Šola ni vrtec

6

šola razred otroci učilnicaPa bi kdaj morala biti. Vrtec je življenje. Za veliko vrtcev v Sloveniji to velja. Kaj to pomeni. V vrtcu se otroci igrajo, učijo, pripravljajo mize za obroke, pospravljajo. In vse to je zelo podobno temu, kar počnejo doma. Otroci se učijo z delom in skozi igro in takšno je tudi življenje. In to je izrekel že John Dewey: “Šola (vzgoja in izobraževanje) ni priprava za življenje, šola je življenje samo.” V vrtcih to močno drži.

Šolska podmornica lahko odrine zelo na globoko

To drži tudi v nekaterih šolah. Nekoč sem že pisal o montessori šoli “Od vrta do krožnika.” Otroci obdelujejo vrt, pridelujejo hrano in to hrano pripravljajo. Ob tem se učijo vsega, kar se v šoli učijo. Le da je to prepleteno z dejanskim življenjem in tako se to znanje in veščine v življenje tudi usidra.

Vzgojni načrti v slovenskih šolah imajo visok potencial tega, da bi šola bolj postajala življenje. Nekaj nazaj sem bil na šoli. Povedali so mi, da so vzgojni načrt dopolnili z zlatimi pravili. Pravila izhajajo iz prepoznanega stanja na šoli in ugotovitve, da vzgojni načrt ne odgovarja v celoti trenutnemu stanju na šoli. In to je seveda življenje. Vzgojni načrt šola lahko ustvarja močan vnos življenja v šolo. To mu uspeva le kadar je živ in uporaben.

Če izpustimo drugi del Dewevega citata dobimo šolo za življenje. Meja med šolo, ki je življenje in šolo za življenje je zelo nejasna. Ali je podmornica, ki jo dela skupina dijakov na Gimnaziji Vič šola za življenje ali je to že življenje samo? Gre za zelo močno izkušnjo, skozi katero se dijaki učijo znanj in veščin. To je samo za pozdraviti. A bo ta podmornica ostala le učna izkušnja ali pa bo vodila naprej v življenje, pa bo postavljajo to ločnico. Ta podmornica seveda lahko odrine zelo na globoko. Precej bolj kot en kilometer, kot dejansko nameravajo. Tem fantom in dekletom lahko daje izkušnje sodelovanja, prevzemajo odgovornosti, odkrivanja svojih talentov in strasti, prepoznavanje poklicnih interesov. In če bi odrinila še bolj globoko, ti fantje in dekleta ne bi več imeli matematike in fizike in še česa. Vse to bi bilo skrito v podmornici. Morda bi lahko ta podmornica odrinila še bolj globoko. Kako globoko? Poti ni. Pot oblikujemo s hojo, bi dejal s španskim pesnikom Antoniom Machado.

Dojenčki iz moke – poskus za življenje

V tem tednu mi je učiteljica iz šole Ivana Skvače v Zagorju poslala zgodbo, ki je odličen primer, kako je lahko šola, šola za življenje – ali pa je morda že kar življenje. Osmošolci se gredo igro, ki je več kot igra. To igro igrajo v življenju in so deležni vseh odzivov življenja. Učiteljica se je odločila za eksperiment po knjigi “Dojenčki iz moke. Vsi učenci enega razreda so za en teden prejeli v oskrbo dojenčka iz moke: vrečo iz blaga, napolnjeno s 3 kg moke. Za to vrečo – dojenčka so morali skrbeti, da ostane suha in čista in, da ni nikoli sama. Če pa so jo kdaj morajo pustiti za krajši čas samega, so morali poiskati nekoga, ki pazi nanj. V tem času so marali pisati dnevnik, kaj se je z dojenčkom dogajalo in kakšni so njihovi občutki. Izkušnja je bila dovolj močna, kar tudi kaže video, ki so ga posneli. Pomemben se mi zdi pogum učiteljice, ki se je lotila tega izziva in po drugi strani prilagodljivosti, da je sledila navdihu, ki ga je dobila na nekem predavanju.

Vesel sem bil tudi fleksibilnosti, ki jo je pokazala sinova učiteljica. Med odmorom so začeli graditi mostove med mizami in pri tem uporabili različne pripomočke. Ko se je učiteljica vrnila, jim je, kot je rekel sin, pustila še eno uro odmora. V resnici pa je prepznala, da se dogaja življenje in da se bo bo boljša učna izkušnja le redko ponovila.

Te fleksibilnosti pa v šolah pogosto manjka. Učni načrt je tako omejujoč, kot da bi bil življenje samo.

V vrtcih veje precej več duha svobode. Ko hodim po vrtcih, vidim gredice z zelišči, pijem regratov sirup, ki so ga sami naredili in slišim o peki krompirja, ki je zrasel na njihovih gredicah. In to je seveda življenje. In življenje je vedno šola za življenje.

