Šoli ostane bore malo

11

Sam sem slabih 11 let učil v srednji šoli in delal tudi v oddelkih z 32 ali še kakšnim dijakom več. Ni bilo vedno lahko delati s tako veliko skupino. Nihče me tudi ni nikoli pripravljal na didaktično vzgojni vidik tega dela. Sem pa tudi že vodil poldnevno delavnico z 90 dijaki in je bilo odlično. Hočem reči, da je število dijakov /učencev v razredu precej relativna stvar. Ne želim pa se ustaviti pri številu, želim se 1. ustaviti na eni strani pri kakovosti pouka in 2. pri neformalnih dopolnitvah šolskega sistema.

Vse se lahko naučimo sami
Pa naj začnem najprej pri 2. točki. Tok zelo kakovostnih in raznolikih informacij teče v dosegu predšolskih in še bolj šolskih otrok in ne steče mimo njih. Otroci so v tem toku. In tega ne moremo zanemariti. Ne samo, da  ta tok daje t.i. splošno znanje, v njem najdemo tudi zelo specifično znanje. Vse osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno znanje lahko dobimo na spletu in to celo zastonj. Khanova akademija ponuja več kot 3000 videoposnetkov, ki predstavljajo (vsaj) srednejšolsko znanje matematike, biologije, kemije, astronomije, fizike, ekonomije, zgodovine in to zastonj. Kaj torej še ostane šoli? Oz. kakšna mora biti šola danes , da tovrstno ponudbo vgradi in nadgradi. Večina predavanj (zapiskov, prosojnic, študijske literature in tudi videoposnetkov) odlične MIT univerze je na spletu na voljo zastonj. Tudi precej drugih univerz ponuja veliko znanja na spletu. Poglejete si za ilustracijo kakšno od predavanj fizike na MIT-ju prof. Walterja Lewina preko Videolectures, ki je mimogrede plod slovenskega znanja. Kaj še ostane univerzam? Sam sem imel sicer na elektrotehniki odličnega in meni najljubšega profesorja Kumperščaka, a skoraj enako in v nekaterih pogledih še več bi lahko dobil z ogledi predavanj prof. Lewina. Poskusov pa pri fiziki tako nismo delali ne v OŠ, ne v SŠ in ne na fakulteti.

Ne normativi – učencocentričnost
Pravo vprašanje ni, ali je število učencev in dijakov v razredu preveliko ali premalo. Beremo lahko, da je v nekaterih državah, kjer učenci kažejo odlične rezultate v znanju, v razredu tudi 40 otrok. In nekateri bodo rekli, da so tam otroci drugačni, da je drugačna kultura. A vendar tudi 15 učencev v razredu ni zagotovilo, da bodo vsi ti učenci izkazovali solidno znanje. Pravo vprašanje je, ali je šola učencocentričan: Ali ima otrok, dijak, študent možnost, da napreduje s svojo hitrostjo. O tem zelo dobro govori C. Christensen v odlični knjigi Disrupting Class, s podnaslovom v slovenskem prevodu ‘Kako bodo rušilne inovacije spremenile način našega učenja’. Knjiga ugotavlja, da učencocentričnost lahko v veliki meri zagotavlja IKT oprema – a ne sama po sebi. Za ameriške razmere ugotavlja, da je bilo v ameriških javnih šolah  v letu 1998 povprečje 12 učencev na računalnik, v letu 2003 pa le še štiri. Rezultati testov pa niso pokazali skoraj nobene spremembe. Če malo posplošujem: tudi če ima šola v vseh učilnicah interaktivne table, to samo po sebi ne pomeni, da se bo povprečno znanje na šoli povečalo. Samo interaktivna tabla tudi težko prispeva k učencocentričnosti in omogoča hitrost napredovanja, ki je prilagojena posameznemu učencu in ne povprečenmu učencu v razredu.

Učimo se različno – kako odplesati abecedo
Glede na to, da se različni ljudje različno učijo, bi moral tudi način učenja biti prilagojen posameznemu učencu. Christensen predstavi primer deklice, ki je bila podpovprečna. Upirala se je branju in pisanju. Učiteljica pa je opazila, kako elegantno se to dekle giblje. Predlagala ji je, da oblikuje gibajočo abecedo, tako da skozi gibanje s telesom oblikuje vse črke. Dekle je odplesalo vso abecedo, skozi ples je začela črkovati besede. Najprej jih je odplesala, potem jih je zapisala. Njeno pisanja je izjemno napredovalo, prav tako samozavest. Čez čas ni več potrebovala plesanja. Nekdo ji je v pravem trenutku omogočil, da se je učila na svoj način.

