Šolska demokracija in etatizem

7

Jože Mlakar /Arhiv Časnik
Jože Mlakar: ”V Sloveniji sta se izoblikovala dva vzgojna koncepta, liberalni[1] in tradicionalni.”
Slabo se piše narodu, ki se sicer zna upreti vojaškemu okupatorju, ne zna pa se upreti zavojevalcu človeških duš.

Ta okupacija je hujša od hudega in najhuje, kar se narodu lahko zgodi. Boris Kralj

Liberalni in tradicionalni vzgojni modeli

Liberalni koncept je utemeljen na izhodišču idejne nevtralnosti, kjer vzgojne cilje dosegamo pretežno skozi pouk. Vrednostni odnos do okolja si mlad človek “privzgoji” na osnovi védenja oziroma znanja. Po mnenju dr. Slavka Gabra, ministra v prvi Drnovškovi vladi, naj bi se vrednote v šoli »oblikovale po t. i. naravni poti: s podajanjem snovi – tako torej, da bodo vsebine prenesle bogastvo strnjene védnosti naprej«. Liberalni model ima za zgled tudi izhodišče skupne evropske dediščine vrednot. To je Konvencija o človekovih pravicah, omenjena že v prvi izdaji Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji leta 1995.

Tretji temelj liberalnega modela je izhodišče strpnosti, kot temeljne vrednote postmodernega sveta. Zdenko Kodelja v svojem tekstu Laična šola (1995) pravi: »Paradigmatski primer tolerantnosti imamo tedaj, ko nekdo dopušča nekaj, kar izrazito ogroža njegova trdna prepričanja. Bolj ko je prepričan, da so stališča drugega o nekem pomembnem vprašanju napačna in nevarna, bolj je toleranten, če dopušča, da jih drugi svobodno izraža«.

Tradicionalni vzgojni model pa izhaja iz vzgoje za medosebne odnose. Ti se izražajo v družini, med prijatelji, v šoli med učenci in učitelji in v vsaki drugi skupnosti.  Strnjeno so načela medsebojnih odnosov opredeljena v Etičnem kodeksu Društva katoliških pedagogov iz leta1996.

Tradicionalni vzgojni koncept je nadgradil Franc Pediček s t. i antropološko paradigmo učenja in vzgoje. Utemeljena je na vsem sprejemljivih občečloveških etičnih vrednotah. V svoji knjigi Ob prenovi šole (1998) zapiše: »V šolo, po mojem, sodi nujno neki vrednostni kanon, če lahko temu tako rečem, ki naj bi vseboval najsplošnejše, vsem sprejemljive občečloveške etične vrednote, ki pa so lahko še dopolnjevane z moralnimi in drugimi nespornimi vrednotami različnih skupin«.

Mladi iščejo svoj položaj v urejenih skupnostih

Barica Marentič Požarnik je v zborniku Vzgoja v javni šoli (2000) dodala Vzgojo za moralno občutljivost, moralno presojo, moralno motivacijo in moralni značaj.

Liberalni vzgojni pristop postavlja vzgojni cilj zunaj osebe – dijaka. Vzgojni cilj je spoštovati družbene dogovore oziroma konvencije, ki pa so glede na naravo družbene ureditve in glede na politično razmerje sil spremenljive. Učitelji, ki velik del časa preživimo skupaj z mladimi, ugotavljamo, da med njimi po tovrstnih vzgojnih namerah ni povpraševanja.

Temeljna stvar, ki jo učenci ali dijaki iščejo, je njihov položaj znotraj najožje skupnosti, to je družine, razreda in prijateljev. V krogu družine ali vrstnikov bi bili radi sprejeti in zaželeni. Pri tem je značilno, da mladi iščejo svoj položaj v urejenih skupnostih, tam kjer med vrstniki vladata prijateljstvo in medsebojna naklonjenost. Če v družini ni urejenega odnosa med materjo in očetom, ima otrok v šoli težave pri vzpostavljanju normalnih medsebojnih odnosov. Če ima fant negativno izkušnjo s svojo materjo, ki ni bila sposobna biti tudi dobra žena svojemu možu, bo imel v šoli praviloma težave pri navezavi stikov z dekleti. Podobne težave imajo dekleta v obrnjenih primerih. Zato ni čudno, da se danes mladi bojijo skleniti zakonsko zvezo, saj v njej vidijo težave in vnaprejšnje neuspehe.

Nova paradigma vzgoje v šolah – vzgoja za dva

Tudi družbeno ozračje ni naklonjeno optimizmu zakonskih zvez. Zato se v splošno sprejetem modelu priprave na  dobo odraslosti, spodbuja samoobrambno vedenje, torej beg v zasebnost, v osebne pravice in individualnost, ter beg pred odgovornostjo življenja v skupnosti, zlasti v družini. Ta samoobrambna drža, ki je v mnogih družinah spočeta že ob sklenitvi zveze, že vnaprej poraja težave otrok, ki na ta način niso deležni blagodejnega sevanja medsebojne ljubezni in povezanosti staršev. Zaradi tega se sama po sebi ponuja nova paradigma vzgoje v šolah. To je vzgoja za dva, predvsem vzgoja za skupno naravno življenje moža in žene v zakonski zvezi, s čimer bodo izpolnjeni tudi naravni pogoji za normalno življenje otrok. Vsi dosedanji vzgojni modeli poudarjajo vzgojo posameznika, pa tudi vzgojo posameznika za življenje v skupnosti, vzgoja za dva pa je potisnjena na obrobje. Glede na izrazito krizo življenja v dvoje pa se to področje ponuja kot prioritetna vzgojna naloga.

