vsak dan 2 posili?
      Kako pa v Sloveniji, ko te bodo krivo zaprli zaradi krivosodja?
      Kako pa v Sloveniji ko ti bodo postopoma pobrali skoraj ves zaslužek in imetje, ker ne boš mogel plačevati tako visokih davkov in bodo dolgove pretopili v deleže tvoje lastnine?

  14. Če bi izvedli takšno lustracijo, kot je bila recimo (z zadnjim zakonom) izvedena na Poljskem, je gotovo res, da tega procesa nikoli ne bi bilo: saj ne soobtožena Janša (zagotovo) ne (kolikor mi je znano) Zagožen sploh ne bi smela opravljati funkcij, ki sta ju po mnenju sodišča zlorabila … Bi pa lahko to funkcijo še naprej lahko opravljala Alenka Bratušek …

    Druga zadeva pa je, če bi lustracija zadela le sodelavce nekdanje tajne policije (kar se mi zdi nujno): v tem primeru pa bi bili vsi akterji isti.

    Sicer pa kulturni boj ni isto kot lustracija: slednja je pravno oz. zakonsko dejanje (upanje, da bo pripeljalo s seboj kakšno večje “moralno očiščenje” družbe, je precej jalovo in naivno – to nas lepo učijo že primeri držav, kjer je bila izvedena), prvo pa določena politična strategija, ki skuša vse politične razlike, ki prečijo družbo, zvesti na eno samo oz. naddoločujočo, ki je definirana kulturno/identitetno. To po naravi stvari zamegljuje dejansko stanje stvari. To, da je slovenska družba danes razdeljena na dva pola in da sta ta dva pola enaka, kot sta bila l. 1990 ali l. 1945 ali celo l. 1941, je iluzija, ki se ne sklada z dejstvi.

    • Danes po 20 letih bi morali lustrirati ljudi glede na odnos do komunizma.

      Tisti, ki ga obsodi kot zločinskega, se lahko ukvarja s politiko, tisti, ki ga ne, se pa ne sme.

  15. Slednjemu načinu nikoli ne zmanjka moči. Nasprotno.

    Ko vsakršno nasilje omaga, pozitivna duhovnost nikoli ne omaga.

    Večje , ko je politično ali drugo nasilje oziroma zlo, še večja je duhovna moč, ki premaga vsakršno zlo.

    Zato je umesten poziv, da krepimo to pozitivno duhovno moč, ki bo premagalo vsakršno zlo, ki je v naši slovenski skupnosti.

    O tem se je treba pogovarjati in pisati, da bo vsakdo spoznal to pozitivno duhovno moč in šel sam ali skupaj z drugimi vztrajno naprej in nobeno zlo ga ne more ustaviti.

  16. Ta pozitivna duhovna moč se bo odrazila na volitvah, v javnem mnenju, v vsebini zakonov, ki bodo omogočali duhovno rast. Zakaj?

    Pozitivna duhovna moč je zelo nalezljiva.

    Pri abecedi je najprej črka A, šele na koncu je Ž.

  17. Ah, sprave ni zato, ker smo imeli že Kučana, Pahorja, Tuerka v Rogu, ki so vsi dejali, da jim je žal.
    Nismo pa še dočakali druge strani, ne vem, na Urhu ali kje drugje, ki bi na spravni slovesnosti enako obžalovala mučene in pobite druge strani.

    Popravite me, a smo to že videli?

    • Nisem zasledil, da bi kateri komunist priznal, kaj šele obžaloval, da so komunisti začeli z državljansko vojno, s pobijanjem drugače mislečih predvsem vidnih katolikov in preprostih kmečkih ljudi. Tudi ni bilo obžalovalovanja za polstoletno komunistično dikaturo in moralno in gospodarsko nazadovanje. Velika je razlika med tem, kdo je začel z državljansko vojno in v bistvu povzročil tako morijo in drugo stranjo, ki se je pred komunističnim nasiljem branila. Komunisti celo za morišča nočejo povedati, kje so, češ da se tega več ne spomnijo. Takšni govori, kot jih je imel Pahor v Rogu ne pomenijo nobene sprave, ampak dodatno žalijo. Türk ni nikoli bil na nobeni taki slovesnosti.