Gre torej za oblikovanje programske opreme, ki prepoznava način učenja posameznega učenca ter mu tako hitro kot zmore predlaga učenje na način, ki je  prilagojen njemu. Naloga seveda ni enostavna in bo potrebno še precej razvoja, da bo to res dobro delovalo.

Pasivni učitelj
Pri tem načinu se tudi spremeni vloga učitelja. Učitelj ni več posredovalec znanja (še posebej, ker znanje lahko in ga učenci tudi dobijo sami), ampak je moderator, nekdo, ki spodbuja sodelovanje, pomaga pri napakah. Težko je biti pasiven učitelj. Še posebej, ker to pomeni, da mora biti ta učitelj zelo aktiven, ko pripravlja okolje (pri v nadaljevanju omenjeni Montessori pedagogiki ali, ko ob učenju s pomočjo računalnika daje ravno tisto, kar pa otroci potrebujejo).

Dobro pripravljeno okolje
Ni pa le računalnik čudežno orodje. Pred več kot 100 leti je Marija Montessori razvila koncept izobraževanja, ki je izrazito naravnan na učenca. Montessorijeva  v svoji knjigi Skrivnost otroštva pravi, da mora odrasli slediti otrokovemu razvoju,mu priskrbeti tisto, kar potrebuje za samoizgradnjo in si sam ne more priskrbeti. Veliko otrok si lahko danes priskrbi konkretne količine znanja.

Osrednjo vlogo igra pripravljeno okolje, kjer si lahko otrok sam, glede na trenutne interese in lastno hitrost učenja, izbere tiste učne pripomočke (materiale), ki ustrezajo njegovi hitrosti. Učitelj pa je pasiven, ter začasno ukinja svoje delovanje in avtoriteto, da ne bi otroka pri delovanju oviral. Pravi, da se otrok zgradi na osnovi dela z lastnimi rokami.

Razvoj
Tako kot bi moralo učenje slediti učencu, tako morajo tudi metode slediti delovanju. Potrebujemo nujno fleksibillnost, da lahko nadgrajujemo tisto, kar dobro deluje in odvržemo tisto, kar ne deluje. Tako se je nenazadnje preko učenja z delom oblikovala tudi Montessori pedagogika  in tako se bo moralo oblikovati tudi računalniško podprto učenje. Šoli pravzaprav ne ostane tako malo, ji pa ostane precej manj tistega, kar je ponujala 10, 20 ali 40 let nazaj.

Foto: Amazon

11 KOMENTARJI

  1. Danes je moderna učencocentričnost in pedocentričnost. Na podlagi pedocentričnosti se danes po Evropi vrstijo množični pritiski, da bi bilo staršem prepovedano otroka fizično kaznovati ali pa ga vpeljati v verouk in voziti v cerkev k bogoslužju, kajti s tem naj bi krnili otrokovo svobodo.

    Še ne dolgo tega je bila moderna antropocentričnost in na podlagi tega permisivna vzgoja.

    Ne rečem, da je treba biti tak kot pred 500 leti, treba se je približati drugemu. Toda vse ima svoje meje. In danes smo “z dobrimi nameni” PODRLI VEČINO MEJ, s tem smo podrli vrednote in s tem smo podrli osebnost človeka in zdravo dušo družbe.

    • Pavel, z učenco centričnostjo mislim predvsem to, da se na nek način hitros učenja prilagaja učencu in njegovemu načinu učenja. Ker potem se otroci res učijo, sicer se dolgočasijo ali pa capljejo nekje zadaj.
      To pa seveda ne pomeni, da je vse dovoljeno.

  2. Danilo, tudi sam sem že delal v oddelku s 35 učenci, ampak to je bilo pred 30 leti. Danes je velikokrat težje delati s 15 kot takrat s 35.
    Ne vem, kako si predstavljate “učencocentrično” delo s po 40 učenci v oddelku. Papir pač vse prenese.

    • Dizma,
      Res je, napisati se da vse. In sam tudi ne popiram velikanskih razredov. Ne zdi pa se mi smiselno, da se pogovor vrt predvsem o številu učencev.
      Učencocentričnost se seveda mora zagotavljati s primernim okoljem. Ali je to podobno kot v Montessori, ko je na voljo veliko materialov in vsak lahko izbira materiale. Učeitlje pa je le neke vrste moderator. ALi pa je to zagotovljeno z računalniško podprtim učenjem, kjer računalnik z ustrezno programsko opremo ponuja vsakemu posamezniko tisto in na tak način kot le ta potrebuje.

