Solidarnost s privilegiranimi

2

Avtor: Matevž Tomšič. Vir: Siol. ….. Medtem je na Slovenskem tako imenovana levica odkrit zagovornik privilegiranih družbenih skupin. Tu ne gre zgolj za funkcionarje nekdanjega režima in njihove “nedotakljive” pokojnine za “posebne zasluge” ali za razne nekdanje udbovce, nagrajene z visokimi državnimi priznanji, poslanskimi sedeži, položaji v gospodarstvu in podobnim. Gre za tako imenovano rdečo buržoazijo, katere temelji so bili postavljeni v času prejšnjega sistema in ki je vezana na razbohoten javni sektor, ki se napaja iz davkoplačevalskih sredstev, zato je kot takšna življenjsko zainteresirana za ohranjanje statusa qou, se pravi za nadaljevanje etatističnega razvojnega modela. Ravno iz te skupine prihaja glavnina Jankovićevih podpornikov. In ti želijo na vsak način preprečiti izvedbo kakršnihkoli reform, ki bi lahko privedle do liberalizacije družbe. Vse to pod parolo solidarnosti do “socialno šibkih”, kar pa je zgolj krinka za ohranjanje lastnih privilegijev.

Vir: Siol


2 KOMENTARJI

  1. »Čakanje na mesijo v oropani osramočeni deželi, sumljivo in nevarno podobni Nemčiji tridesetih let, zaman čakamo odrešitelja, pa čeprav tehnično vlado, trojko, novega mesijo.
    Ne bo ga. Iz blata, v katerega smo zabredli, se bomo morali sami izkopati. Pogrnili smo na etičnem polju. Dobili smo državo, parlamentarno demokracijo, razdelili so nam kupone za naš del državnega premoženja, oglasili so se novi preroki, potem so prišli čez noč porojeni finančni vedeži, pobrali so papirnate certifikate, zaigrali so nacionalni monopoli, pobrali denar. Zasebna lastnina nam je zmešala glave. Nekdo je ugasnil luč in najbrutalnejša prvobitna akumulacija kapitala se je začela«, piše Jure Apih v danes DELU
    V MAG-u 2008 pa lahko še vedno beremo:
    Po mnenju Jožeta Mencingerja je nesmiselno zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. Mencinger poleg tega daje prav Banki Slovenije, ki se je odzvala na izjavo Mirana Mejaka v intervjuju za Mag, da bi morala centralna banka poslovnim prepovedati kreditiranje menedžerskih odkupov z zastavo s temi posojili kupljenih delnic. Iz centralne banke so nam odgovorili, da bankam posojanja ne morejo prepovedati, dokler imajo dovolj kapitala in upoštevajo vse druge zakonske omejitve.
    Povsem drugačno mnenje o tem ima ekonomist Maks Tajnikar, ki obtožuje predvsem banke, ker sploh dajejo takšna posojila, in se čudi Banki Slovenije, da ne ukrepa. »Po navadni poti večmilijonskih kreditov za delnice ni mogoče odplačati, brez špekulacij ne gre. Če direktor reče, da bo odplačal kredit, ker se bo vrednost delnice povečala za sto odstotkov, potem je delnico kupil po polovični ceni!« Po Tajnikarjevem je takšno početje tvegano tudi z narodnogospodarskega vidika. »Če bi se kaj spremenilo na kreditnih trgih, kar se že dogaja, bi bili mogoče priča propadu kakšnega lastnika. Ali bodo potem banke lastnice teh podjetij? Lastništvo je dobro, dokler imajo oblast zunanji lastniki in lahko odpustijo menedžerja. Kadar pa imajo menedžerji tako močno lastnino, da se lahko sami nadzirajo, je slabo.«
    Maks Tajnikar nastajanje sedanje menedžerske lastnine vidi kot nepravilnost. Izsledki njegove študije, objavljeni v tujini, kažejo, da se menedžerska lastnina po svetu pojavlja pri podjetjih s težavami, pri nas pa je ravno nasprotno. »Premoženjske koristi menedžerjev iz lastnine so nenormalne, zlasti zaradi načina, kako pridejo do njih: menedžerji za nakup seveda nimajo lastnih prihrankov, marveč se zadolžijo, teh dolgov pa ni mogoče odplačati drugače, kot da se po čudnih poteh ustvarjajo kapitalski dobički ali izčrpavajo podjetja, ki so jih prevzeli.« Tajnikar zatrjuje, da bomo morali v Sloveniji prav zaradi teh novodobnih kapitalistov razmisliti o davčni ureditvi dedovanja.
    Mencinger na drugi strani govori, da v principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, posebno še, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. »Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«
    VIR: MAG 2008
    Kdo po vsem tem reševal oropano Slovenijo?

  2. Prav ta tovariš mencinger je v kamere razlagal in vsa partijske medijska trobila nalevi in desni so to ponavaljala, da je certifikat brezvezen papir in ga lahko mirno vržemo proč.

    Udbovec Gantar KD Group in ostali premetndi so imeli drugačne informacije zato so od ubogih ljudi, ki so seveda verjeli profesorju, kupovali te nič vredne papirje za bagatelo.

    Ta kvazi doktor je zame navadna partijska stara pokveka, ki nebi smel niti piskniti v kamere. Ne pa da ves čas razalaga kaj je dobro za Slovence. Enkrat da gre za nacionalni inetere in ne smemo nič prodat, ker so oni izvajali PRI(H)VATIZACIJO. Zdaj, ko so vse pokradli in ni denarja pa kričijo kako je nuno vse prodati, ker država je slab lastnik.

    OGABNO, RES OGABNO!!!

Comments are closed.