    • Še en komunajzer, ki bi rad videl, da nasedemo komunajzerskim lažem.

      Kučan in Türk bi naredila največ, če bi se čisto umaknila iz politike in obsodila zločinski komunizem.

      Pa tega še nista naredila.

  18. Konec predprejšnjega stoletja je živel neki francoski častnik iz Alzacije. Bil je Žid, kar je takrat pomenilo, da mu je bilo morda komaj za kak mišji ku*** bolje kot kasneje nemškim sorojakom v času avstrijskega ekstremno socialističnega malarja. Anyway, ko se je razkrilo, da k takratnim francoskim smrtnim sovražnikom Nemcem curljajo pomebne vojne tajne, je ta častnik bil idealni grešni kozel, da ga na hitro obsodijo in upržonijo na nekem “Golem otoku” nekje v Karibih. Ni minilo dolgo, ko so se našli neizpodbitni dokazi, ki so tega častnika oprali sleherne krivde in potunkali nekoga drugega, ki pa je bil “pravih” plemiških korenin in predvsem “naš”. Po francoski zakonodaji je bilo mogoče revidirati proces, znova pretehtati prejšnji in morebitni nov dokazni material ter ustrezno korigirati sodbo. Ampak vojnosodniške pi**e so si z vsem skupaj nekaj obrisale, pravega krivca hitro oprostile vseh obtožb, krivično obsojenemu pa začele pakirati nove absurdne obtožbe, nekaj v stilu “na neznanem kraju ob neznanem času”. J*bi ga, kot rečeno, pravi krivec je bil “naš”, pravična obsodba bi pošteno namočila določene živine v samem klientelistično skombinirem vojaškem in še kakšnem vrhu…

    V istem času je živel tudi neki znan francoski pisatelj. Od raznih tauferjev in ostalega šrota, ki še vztraja v Penu, se je razlikoval predvsem v dvojem. Prvič, dejansko je bil kvaliteten pisatelj, ki se je z literarnim opusom za vse večne čase zapisal v svetovne literarnozgodovinske anale in celo pomebno prispeval k razvoju neke literarne smeri. Drugič, možakar je dejansko bil načelen, demokrat od glave do peta in najvažnejše, imel je Jajca™ in si dovolil za danšnje “levičarske” “demokrate” nekaj naravnost nezaslišanega. Ko je izvedel za te sodne farse, ni dolgo okleval, izbrusil je pero in na naslovnici nekega zmerno levičarskega časnika objavil “odprto pismo predsedniku republike”, kjer je brez pretiranega leporečja jasno, glasno in predvsem argumentirano zapisal, da takšno “krivosodje” ni vredno pol pi*** hladne vode in da naj si floskule o “spoštovanju sodišča kot neodvisne institucije” ob takšnem “sojenju” raje nekam vtaknejo.

    S tem pamfletom, mimogrede, beseda takrat ni imela negativnega prizvoka, je dejansko globoko razdelil francosko družbo, v primerjavi s tistim je tole pri nas prava spravna idila. Na eni strani so skupaj s tem pisateljem potegnili številni intelektualci in glasno zahtevali, da se izvaja pravna država. Bil je pa tudi nek antisemitski nazi pizdek, ki je tudi izdajal neko svojo “Mladino” in v njej s svojimi skrajno hujskaškimi pamfleti, tokrat v negativnem smislu te besede, podžigal predvsem antisemitske “intelektualce”.