      • Da, da, toda preden bomo prišli do veliko ustreznih materialov in do idealne računalniške opremljenosti, bo po Savi, Dravi, Soči in drugih slovenskih rekah ter potokih steklo še veliiiko vode. Glede na sedanjo krizo je to v bližnji prihodnosti tako rekoč nemogoče. Toda tudi računalnik ni vsemogočen, podobno kot nobeno mrtvo orodje. Ali pa bomo producirali ljudi – stroje…

        • Dizma. Meni je najbolj idealno 15 učencev in primerni didaktični material / računalniška oprema.
          Res pa je, da je še vedno za nepredanega učitelja časovno bolj ugodno boriti se z disciplino v razredu in predavati ex catedra, kot pa pripraviti pouk in poiskati ter izdelati didaktične materiale, ki omogočajo sodelovanje in aktivno delo ter učenje vseh učencev.

          Računalnik še vedno ostane orodje, a precej dobro nadomesti učitelja pri posredovanju znanja in predstvitiv znanja na različne načine ter omogočanju različnih hitrosti učenja. Kar pravzapra v precejšnji meri že deluje izven šole. Otroci se veliko stvar naučijo spontano ob takšni ali drugačni uporabi računalnika. Vloga učitelja pa se spreminja. Bolj postaja moderator, pomočnik, vzpodbujevalec sodelovanja, svetovalec, coach.
          Kakorkoli že pa je moj prispevek predvsem razmišljanje, malo provociranje pa tudi ubesedovanje izkušenj. Še vedno delam z malimi otroci 6 do 8 let, z osnovnošolci in srednejšolci in iščem načine za dobro učenje. Res ne učim več in nimam vsak dan celih razredov pred sabo (kar je gotov bolj zahtevno), a vseeno se mi odpira prostor učenja in inovativnosti pri delu z mladimi.

  3. In zakaj bi moral biti učenec 100% izkoriščen? Zakaj bi moral biti 100% v intelektualnem pogonu?
    Zakaj ni učni načrt predviden za 80% kapacitete, tako da bi 95% učencev zmoglo tempoin bi jih samo nekaj rabilo pomoč. Učenci ne bi bili pod stalnim stresom in bi lahko razvijali tudi druge socialne veščine, ki so nemalokrat bolj pomemebne od intelektualnih. Povsem prozorno je da oblast spodbuja nabijanje tempa ker tako ustvarja ponižne sužnje. Že povsem brez sramu. Tako nasilna kot je oblast pri nas ni nikjer.

    • Zdravko, smiselno je, da vsi zmorejo tempo. Ne pa da je enim dolgčas, ker je premalo izzivalno za njih, drugim pa dolgčas za to, ker so izgubili nit in ne morejo slediti.
      Zkaj bi morali izgoristi kar največ potenciala? Ker to daj pozitivno povratno informacijo učencu in vpliva na njegovo samozavest.
      Saj ne gre za 100 % ali za 80 %. Gre za to, d aje šola tudi zadovoljujoča izkušnja, da pomaga odkrivati in razvijati potenciale in da na koncu učenci znajo veliko za življenje.

  4. To je zelo relativno. Šola ne daje toliko za življenje. Sploh taka, ki je sposobna samo intelektualno poganjati učence. Danes je že povsem jasno da imamo izobraženih fahidiotov v Sloveniji na pretek. In to je posledica “otimiranja” pouka, pri čemer naj bi celo učitelji sploh ne bili več tako potrebni, kot pravite! Ne gospod Danilo, učitelj, zdravnik, sodnik, bodo vedno ključni poklici vsake družbe. To da so pri nas samo komunisti važni, potem pa nič drugega, to je samo naša “pamet” po kateri prehitevamo svet za nekaj stoletij.

  5. Gospod Zdravko, strinjam se, da so učitelji eden od ključnih poklicev v družbi in kot taki nenadomestljivi. Se pa zaradi razvoja novih možnosti in tudi večje splošne izobrazbe večine otrok spreminja njihova vloga in posledično potrebujejo več znanj moderiranje, skupinske dinamike, coachinga.
    Tudi če ima v razredu vsak učenec računalnik, je še vedno potrebno voditi delo v razredu, organizirati in vzpodbujati sodelovanje, skrbeti za graditev dobrih odnosov in seveda prepoznavati učence s posebnimi potrebami in to so pravzaprav vsi učenci 🙂
    Tudi na tak način lahko začne šola dajati več za življenje.

  6. Tako je. In potem tistih 20% postane 2000%. In učni model postane vse manj pomemben, kajti ob vsej tehniki lahko vsakega učenca znanje nadvlada. In to postaja ključno vprašanje za učitelja.

Comments are closed.