Nevednost, cilj šolskega sistema

foto: Veronika Savnik

Šolski sistem prevzema svoje ideje iz Heglove dialektike nasprotij, ki določajo pot progresivnega zgodovinskega razvoja, in v Darwinovi teoriji evolucije, ki se jo sprejema povsem nekritično in se jo s tem spremenja v ideologijo. 

Slovensko javno mnenje in splošna nazorska opredelitev Slovencev se vztrajno obračata v levo. Ogrožena sta demokracija in ustavni red države. Obnovile so se nekatere nedemokratične metode, kot je bil na primer verbalni delikt po 133. členu KZ SFRJ, sedaj znan pod pojmom sovražni govor. Ideologija človekovih pravic je danes najhujša grožnja svobodi govora; ne samo pri nas, temveč v vseh deželah evro-ameriškega območja. Dolgoročno načrtovanje popolne kulturne preobrazbe v Sloveniji poteka v šolah. Cilj te politike je zamejiti obseg znanja in védenja mladih generacij, da vladajoča skupina ohrani privilegiran dostop do pomembnega védenja, s katerim je mogoče vladati. Šolska politika prevzema svoje ideje iz Heglove dialektike nasprotij, ki določajo pot progresivnega zgodovinskega razvoja.

Šolski sistem je naslonjen na Heglovo dialektiko nasprotij in Darwinovo teorijo evolucije, ki sta temelj šolskega kurikula

Marksisti so to idejo še utrdili in jo spremenili v dogmo. Ker je vsaka stopnja v razvoju naprednejša od predhodne, preteklost ni več pomembna, saj je sklicevanje nanjo znamenje zaostalosti. Po tej formuli je sodobna umetnost naprednejša od pretekle; žal je nepoučeni ne razumemo, ampak se še vedno oziramo po Mozartu, Rubensu in Dostojevskem. Zato je eno od načel sodobne didaktike linearni pouk zgodovine, kjer učenci spoznavajo, kako se sicer z mnogimi protislovji družba razvija od primitivnih patriarhalnih oblik do današnje bolj ali manj socialno naravnane družbe, ki si je nadela naziv socialistična. Marksisti in po njih tudi sodobni filozofi liberalnih pogledov so za idejo progresivnosti našli podporo v Darwinovi teoriji evolucije, ki so jo sprejeli povsem nekritično in jo s tem spremenili v ideologijo. Progresizem in evolucionizem sta se v šolskem kurikulu znašla kot siamska dvojčka.

Hegel je na današnjo družbo in s tem tudi na šolski sistem vplival vsaj še z dvema trditvama: da se odločitve sprejemajo v okviru pristojnih institucij, ki so del sistema, in da je v tem sistemu posameznik vreden le toliko, kolikor se poistoveti s sistemom. Sam zase je nepomemben, zato pogrešljiv član v sistemu in v družbi. Tudi ti predpostavki sta sprejeti kot dogmi.

Ideologija linearnega zgodovinskega razvoja podlaga za sanje o nesmrtnosti

Z ideologijo linearnega zgodovinskega razvoja je prežet celoten šolski kurikulum in je zaobjet v skoraj vseh predmetih. Tudi znanost in tehnika sta temu podrejeni, zato šolarji in potem odrasli ljudje prav znanost in tehniko razumejo kot dokaz nenehnega človeškega napredka. Prav zato mnogi sanjajo, da bo človeštvo nekoč osvojilo tuje galaksije in s pomočjo genskega inženiringa prej ali slej doseglo nesmrtnost. S tem bo postavljena pika na i Heglove vizije o Absolutnem Umu. Dvajseto stoletje je s svetovnima vojnama in vrsto revolucij s sto in sto milijoni žrtev ter s problemom onesnaževanja planeta nekoliko zamajalo te sanje, a za ideologe levice je to samo eno protislovje več, ki se bo po načelu dialektike preobrazilo v stanje višje zavesti. Zato je treba za vsako ceno ohraniti odločanje znotraj sistema in institucij, ki imajo edine pooblastilo za uresničitev zgodovinske vizije napredka brez konca.

Kako se rešiti iz oklepa progresizma in sistema, ki duši človekovo osebno svobodo?

Za začetek bi morali opustiti linearni koncept obravnavanja učne snovi. Vsaj s praktičnega vidika moramo učni postopek obrniti. Zaradi preobsežne učne snovi nam pri zgodovini zmanjka časa za obravnavo dogodkov v času, v katerem živimo. Preden posežemo v daljno preteklost, spoznajmo zgodovino zadnjega stoletja, kar pomeni obravnavo sedanjosti. S tem dobimo nujno referenčno točko, po kateri presojamo odvisnost sedanjosti od zgodovinskih dogodkov z dolgoročnim vplivom na sedanjost.

Tudi pri biologiji nam pogosto zmanjka časa za temeljito spoznavanje zadnjega člena v verigi evolucije, to je človeka. Čeprav je biologija naravoslovna veda, bi morali kot začetno snov opustiti nižje oblike življenja (enoceličarje) in začeti obravnavati človeško telo z njegovo duševno in duhovno vsebino. V tem primeru bi dobili merilo za razumevanje nižjih oblik z njihovim organskim sistemom in načinom življenja.

Tudi pri drugih predmetih je mogoč tak pristop, npr. pri obravnavi literature, umetnosti, geografije itd., saj je resnici na ljubo treba povedati, da je pri posameznih predmetih mogoče obravnavati posamezna poglavja po vrstnem redu, ki si ga izbere učitelj. V mnogih primerih je tak koncept smiselno že uveljavljen. Seveda bi bil tak obrat šele začetek nove poti, ki bi mladim ljudem omogočila povsem drugačen, bolj odprt in manj zamejen pogled na svet in človeka v njem. Drugače povedano: človek bi ob koncu šolanja in študija bistveno več vedel o sebi in o svetu, v katerem živi. S tem bi bil tudi bolj odporen proti manipulacijam vseh vrst.