    Svoboda govora takrat še ni bila nekaj samoumevnega in surprise, surprise, pisatelja, ki je vse skupaj sprožil, so pod obtožbami “grobega napada na državno ureditev” spravili na zatožno klop in celo obsodili. No, v apartmaju z rešetkastim pogledom na svet mu le ni bilo treba prebivati, ker jo je še pravočasno popihal čez Rokavski preliv. Angleži pa so se kakopak na vso moč krohotali francoskemu ambasadorju, ko se je repenčil, naj jim ekstradiktajo “kriminalca”, ki je bil pravnomočno obsojen za verbalni delikt, oz. takrat se je reklo “blatenje”. No, čez nekaj let je v Franciji nastopila nova vlada, ki je to sramotno sodbo dala preklicati, in “unutrašnji neprijatelj” se je lahko mirno vrnil v domovino.

    Zato je pa toliko počasneje teklo vse skupaj glede špijonske kozlovske sodbe. Po številnih pritiskih, ja, tudi političnih, so “krivca” sicer spustili iz zapora, vendar je vse skupaj bolj spominjalo na neko pogojno kazen, ker mu sodbe niso razveljavili in je še vedno imel “kartoteko”. Ker v takrat nemškem Strasbourgu še ni bilo EČSP, se je stvar vlekla in vlekla, en in drug tabor sta se na vse možne načine zmerjala ipd., dokler po 12 letih od prve obsodbe končno ni bila dosežena popolna rehabilitacija častnika. Tistemu pisatelju žal ni bilo dano, da bi dočakal ta svečani trenutek. Bolj slabo je namreč vzdrževal domači dimnik in se nekaj let prej zastrupil z ogljikovim monoksidom. Dovolj o njem pove že to, da danes počiva v pariškem Panteonu, česar si niti pod razno ne zasluži kdorsibodi.

    Bolj by the mimo povejmo, da so častnika po sodni rehabilitaciji sprejeli nazaj v vojsko. Med prvo svetovno vojno je med drugim služboval tudi v verdunski mesoreznici in tako prispeval svoj kamenček k dejstvu, da Nemci niso nikoli videli Eifflovega stolpa in paradirali po Champs Elysees. Dovolj pove tudi to, da je bil zaradi vojaških zaslug sprejet v Legijo časti. Naravne smrti je umrl dva dni pred obletnico francoske revolucije in na ta za Francoze tako rekoč svet praznik je bil deležen pogreba z najvišjimi vojaškimi častmi.

    Zgodovina je imela dovolj časa, da kritično ovrednoti te dogodke in jih postavi v ustrezen kontekst. Danes ga ni junaka, ki se ne bi strinjal, da je to gibanje za sodno rehabilitacijo predstavljalo izredno pomemben moment v prizadevanjih za pravno državo in človekave pravice. V Franciji, a boga mi i šire. Pred nekaj leti je bila 100. obletnica oprostitve, ki jo je dostojno in ob častni prisotnosti naslednikov glavnih akterjev obeležilo več visokih državnih institucij, med drugim tudi takratni predsednik Chirac, ki je po francoski ustavi precej več kot zgolj nek nepotreben okras.

    Kdor je vsaj malo razgledan in se o kritičnem mišljenju izobražuje še kje drugje kot na čebinskih in kumrovških “seminarjih”, temu je že po uvodnih stavkih jasno, o katerih konkretnih imenih teče beseda. Kdor ima možgane še za kaj drugega kot medušesno mašilo in izenačevalec zunanjega zračnega tlaka, temu se že lep čas svita, “šta je pesnik htio, da kaže”. Ostalim pa itak nima smisla dotajčevati.

  19. dobro napisano, dobri zaključki, tudi sam podobno razmišljam. s komunisti je težko živeti skupaj v demokraciji.

    • Seveda, ker v Sloveniji prevladuje mnenje, da so komunisti normalni ljudje, ki imajo prednosti in slabosti kot vsi drugi.

