Sokrat, Aristotel, Tocqueville, Hobbes, …

0

PISMO BRALKE. Filozofijo doživljam kot mladenko, odeto v tančico, ki vselej stoji zelo daleč od mene. Ko mislim, da sem se ji že približala, opazim, da se je še bolj oddaljila, postala še bolj nevidna. Mene pa njene globoke misli kar vlečejo k njej. Želim jo doumeti, toda njena govorica mi ni razumljiva, saj je njen jezik jezik preroka; govori o času, ki ga še ni tu, ki šele prihaja. Napoveduje spremembe v družbi, ki jih nisem zmožna videti, kot da bi ona in jaz živeli v istem prostoru, a v različnem času. In zdaj na Socialni akademiji stopi k njej filozofska ekscelenca, prof. dr. Edvard Kovač, jo  prime za roko in mi jo pripelje bližje. Prihajata v spremstvu Sokrata, Platona, Aristotela, Kanta, Tocquevilla, Hobbsa, Rousseauja in personalista. Vsi mi hočejo nekaj povedati o politični filozofiji. Najprej  filozof pojasni, kaj je sploh filozofija (philosophia), kaj politea, ideologija, etika, morala, deontologija, monarhija, tiranija, aristokracija, oligarhija, demokracija, vladavina drhali (ohlokracija)…

Ko spregovori spremstvo, filozof ves čas prevaja.

Prava politična misel se začne s Sokratom, ki je dal še danes veljavne temelje.  Govori mi o resnici, ki jo iščemo in je dobro. Resnica je pravica, torej tisto, kar je prav. Tudi današnja politična filozofija išče pravičnost, zato obstajajo razni programi, ki se pogosto zreducirajo na eno samo ideologijo. Filozof pravi, da ni dovolj imeti prav; politična ideja mora biti aplikativna, sicer politična resnica ne more vzdržati; za politično filozofijo je nujno, da je etika znotraj mišljenja. Kako zelo je politika zares umetnost možnega, mi razjasni filozof, ko mi predstavi posledice uveljavljanja ene same etike v družbi. Čeprav je Platon oče ideje o ideji, je uvedel tudi praktična znanja; zanj je politika sposobnost, veščina.

Aristotel mi iz Nikomahove etike bere o človeku, ki govori in misli in ki je naravnan k dobremu. Intelektualne kreposti vodijo človeka do resnice, moralne kreposti pa do sreče. Čeprav so moralne kreposti položene vanj,  jih mora prakticirati, torej jih mora vaditi, saj ga ta pot vodi  do sreče. In ko je srečen, želi osrečiti širše, zato  gre v politiko, ki je največja moralna oz. etična krepost. S tem doseže svojo dovršitev; personalist mu prišepetava, da je sestavni del bistva človeka tudi  politični del, torej je človek tudi družbeno bitje; v njem je odsev vse družbe.

Tocqueville mi razlaga o dveh načelih, o načelu decentralizacije in o načelu subsidiarnosti, kar razumem kot razpršitev moči v državi, za kar se je na malo drugačen način zavzemal že Platon.

Hobbes mi govori, da je človeška narava volčja narava; vsak se vojskuje proti vsem. Sami ne moremo preživeti, zato moramo skleniti mir – pragmatičen mir. J.J. Rousseau mu nasprotuje, saj je zanj človek po naravi dober, a ga je pokvarila civilizacija, zato se naj vrne k naravi. Vsak nosi v sebi svobodo, vendar sam ne more preživeti in mora sodelovati, torej mora sprejeti družbeno pogodbo in se odpovedati individualni pogodbi. Predlaga participativno demokracijo.

Personalist  glasno razmišlja o človeku kot o dialoškem bitju, ki je sam zase edinstvena kreacija svojskosti, o bitju,  ki  vselej biva  hkrati v več relacijah, v družinski, civilni družbi in hkrati v  državni in v istem trenutku tudi z vsakim bitjem, ki mu pride naproti.  O človeku, ki je:

a)      družbeni mikrokozmos, saj se je vse, kar se je dogodilo v družbi, dogodilo tudi njemu in torej nosi v sebi podobo celotne družbe;

b)       vsakokratno znamenje drugega;

c)      neponovljiva enkratna oseba, ki v sebi nosi odsev lika Njega in je torej prežeta z božanskim; je trans-subjektivno bitje.

Zdaj vem, da živim v državni ureditvi, ki jo je začrtal že Platon; v družbi, v kateri bo noč utopila Lacanovo enakost in Russllov etični egoizem. Zavladal bo dan, ko bom v sebi težila k udejanjanju Kantovega etičnega imperativa, sreča drugega bo moja lastna sreča, vsak drugi bo osmišljal moje tuzemsko bivanje.

Anamarija Jerovšek

Foto: Wikipedia