Sam sem slabih 11 let učil v srednji šoli in delal tudi v oddelkih z 32 ali še kakšnim dijakom več. Ni bilo vedno lahko delati s tako veliko skupino. Nihče me tudi ni nikoli pripravljal na didaktično vzgojni vidik tega dela. Sem pa tudi že vodil poldnevno delavnico z 90 dijaki in je bilo odlično. Hočem reči, da je število dijakov /učencev v razredu precej relativna stvar. Ne želim pa se ustaviti pri številu, želim se 1. ustaviti na eni strani pri kakovosti pouka in 2. pri neformalnih dopolnitvah šolskega sistema.
Vse se lahko naučimo sami
Pa naj začnem najprej pri 2. točki. Tok zelo kakovostnih in raznolikih informacij teče v dosegu predšolskih in še bolj šolskih otrok in ne steče mimo njih. Otroci so v tem toku. In tega ne moremo zanemariti. Ne samo, da ta tok daje t.i. splošno znanje, v njem najdemo tudi zelo specifično znanje. Vse osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno znanje lahko dobimo na spletu in to celo zastonj. Khanova akademija ponuja več kot 3000 videoposnetkov, ki predstavljajo (vsaj) srednejšolsko znanje matematike, biologije, kemije, astronomije, fizike, ekonomije, zgodovine in to zastonj. Kaj torej še ostane šoli? Oz. kakšna mora biti šola danes , da tovrstno ponudbo vgradi in nadgradi. Večina predavanj (zapiskov, prosojnic, študijske literature in tudi videoposnetkov) odlične MIT univerze je na spletu na voljo zastonj. Tudi precej drugih univerz ponuja veliko znanja na spletu. Poglejete si za ilustracijo kakšno od predavanj fizike na MIT-ju prof. Walterja Lewina preko Videolectures, ki je mimogrede plod slovenskega znanja. Kaj še ostane univerzam? Sam sem imel sicer na elektrotehniki odličnega in meni najljubšega profesorja Kumperščaka, a skoraj enako in v nekaterih pogledih še več bi lahko dobil z ogledi predavanj prof. Lewina. Poskusov pa pri fiziki tako nismo delali ne v OŠ, ne v SŠ in ne na fakulteti.
Ne normativi – učencocentričnost
Pravo vprašanje ni, ali je število učencev in dijakov v razredu preveliko ali premalo. Beremo lahko, da je v nekaterih državah, kjer učenci kažejo odlične rezultate v znanju, v razredu tudi 40 otrok. In nekateri bodo rekli, da so tam otroci drugačni, da je drugačna kultura. A vendar tudi 15 učencev v razredu ni zagotovilo, da bodo vsi ti učenci izkazovali solidno znanje. Pravo vprašanje je, ali je šola učencocentričan: Ali ima otrok, dijak, študent možnost, da napreduje s svojo hitrostjo. O tem zelo dobro govori C. Christensen v odlični knjigi Disrupting Class, s podnaslovom v slovenskem prevodu ‘Kako bodo rušilne inovacije spremenile način našega učenja’. Knjiga ugotavlja, da učencocentričnost lahko v veliki meri zagotavlja IKT oprema – a ne sama po sebi. Za ameriške razmere ugotavlja, da je bilo v ameriških javnih šolah v letu 1998 povprečje 12 učencev na računalnik, v letu 2003 pa le še štiri. Rezultati testov pa niso pokazali skoraj nobene spremembe. Če malo posplošujem: tudi če ima šola v vseh učilnicah interaktivne table, to samo po sebi ne pomeni, da se bo povprečno znanje na šoli povečalo. Samo interaktivna tabla tudi težko prispeva k učencocentričnosti in omogoča hitrost napredovanja, ki je prilagojena posameznemu učencu in ne povprečenmu učencu v razredu.
Učimo se različno – kako odplesati abecedo
Glede na to, da se različni ljudje različno učijo, bi moral tudi način učenja biti prilagojen posameznemu učencu. Christensen predstavi primer deklice, ki je bila podpovprečna. Upirala se je branju in pisanju. Učiteljica pa je opazila, kako elegantno se to dekle giblje. Predlagala ji je, da oblikuje gibajočo abecedo, tako da skozi gibanje s telesom oblikuje vse črke. Dekle je odplesalo vso abecedo, skozi ples je začela črkovati besede. Najprej jih je odplesala, potem jih je zapisala. Njeno pisanja je izjemno napredovalo, prav tako samozavest. Čez čas ni več potrebovala plesanja. Nekdo ji je v pravem trenutku omogočil, da se je učila na svoj način.
Gre torej za oblikovanje programske opreme, ki prepoznava način učenja posameznega učenca ter mu tako hitro kot zmore predlaga učenje na način, ki je prilagojen njemu. Naloga seveda ni enostavna in bo potrebno še precej razvoja, da bo to res dobro delovalo.
Pasivni učitelj
Pri tem načinu se tudi spremeni vloga učitelja. Učitelj ni več posredovalec znanja (še posebej, ker znanje lahko in ga učenci tudi dobijo sami), ampak je moderator, nekdo, ki spodbuja sodelovanje, pomaga pri napakah. Težko je biti pasiven učitelj. Še posebej, ker to pomeni, da mora biti ta učitelj zelo aktiven, ko pripravlja okolje (pri v nadaljevanju omenjeni Montessori pedagogiki ali, ko ob učenju s pomočjo računalnika daje ravno tisto, kar pa otroci potrebujejo).
Dobro pripravljeno okolje
Ni pa le računalnik čudežno orodje. Pred več kot 100 leti je Marija Montessori razvila koncept izobraževanja, ki je izrazito naravnan na učenca. Montessorijeva v svoji knjigi Skrivnost otroštva pravi, da mora odrasli slediti otrokovemu razvoju,mu priskrbeti tisto, kar potrebuje za samoizgradnjo in si sam ne more priskrbeti. Veliko otrok si lahko danes priskrbi konkretne količine znanja.
Osrednjo vlogo igra pripravljeno okolje, kjer si lahko otrok sam, glede na trenutne interese in lastno hitrost učenja, izbere tiste učne pripomočke (materiale), ki ustrezajo njegovi hitrosti. Učitelj pa je pasiven, ter začasno ukinja svoje delovanje in avtoriteto, da ne bi otroka pri delovanju oviral. Pravi, da se otrok zgradi na osnovi dela z lastnimi rokami.
Razvoj
Tako kot bi moralo učenje slediti učencu, tako morajo tudi metode slediti delovanju. Potrebujemo nujno fleksibillnost, da lahko nadgrajujemo tisto, kar dobro deluje in odvržemo tisto, kar ne deluje. Tako se je nenazadnje preko učenja z delom oblikovala tudi Montessori pedagogika in tako se bo moralo oblikovati tudi računalniško podprto učenje. Šoli pravzaprav ne ostane tako malo, ji pa ostane precej manj tistega, kar je ponujala 10, 20 ali 40 let nazaj.
Foto: Amazon