LDS je svoj vzgojni model povzdignila na raven državne vzgoje

Slovenski liberalni vzgojni model ima še eno bistveno značilnost. Izoblikoval se je s pomočjo političnega pooblastila, ki ga je imela vladajoča Liberalno demokratska stranka (1992-2004). S tem pooblastilom je stranka de iure in de facto izključila druge vzgojne modele iz šol. Proglasila jih je za partikularne in kot take neprimerne za javne šole (primerjaj Sodobna Pedagogika 1/2000, str. 64 in naprej). Tradicionalni vzgojni koncept, ki je utemeljen na verski osnovi, pa je v 72. členu zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja vsaj posredno prepovedan.

S tem je stranka LDS svoj vzgojni model povzdignila na raven državne vzgoje. Kot je navedeno kasneje, ta model z državnimi upravnimi organi tudi izvaja in brani.

Zaradi takega etatistično vsiljenega vzgojnega modela so se v slovenskem šolstvu pojavile velike napetosti. Kažejo se v obliki bolj ali manj prikritega nezadovoljstva učiteljev in staršev. V šolah se napetosti kažejo tudi v obliki hujših ali manj hudih ekscesov. Videz odprtosti in modernosti naj bi našim šolam zagotavljalo sklicevanje na evropske zglede. Šolski minister dr. Pavel Zgaga je to potrdil v članku Pozabljamo na ločitev … v Delu 27. Marca 2000:

»Slovenski šolski sistem se nahaja v kontekstu sodobnih evropskih rešitev in to je Evropa v zadnjih letih večkrat priznala«.

Po naši oceni je oblikovanje slovenskega šolstva na osnovi evropskih zgledov le delno. Prav v času ministrovanja dr. Zgage je bila v Evropi osrednja tema šolska avtonomija. Šole naj bi samostojno oblikovale svoj kurikulum in nazorsko opredeljenost. Vloga države naj bi bila zagotavljanje finančnih in materialnih sredstev. Slovenija je tako avtonomijo odklonila in v zakon zapisala zgolj avtonomijo šolskega prostora.

Vprašanje demokracije v šoli

Med več vzporednicami med slovenskim šolskim sistemom in prevladujočim evropskim, navedimo vprašanje demokracije v šoli. Iz različnih virov lahko ugotovimo, da je demokratičnost resnična vrlina mnogih nacionalnih šolskih sistemov v Evropi. Ta demokratičnost se v prvi vrsti kaže v možnosti izbire različnih vrst šol, v vplivu. Kaže se tudi v vplivu, ki ga imajo starši in druge družbene skupine na oblikovanje šolskih programov, v samostojnosti šol in šolskih svetov nasproti državnim organom, v možnosti oblikovanja različnih učnih in vzgojnih metod itd.

Demokracija je kot najvišja evropska vrednota navedena tudi v zborniku za UNESCO Učenje skriti zaklad; po tej publikaciji naj bi šola usposabljala za demokracijo (1996). Na tej točki pa je evropski koncept demokratičnosti zgrešil cilj. V (zahodno) evropskih šolah vzgajajo za demokracijo s tem, da demokratičnost, kot način bivanja in sobivanja, prenašajo iz sveta odraslih v svet otrok. Položaj otrok kot demokratičnih subjektov je na ta način podprt tudi v Konvenciji o otrokovih pravicah. Glej Otrokove pravice, šolska pravila in nasilje v šoli (uredila Alenka Šelih 1996)! Tam med drugim lahko preberemo:

»Ta premik obstaja v tem, da konvencija o otrokovih pravicah opredeljuje otroka v zvezi s temi pravicami kot subjekta (poudaril J. M.) teh pravic; gre torej za njihove pravice, drugi, npr. starši ali država pa so dolžni pomagati mu pri njihovem uresničevanju«.

Šolska demokracija in etatizem

Koncept otroka kot demokratičnega subjekta povzroča v evropskih šolah velike težave. Po tem konceptu se položaj otrok na hierarhični lestvici izenači s položajem učitelja. Učitelj in učenci so v razredu na isti demokratični ravni. S tem so učitelja v evropski šoli razorožili. Vzeli so mu njegovo najmočnejše vzgojno orodje – učiteljevo avtoriteto. Menim, da otrokom lahko demokracijo ponudimo kot vzgojno vsebino, ne moremo pa mu demokracije, tega zelo občutljivega instrumenta, preprosto dati.