      Človek, ki ima cilj, da pobije najmanj 10% družbe, ne da bi trenil z eno od stotih mišic na obrazu.
      Človek, ki brutalno ropa slovenske delavce, zraven pa jim osladno naklada o solidarnosti, levičarski karizmi itd –
      Človek, ki pravosodje in medije ZLORABLJA
      Človek, ki cel gospodarski sistem ZLORABLJA za nesramno in NEPOŠTENO bogatenje –
      je PSIHOPAT kar je antisocialna osebnostna motnja, ki je NEOZDRAVLJIVA zato, ker tak človek o sebi misli, da z njim ni nič narobe in ne rabi popravkov, terapije, zdravljenja.

      Me prav zanima ali bi šli ti ljudje, ki trdijo, da so komunisti in socialisti normalni za kak mesec na dopust s kakšnim SSovcem, gestapovcem, fašistom, nacistom ( ki so v osnovi socialisti!!!). Morda kar s 5, da začutijo kako se počutimo redki ljudje v tej komunistično klonirani državi Slovenija?

    • tudi, če jo kdo razpiše ( in podpisal jo bom), bo doseg maksimalno 30% volilcev, ki jo bodo podpisali. Preveč je v tej državi komunističnih zločincev, parazitov in klonov.

  20. “Samo preko mojega trupla”, je vizionarsko napovedal Bučar za lustracijo.
    “Za vsako ceno” je zadnji stavek članka. Torej samo preko trupel.

    @lazzy je za zbiranje referendumskih podpisov. To lahko in moramo storiti.

  21. Obtožujem

    Vaš prispevek s povzetkom na koncu je edini, ki ga je vredno prebrati.
    ———————————————
    Lustracija bi se morala dotakniti vseh sodelavcev tajnih služb in vseh izpostavljenih politikov, ki so na podlagi ovaduškega špecanja tajnih služb, zlorabljali oblast.
    Kučan, pa demokrat, lepo vas prosim?

    • Pa tudi vodilnih v podjetjih. Tudi ti so bili požegnani od komunistov čeprav včasih s stisnjenimi zobmi.

      • Vodilni v podjetjih vendar niso kreirali partijske politike.
        Problem današnjih prebarvanih obešencev / ZK>ZLSD>SD>LDS>ZARES>SP>DESUS>/ na demokracijo so tisti, ki so si izmislili tajni uradni list in z njegovo pomočjo, vsiljevano ideologijo utemeljeno na zlorabi in prisili, uzurpirali oblast.
        Gospodarstvenik je bil vedno samo gospodarstvenik pa, če tudi slab. Tovrstni partijci niso naredili nobene politične škode.

        • Ste upoštevali, ko ste pisali komentar o komunistih v podjetjih, dejstvo, da je imelo vsako podjetje vsaj enega srbskega direktorja, da je bila partija na tekočem o dogodkih?

          • Sem!
            Podjetja so bila z njimi “prestreljena” prek drugih “skritih” kadrov. Vojaški kadri v civilnih uniformah in UDBA s posamezniki je pokrivala tisto s čimer se direktorji niso znali ukvarjati. Sektorski sekretarji so bili po pravilu tisti, ki so strukturno /zaposlitveno/ štrike v rokah držali. Kadrovske službe so delale na dvoja vrata, na priprta za splošno zaposlovanje in odprta za “specialne” kadre.
            Celo likvidatorje smo imeli na plačilnih spiskih brez dela zaposlene.
            “Ogromno” mednarodno podjetje, kjer sem delo “združeval”, je moralo marsikaj finančno speljati in pokriti.
            POdrobnosti namerno izpuščam zaradi utemeljenih razlogov.
            Srbski oficirski kader je pa druga, nič manj zanimiva, zgodba.

  22. Bejžte no, mi ne zmoremo obsoditi komunizma, pa bomo izvedli lustracijo. Lepo vas prosim. Ni šans!

    Poglejte rehabilitacijo Rožmana in drugih. Nikjer niti besedice da je šlo za popoln zlom prava! Za sodbe brez možnosti pritožbe! Niti besedice o čem takem.