Manj znamo v šoli, več je življenja

Pred ne ko osnovno šolo sem slišal mamo, ki je pripovedovala drugi, da se njenemu sinu šola gnusi. To je huda stvar. Ne samo, da ga šola ne navdušuje, da mu ni všeč ali da je ne mara – NE – gnusi se mu. Težko, da je ta šola zanj življenje. Če bi bila, bi to pomenilo, da se mu gnusi življenje. Za tega učenca obstajata šola in življenje. Jasno ločeni med samo. In to je koncept precej šol. V njih se učijo, matematiko, slovenščino, zgodovino. Učijo se za ocene. Komaj kje je opaziti povezanost z življenjem. Najbolj se povezava z življenjem vzpostavi, ko učenec dobi ‘šus’. Kar je seveda žalostno. Ko seštevamo, rešujemo enačbe, pišemo spise , se učimo o starih Rimljanih, ni veliko življenja v tem. Manj znamo, slabšo oceno dobimo, več je življenja. učenci jokajo, starši prihajajo v šolo, skupaj načrtujejo – življenje cveti.

Vzgojiteljice v prvih razredih so se ‘pošolale’

V šolah so zelo ozki okvirji celo tam, kjer jih po sami osnovni zamisli ne bi smelo biti. V prvih razredih devetletk. Prisotnost vzgojiteljice bi naj zagotavlja več igre in bolj sproščeno – vrtčevsko vzdušje za te šestletnike. Ravnateljica večjega slovenskega vrtca mi je rekla, da se je večina teh vzgojiteljic ‘pošolalo’. Namesto, da bi prinašale vrtec v šolo, so klonile pod “diktaturo” “šolskega” načina dela. Ne vse, na srečo. Neka učiteljica drugega razreda mi je pripovedovala, kako je hvaležna vzgojiteljici, da jo je naučila delati v kotičkih. Kotički seveda ne pomenijo, da se otroci ne učijo. Pomeni pa, da se ne učijo vsi hkrati istih reči. Pomeni, da delajo v malih skupinah in pomeni, da se med uro premikajo med temi kotički. Pravzaprav same stvari, ki pomenijo življenje in pomenijo bolj naravno in uspešno učenje. In zakaj se tega nekateri bojijo? Ker je bolj nepredvidljivo. Ker zahteva več priprav. Ker morda ne bo sprejeto s strani kolegov in ravnatelja. Ker so meje v glavi preveč močne.

Prestopiti mejo med šolo in vrtcem

Te meje v glavi sem najbolj izrazito občutil pri obisku v neki šoli, ki ima v svoji sestavi tudi vrtec. Ko sva s svetovalno delavko prestopila prag iz šole v vrtec, se je ona spremenila. Z veliko večjo igrivostjo in predvsem navdušenjem mi je začela pripovedovati, kaj vse delajo v vrtcu.

Meje so seveda v glavah. Odlični vzgojitelji, učitelji in ravnatelji jih brez težav prestopajo, jih morda niti ne opazijo, jih za njih v resnici ni. In to je odlično. Odlično, a premalo, da bi spreminjali družbo. Za to pa potrebujemo spremembe sistema. Spremembe, ki bodo odličnim dali krila, dvignili in opogumili povprečne ter dali brco pospeška tistim vzgojiteljem, učiteljem in ravnateljem, ki hodijo le v službo.

Drevo življenja

V nekem vrtcu, so na vprašanje, če bodo posadili kaj sadnega drevja, odgovorili, da lahko otroci padejo iz dreves. Saj se čudno sliši: a to, da lahko padeš z drevesa je življenje in to, da se omeji plezanje po drevesih, je tudi življenje. Stvari niso tako zelo enostavne. A tudi to je življenje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Predvsem naprednjaško šolstvo izgublja pomen. Šola je življenje, je veliko več kot učno gradivo.
    Zato so zame SDSove tablice žalitev!
    Že do zdaj so komunisti uzurpirali šolstvo in uvedli naprednjaštvo do skorajda negacije šole. Rezultat: 90% generacije “študira”. Jasno da so potem še brez služb. Tudi brez krize bi bilo enako. Do 35. leta delajo na črno, potem pa naj bi dobili zaposlitev? Ni šans.

    • Zakaj bi bile SDSove tablice žalitev? Tudi delovni zvezki so bili novost, nismo pa jih sprejeli kot žalitev.
      Niso vse novosti dobre, ne pa tudi vse slabe – pred uvedbo je potrebno ugotoviti dobre in slabe strani.
      Tudi ti nisi svojega komentarja napisal z gosjim peresom.

      • Ne vem kako naj ti odgovorim bolj jasno. Ja, žalitev. Otroci komaj znajo pisat. Nobenih zapiskov ne znajo delat. Da bojo tipkal na tablice, pa mislim da nihče ne pričakuje.
        V delovne zvezke se samo še odkljukavajo rezultati. Poteka rešitve noben otrok več ne zna opisat.
        Skratka “naprednjaška” šola znižuje kvaliteto znanja. Učitelji pa to kompenzirajo s količino podatkov, ki jih otroci znajo na pamet. Taka šola nima prihodnosti.
        Zato so zame tablice žalitev.

    • Ko pomislim na gore tistih učbenikov in delovnih zvezkov, ki se vsako leto prodajo, se vseeno vprašam: komu na čast? Jasno, da založnikom… Totalno zapravljanje vsega mogoče. Le še vprašanje časa je, kdaj bodo papirnati učbeniki in delovni zvezki popolnoma izumrli – najbrž v par letih.

      Če tablice nadomestijo delovne zvezke in učbenike, to sploh nima nobene zveze z delanjem zapiskov v zvezke.

      • Kako bodo tablice nadomestile učbenike?
        Delovni zvezki so pa največji polom sodobne “pedagogike”. Od surfanja po tablici pa res ne moremo pričakovat uspeha.

Comments are closed.