Odgovorni za šolsko politiko so to evropsko “demokratično vrednoto” z veliko ihto presadili v slovenske šole (Bela knjiga). Po drugi strani pa s togimi  predpisi in birokratsko prakso preprečujejo demokratičnost na ravni organiziranosti šolskega sistema. Učitelj je na ta način po eni strani izpostavljen “demokratičnim” pritiskom svojih učencev, po drugi strani pa pritiskom od države sankcioniranih predpisov in pravilnikov. Gre za tipičen primer etatizma, ki najbolj izstopa v organizaciji eksternih izpitov od devetletke do mature, v pravilnikih o šolskem redu, o preverjanju in ocenjevanju znanja, o varovanju osebnih podatkov in o zakonu o inšpekciji.

[1] Ta šolski model imenujemo »liberalni«, ker ga je v devetdesetih letih 20. stoletja  utemeljila in v slovenski šolski kurikulum vpeljala Liberalna stranke Slovenije.

7 KOMENTARJI

  1. Težko se je kaj pametnega pogovarjati o šolskem sistemu, če sogovornik ni opazil, da se Darvinizem poučuje kot znanost, hkrati pa se sogovornik predstavlja kot vernik v Bog-Stvarnika.

  2. Ena boljših analiz o tem, kaj je vzgoja v strokovnem smislu. Ponavadi te zelo šepajo. Za vzgojo komaj da lahko rečemo, da sploh obstaja nekaj kot “vzgojni model”, kot strokovni pojem. Vzgoja je najprej nekaj intimnega znotraj družine, potem pa nekaj skrivnostnega zunaj družine, v šoli, ali na ulici itd. Vzgojitelj je najprej poklican, šele potem izobražen in šolan. To zadnje niti ni nujno. Človeštvo je šlo skozi stoletja brez “šolanih” vzgojiteljev. Pa so bili ljudje kar lepo vzgojeni. Morda še precej bolje kot dandanes. Vsekakor težko govorimo o vzgoji kot stroki. Kaj in čemu služi vzgoja je nekaj nenapisanega, nekaj kar sledi zdravemu razumu. O tem pa res ni knjig.

    • “Vzgojitelj … šolan. To zadnje niti ni nujno. ”
      To je pa biser komunističnega šolstva.

      • Ti si ta biser, genij ad hominem napadov, brez mnenja, brez argumentov. Brez sploh kakšne poante.

        • Uf, smo občutljivi! Jaz trdim, da so komiji brez znanja na nekaterih področjih, med drugim je to tudi šolstvo. Bo sedaj bolje? Ni treba vse razumeti kot napad. Lahko je drugačno mnenje, lahko je nesporazum, lahko … zato pa se pogovarjamo, da razčistimo!

  3. Zavojevalec človeških duš
    »Slabo se piše narodu, ki se sicer zna upreti vojaškemu okupatorju, ne zna pa se upreti zavojevalcu človeških duš. Ta okupacija je hujša od hudega in najhuje, kar se narodu lahko zgodi«.
    Tako torej Boris Kralj
    »Pozor! Hudič je mojster pretvarjanja. Ravno tam ga ni, kjer ga najprej vidimo. Medtem ko se strastno ukvarjamo z »rdečo« nevarnostjo se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše!
    Boga je zamenjal drug Bog – denar.« Tako Pater Branko Cestnik .
    Kaj pa ostali kleriki? Kaj pa katoliški laični pedagogi? Kaj so storili? Vsi so bili in so še tiho, mar ne?
    Razpečavanje oz. prodaja pornografije je po Katekizmu oz. nauku RKC velik greh in pohlep.
    V pred časom predvajanem ameriškem dokumentarcu »Dekadenca civilizacije« je bila pornografija, zlasti ko je dostopna mladoletnim, dečkom, okarakterizirana kot eden bistvenih vzrokov za nezmožnost razvoja zdravih intimnih odnosov med moškim in žensko in tudi vzrok za razpad družine in rastočo dekadenco zahodne civilizacije. Pri nas pa so prvi odgovorni za etiko na cerkveni T-2, ki je več let razpečavala pornografijo, znova postanejo vzor oz. predavajo cerkveno etiko.
    Moralni teolog dr. Ivan Štuhec pravi: » Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!«
    Kakšen pa je potem ta moralni vzgojni model?
    Škof msgr. dr. Peter Štumpf je pred leti ugotavljal, da je na slovenskem 150.000 zasvojencev s pornografijo.

  4. Strokovnjakinja Linda Grosman: “… naš šolski sistem nagrajuje predvsem tiste učence, ki se učijo
    na pamet, ne pa tistih, ki mislijo s svojo glavo. Učencem je onemogočeno, da bi raziskali svoje zmožnosti in interese”
    Več na http://nova24tv.si/slovenija/ljudje/strokovnjakinja-linda-grosman-o-nasem-zgresenem-solskem-sistemu-znanost-nam-kaze-da-so-bili-geniji-vedno-ljudje-z-napako/

    Jaz trdim, da je citirano bilo čisto in povsem namerno uvedeno v šolski sistem.

Comments are closed.