  23. Članek je odličen in tudi potreben, čeprav se moram strinjati z gornjim sosedom Zdravkom, da smo šleve: Bejšte no, itd.

  24. Dandanašnji, še posebej po dogodkih v prejšnjem stoletju, pogosto pripisujemo še največje zlo kolektivni identiteti ljudi, ki napram drugim in drugačnim opravičuje dejanja, sicer čisto dobro razumljena kot moralno zavržna v nekaj drugačnem kontekstu. Mi napram onim, drugim, židom, katoličanom, komunistom, zamorcem.

    Ko se določena kolektivna identiteta raztopi, ostane navadno skupina precej dezorientiranih posameznikov, ki jim tako izoliranim težko pripišemo kakšno poosebljeno zlo, vsem Hollywoodskim filmom navkljub. Če to drži, kaj nam potem skuša povedati g. Kerže?

    Morda to, da se kolektivna identiteta slovenskih komunistov še ni raztopila v potrošništvu in kapitalizmu in da jo je po petindvajsetih letih potrebno dodatno razredčevati z lustracijo? Težko verjetno, celo nekdanji KGB-jevci v Rusiji so danes morda še najbolj navdušeni podjetniki ali pa del organiziranega kriminala, skratka daleč stran od idej komunizma. Podobno velja za Udbo, KP in ideja komunizma je mrtva, diktatura proletariata prav tako, ostale pa so ne povsem potrgane socialne mreže in vpliv nekaterih posemeznikov preko njih. Lustracija je torej kvečjemu namenjena slabljenju vpliva teh mrež.

    Socialne mreže in njihov vpliv je inherenten vsaki družbi, nemogoče jih je odpraviti, lahko se jih samo nadomesti z drugimi. Nadomestiti pa jih je potrebno ne več toliko dejanske zaradi zla preminule kolektivne identitete, ampak prej zato, ker niso “naše”, ker obstaja nek drugačen “mi”, ki misli, da nima zadostnega družbenega vpliva. V demokratičnih družbah se recimo tovrstna ravnovesja vzpostavljajo na volitvah, če gre za takšne “mi”, ki imajo vsaj približno demokratične korenine.

    “Mi” g. Keržeta to zadnjih dvajset let nikakor ne uspeva, zato nas sedaj postavlja pred v bistvu revolucionaren ali – ali, nujnost z enim zamahom preobrniti nastale družbene razmere. Namen lustracije je navadno preprečitev restavracije totalitarnega režima. Opravičljiv vzrok bi pri nas torej kvečjemu, da so sedanje oblastne mreže spletene tako perfidno, da se dejansko demokratično ravnovesje ni moglo vzpostaviti v dobrih 20. letih in se še vedno ne more vzpostaviti, da obstaja zarota, ki v ozadju vodi dejansko politiko, obvladuje medijski prostor in del sodstva (pa še finsko in avstrijsko pravosodje povrh) ki je preprečilo napirmer g. Janši nadaljnje vodenje vlade.

    Za to zaroto pa ne obstajajo niti kakšni posebej trdni dokazi, g. Keržetu zadošča že posamična sodba okrajnega sodišča za kronski dokaz totalnega družbenega nadzora, ki mora po Keržetovo izhajati iz totalitarnega obvladovanja družbe.

    Edini pravi spopad s takšnim totalitarizmom je po Keržetovo opustitev procesa sprave in nadaljevanje oziroma še bolje ekstremna zaostritev ideoloških delitev izpred sedemdeset in več let, ki nas je že enkrat pripeljala do državljanske vojne.

    Bravo Časnik!

  25. Ivo Kerže,

    odličen članek. Morava se kaj videti, takih tem pred 15 leti nisva debatirala.

    Všeč mi je, da si komentiral kocbekijansko zblojenost, njegovo socialistično zasvojenost in zato popolnoma izkrivljen pogled na svet in krščanstvo. Takih falotov je tudi med “kristjani” veliko – a v resnici so vedno najprej in nazadnje socialisti.

    Potem se tukaj najde tudi tipični pogled slovenskega duhovnika ( pa ne vem ali je to zaradi tega, ker je tako prestrašen od sistem ali kupljen od komunističnega sistema ali je to res zdrava duhovnost in NIKOLI NE UBIJAJ). Smo potem klavne ovce? Moramo tiho pristajata na Fritzlova vsakodnevna mučenja in ubijanja?

    Tretji pogled pa je najbolj ovčji, najbolj množičen v Sloveniji: češ VSIGLIH, kar se kaže v kakšni intelektualni bedi živimo, kako malo intelektualcev imamo v tej zblojeni, nenormalni državi polni nenormalnih ljudi.
    KOMUNISTI IN SOCIALISTI SO PSIHOPATI, ker oni zagovarjajo NOV RED ( oz. ohranjanje njihovega reda davčnega zatiranja in podmiznih poslov in neštetih ropov) s pomočjo UBIJANJA in ROPANJA in LAGANJA.
    In Fritzl ni enako kot njegov rojen otrok, ki je hkrati vnuk in hkrati sni. Onadva nista enako pokvarjena. To lahko reče samo popoln bebec ali popolnoma sprijen um.
    Eno je pošast, terorist, psihopat, ZLORABLJALEC, MNOŽIČEN ZLOČINEC – drugo so pa normalni ( mešanica dobrih in slabih lastnosti) ljudje, ki bodo postali njegove ŽRTVE.

    SLOVENIJA NI NORMALNA DRŽAVA, NE NORMALNA DRUŽBA. MI SMO HUDO MOTENI.
    Pravosodje ne funkcionira, saj nobenega “gospodarstvenika” še niso obsodili.
    Gospodarstvo je komunistično – FAŠISTIČNEGA tipa: polno državnih podjetij, kolhozi, večina državljanov v državnih službah, podržavljeno zdravstvo in šolstvo in varstvo otrok, mediji. Tu smo še vedno v monopolnem, totalitarizmu.
    Naša demokracija je posiljena od socializma. Slovenija je toliko demokratična kot je bila Nemška demokratična republika. NIČ.

    Edina rešitev je, da se gremo boriti na gverilski način proti večinski komunistični vojski.

    Poljska nismo, ker Poljaki so imeli večinsko negativen odnos do obeh okupatorjev: do komunistov in do nacistov. Slovenci smo večinsko Fritzlove pokveke, žrtve, ki opravičujejo komunističnega Fritzla.

    Opcija, ki se kaže je ta, da bo kriza uničila komunistične monopole in da bo partija kot Tito morala sklepati kompromise z Zahodom, da bo razvajeni množici omogočala nadaljne potrošniške užitke. Ljudje ne bodo prenesli vračanja v leto 1950, ki je bilo isto kot leto 1913. Se pravi ne bodo šli iz 2013 v 1913.

    Verjamem, da bi ekonomija lahko začela s tem delom in ko bo zadnji državni kolhoz sprivatiziran, bi lahko komunistom in socialistom prepovedali državne plače na redkih državnih službicah ( sedaj jih je 100x preveč). Sem zadnjič slišal, da ima MZZ kar 800 diplomatov od katerih jih 700 nič ne dela.

    Cilj je, da bo vsak državljan v Sloveniji podjetnik, ki bo prodajal svoje storitve ali izdelke na 6 milijardnem svetovnem trgu. Do takrat pa bodo komunistično-socialistično -fašistični paraziti za vsako ceno ( manipulacije, kraje, korupcija, usmrtitve, množični poboji, terorizem, industrija laži) branili svoje kriminalne SESKE, RENTE, svoje MAFIJSKE FEVDE.

    • Ta o “fritzlovskem kompleksu” (v smislu žrtve, ki opravičuje posiljevalca) naše desnice se mi zdi zelo zanimiva poanta.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite