Šokantno in protislovno je, da Bog nima dostopa v državne ustanove

32
1365

Pred časom je naš, slovenski, sedanji predsednik Državnega zbora Matej Tonin svoj govor zaključil z besedami: »Bog živi Slovenijo!« Ni trajalo in reakcija na njegov zaključek je bila bojevita, odločna in enoznačna: to imenovanje Boga je v taki ustanovi, kot je državni zbor, strogo prepovedano. Temelj te reakcije – ta je v bistvu tudi sveta dolžnost in brezpogojna nujnost, ki se je ne sme ne izpolniti – da je v ustavi, kjer je zapisano, zabičano in strogo zapovedano, da je Cerkev ločena od države!

Bog ali nič

To nas napeljuje na dvoje: Prvič, če Bog je, je grozovito, šokantno in protislovno, da Bog nima dostopa do državne ustanove, ki jo je sam naredil, v tem pomenu namreč, da je On stvarnik vsega ustvarjenega, kar zopet pomeni, posledično, da potemtakem nič, kar obstaja, ne more obstajati in tudi ne obstaja brez njegove moči, ohranjanja in darežljivosti. In drugič: Če Boga ni in je Bog le fikcija, utvara in privid nekaterih ljudi, ki so verni; če je torej Bog namišljen, zaradi česar je mišljenje teh (vernih) ljudi rahlo ukrivljeno, njihovo življenje omejeno in bolj ali manj deviantno ali deformirano, potem: kako to, da tisti, ki so trezni in razumni, trepetajo in se bojijo pred nečim, kar ni?! Saj česar ni, tisto ti ne more škodovati, še zlasti tistim, ki se tega zavedajo in ustrezno temu tudi suvereno, samozavestno in ponosno peljejo svoje življenje! Kar ni, temu se pač lahko samo mirno nasmehneš, nikakor pa, da bi te to vrglo iz stola ali iz uma in te spravilo v zadrego. Reakcija ni ustrezna nagovoru, informaciji ali sporočilu, katerega vsebina je očitno nična in brezpredmetna. Razen, če je ta reakcija reagiranje na tisto, kar je s to vsebino povezano; a če je vsebina nična, je še bolj nično, kar je z njo povezano ali prihaja iz nje.

Ustroj človeka in motnje v (tem) ustroju

Očitno je ta razdražljivost, trepetanje in bojazen znamenje bolestnega duha. Poznamo več vrst človeške obolelosti, bolehnosti, ko nekaj v človeku ne funkcionira, kot bi moralo, ko se procesi ne vršijo na željen in pravilen način: V glavnem bi lahko te obolelosti razdelili na štiri kategorije (kdo bi lahko naštel še kaj več in dodal še kaj drugega): bolestnost duha, obolelost duševnosti, telesna obolelost in socialna (pre)šibkost. Gotovo pravzaprav noben človek ni popolnoma zdrav in ima te ali one pomanjkljivosti ali več skupaj, tudi odvisno od starosti, načina vzgoje, od čvrstosti njegove osebnosti, ki je v njej marsikaj podedovanega in tega, kar si je človek privzgojil ter se privedel do te točke, kjer je sedaj, … in od številnih drugih okoliščin. Med temi vrstami, ocenjujem, je najhujša obolelost duha, kjer naj bi bilo v človeku vse svetlo in lepo urejeno. Gotovo je tudi bolestno telo huda reč in če nas kaj boli, gremo takoj k zdravniku: Pomislimo, kolikokrat smo zaradi telesnih težav – bolezni – že šli k zdravniku! In vendar, ocenjujem, da so telesne težave – čeprav znajo biti zelo hude, da, prehude, celo, v resnici, nevzdržne – še »najlažja« oblika obolelosti človeka. Res je, da bolno telo vpliva tudi na duha človeka; še bolj kot slednje pa velja, da bolestni duh vpliva na človekovo telo – in ker je to, zadnje vplivanje duha na telo oz. na druge človekove razsežnosti, mnogo bolj pomembno in ker je, prepričan sem, človekov duh, središče, vrhunec pa tudi izhodišče človekove osebnosti (s tem ne tajim ter ne zmanjšujem pomena preostalih človekovih konstitutivnih prvin), menim, da je najusodneje, če je človek bolan na duhu, v duhu, ali preprosto, če ima bolestnega duha. Če je namreč bolan duh, ki je kakor epicenter človeka, bo bolan ves človek; če pa je bolno npr. telo, pa še zdaleč ni nujno, da je bolan duh ali ves človek – nasprotno: celo veliko primerov imamo, da tisti, ki so telesno hudo prizadeti, recimo invalidi, žarijo od veselja in imajo v sebi več življenja, veselja do življenja in hvaležnosti za vse dobro kakor pa tisti, ki so sicer telesno »brezhibni«, v sebi pa nosijo celo odpor do življenja, notranjo praznino, nemir, žalost, zdolgočasenost in so (v svoji notranjosti) jezni na vse in vsakogar! Zato je zelo priporočljivo oz. celo nujno, da, kakor skrbimo za kakovost telesnega življenja in gremo k zdravniku vsakokrat, ko je telo prizadeto ali močno ogroženo, skrbimo tudi za duha in njegovo kakovost, kajti če je duh zdrav, bo zdrav ves človek – v bistvu; če pa je duh bolan, pa človeku dejansko in v resnici ne pomagajo še takšni medicinski aparati, tehnike in zdravljenja, saj je zdraviti neozdravljivo prazno, neučinkovito in neuspešno prizadevanje.

O ločenosti Cerkve in države

Če se vrnem na prejšnji »eksces«, je očitno in nedvomno, da je to simptom bolestnega duha. Saj je vsakemu, že majhnemu otroku, jasno, da pri tako opevani in poudarjani ločitvi Cerkve od države, ne gre za izključevanje, izoliranje in odpravljanje Cerkve od države ali države od Cerkve, ampak v prvi vrsti za dve različni entiteti, ki sta vsaka v svojem redu, obstoju, namenu in načinu delovanja samostojni, ki pa zaradi tega, ker obe služita enemu in istemu človeku, morata biti med seboj v resničnem in dobrohotnem dialogu, med seboj sodelovati in biti med sabo kakor v nekem pravem, dejanskem in konstruktivnem bratstvu, da bi kar najbolje opravljali svojo službo, saj vsaka služi človeku na svoj, vendar drugo entiteto dopolnjujoči način. (Kakor recimo dva soseda, ki sta vsaka na svojem teritoriju suverena in samostojna, za stvari, ki presegajo njun teritorij in so jima skupne, pa je koristno oz. se morata dogovarjati, sodelovati in, v prid uspešnega reševanja problemov ter urejenega in mirnega življenja, stkati odnose vzajemne dobrohotnosti, razumevanja in naklonjenosti.) Če tega ni, je služba človeku okrnjena in na koncu je najbolj prizadet sam človek, ki naj bi mu služili ti dve stvarnosti, in posledično družba. Ne gre torej za tekmovalnost, ampak za vzajemnost; ne za izključevanje, ampak za odprtost; ne za izrivanje, ampak za vključevanje; ne za kazanje mišic, ampak za prispevek svojega deleža; saj skupaj smo močnejši, kakor v razdeljenosti ali, kakor pravi lep in resničen pregovor: V slogi je moč. Če torej hoče kdo »nepredušno« (hermetično) zapreti bodisi Cerkev od države bodisi državo od Cerkve (teokracija), ta ne služi ne človeku ne družbi ne državi ne Cerkvi. Če dela to kdo zaradi predsodkov, je sicer zaveden, vendar kljub temu dejstvu, pravim, ne služi zgoraj omenjenim danostim, katerim je po naravi potrebno služiti ali za njih živeti; če pa kdo dela to namerno, ob spoznanju in zavedanje tega, kar počne – za kar ga bremeni res velika, bi rekel, kar največja odgovornost –, ta, v današnjih razmerah, hoče zlohotno škoditi ne samo Cerkvi in njenemu poslanstvu, ampak predvsem (majhnemu) človeku, pa tudi vsakemu človeku, za katerega je Cerkev v resnici tu, saj ga hoče oropati tistega dobrega, zaradi katerega Cerkev obstoji in deluje, s tem pa ga oropa tudi zemeljskega dobrega, saj je brez duhovne oskrbljenosti in zdravja duha človeku biti neprimerno teže, pravzaprav nemogoče, pošten in dober državljan. Tak, ki torej tako dela, škodi tako človeku kakor družbi, tako poslanstvu Cerkve kakor delovanju države. Potrebno je imeti tak in ta uvid, da bi razumeli in vedeli, kaj določene geste, dejanja in smeri, ki se dogajajo v družbi – tudi npr. ta »eksces«, ki se je zgodil v parlamentu – pomenijo, kam vodijo in kaj povzročajo. Stvari so preproste; toda potrebno jih je videti in razumeti s preprostim, ne pa z izobličenim, pokvarjenim in bolestnim duhom, ki stvari vedno prikazuje v krivem, zmotnem in zlaganem duhu. Ta namreč čisto vodo vedno skali, da bi bilo razumno in pravilno gledanje in delovanje onemogočeno ali kar najbolj okrnjeno, pohabljeno ali prizadeto.

Potrebni koraki ali postop delovanja

Kaj je torej potrebno?! Menim torej, da je potrebno to, kar sem obravnaval (zgoraj) kot predzadnjo temo, da je torej potrebno zdraviti, kar je bolno! In med vsemi boleznimi izstopa bolestni duh! Toda tukaj obstaja neka manjša ovira! Če smo si zlomili golenico, gremo k zdravniku! Ta nam golenico najbrž zavije v mavec, torej oskrbi in predpiše zdravljenje. Tega se ponavadi držimo in, če tako delamo, se golenico praviloma zaceli ter pozdravi! Bolezen je pozdravljena in mi smo zopet sposobni živeti naprej. Na preteklo bolj ali manj pozabimo in veselo ter marljivo gremo dalje! Če je pri telesni bolezni (poškodbi) to lahko narediti, pa je to nekaj težje ali zahtevneje narediti pri recimo kakšni pijanosti! Pijanec namreč bo »težko« priznal, da je pijanec… Še veliko teže pa je to zdravljenje pri duhovni obolelosti. Ne le zaradi tega, ker je ta po svoji naravi »skrita« ali nevidna našim čutnim očem, ker je to obolelost torej težko spoznati, pač pa predvsem zaradi tega, ker jo je (poleg tega) še posebej težko priznati. Težko je namreč priznati, da nisem na pravi poti, da nisem prav mislil, delal ali naredil, da sem se motil in delal to, kar je hudo! Nekaj zelo in nadvse težkega, se je potem človeku opravičiti in še nadalje: Zelo težko je človeku tudi popravljati ali popraviti tisto, kar se sploh še dá, kar je s svojimi zmotami in hudobijo, ki jo je torej težko priznati in še prej spoznati, povzročil. Kdor torej to zmore, ta je resnični junak! Vreden svojega življenja in samega sebe, kar mu je podarjeno – kdor torej to zmore, da doseže resnično zdravje, najprej duha in posledično, polagoma in postopoma, še drugih svojih razsežnosti (ne nujno v zemeljskem življenju). Ta je tisti, ki bo (je) v resnični prid sebi, drugim, družbi in državi in vsemu. In ta bo imel (in ima) tudi svetlo, razveseljujočo in srečno prihodnost. Vse pa se torej začenja pri zdravljenju duha, ki je pri nekaterih bolj pri drugih manj ranjen (pri nekaterih tako usodno, da niso zmožni opravljati potrebnih pravih in dobrih dejanj), ranjen pa je pri vseh in vsakdo more in mora svoje zdravje ter njegovo kakovost še izpopolnjevati, ga dograjevati in nadgrajevati! To je skrb za človeka, ki ne sme manjkati. Poleg drugih dejavnosti je torej tudi ta skrb nepogrešljiva in brezpogojno potrebna. Da bi ne bili enostranski, ampak v življenju celostni. Da bi imeli pravi in zdrav odnos do sebe – in ne le navideznega ali površinskega.

Tip ali nasvet

V nedeljo, 15. julija (leta 2018), se je v Cerkvi bral evangelij, ki vsebuje tudi tele podatke: »Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstére in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi … In šli so … Izgnali so tudi veliko hudih duhov« (Mr 7,7.12-13a). To sporočilo in dinamika dogajanja sta še posebej aktualna za današnji čas. Kdo more storiti kaj takega? Samo Jezus! Za nas pa je razveseljivo, da vemo, kje je vir zdravljenja takih deviacij in da spoznavamo pot, kako priti do tega! Veliko je poti: nekatere pa so prave, rodovitne in take, kjer se obljube (resnično) uresničijo!

32 KOMENTARJI

  1. Če bi Tonin rekel: “Hudič nam naj ne bo v napoto!”, bi ne imel nobenih težav.

    Hudič je lza levičarje ahko prisoten, Bog pa ne.

  2. Avtor zelo dobro analizira stanje duha. Ob tem želim povedati, da tako zastarelih in nerazgledanih ateistov, kot so tisti, ki živijo v Sloveniji, po svetu ni več. Kjerkoli bi se pojavila Madona s živaljo namesto otroka, bi ves kulturen narod zelo glasno protestiral. Tudi vsiljevanje predstave “Slovenskega mladinskega gledališča” Naše nasilje…. v Evropi še odmeva. A popolnoma drugače, kot so si nosilci rušilnih idej zamislili. Ateistično Češko je “slovenska revna atrakcija” opozorila na nujnost nadzora nad neupravičenim trošenjem kulturnega denarja. Kajti ne le zasmehovanje krščanstva in islama na odru, ampak tudi češka zastava v slovenski vagini ob 100 letnici nastanka države pomeni le eno: žalitev gostitelja, odsotnost kulturnega namena, trdega ustvarjalnega dela ali dejanskega prizadevanja, da bi bilo v svetu manj nasilja. Čehi so pristojnim jasno napisali, da si ne želijo nobenega uvoza balkanske krize.

  3. Menim, da vera v ateizem, od koder prihaja omenjeno zavračanje, ni bolezen, temveč nezrelost.

    Ljudje so različno duhovno razviti. Ljudje, ki so na nižji razvojni stopnji, ne morejo dojeti stvari, ki se dogajajo na višji razvojni stopnji. To je zunaj njihovega dosega, dokler ne napredujejo do te višje stopnje. V krščanski mistiki velja, da obstaja sedem duhovnih stopenj. Na najnižji stopnji je ateizem.

  4. Teh sedem stopenj bi lahko opredelili takole:
    1. Materialist, ateist.
    2. Pripadnik naravno-religiozne organizacije (npr. nedeljnik v KC) – priprava na duhovnost.
    3. Duhovno prebujeni človek, ki se osvobaja nižjih čustev in nenadzorovanih misli.
    4. Samoposvečeni človek, ki v postopku razjazenja vstopa v stanje višje zavesti.
    5. Razsvetljeni človek, katerega zavest vstopa v območje onkraj dimenzij tega sveta.
    6. Duhovni človek, ki je povsem preobražen po zavesti, duši in telesu.
    7. Osvobojeni človek, ki komunicira z Bogom.

    Ostalo boste morali sami. Prepisovanje virov nima zveze z duhovnostjo.

      • Nič hudega, če ne poznate. Prav gotovo pa poznate dva njegova učinka:
        – Waldorfska šola, ki je v primerjavi z našo, komunistično pravi biser in
        – homeopatijo.

        Drugače pa njegova filozofija ali vera ni združljiva z Jezusom.

      • Meni se pa zdijo tuje krščanstvu. Krčanstvo deli ljudi samo na dva dela:
        Kdor ni proti nam, je za nas. (Mr 9,40)

        Nikoli se pa ne ocenjuje, kako blizu Boga je nekdo prišel. O tem odloča Bog.

        • Ta izrek … “kdor ni proti nam, je za nas” …
          so izrabili komunisti v svoj prid!
          Posledice poznamo.

        • AlFe: “Nikoli se pa ne ocenjuje, kako blizu Boga je nekdo prišel. O tem odloča Bog.”
          =====================
          Kot razumem zadeve kot nevernik, to ne more držati, ker:
          Bog daje ljudem(človeku) svobodno voljo odločanja. Torej Bog o ničemer ne odloča, preprosto je in omogoča vse kar obstaja okrog nas in v nas, in se ne vmešava v akcije ljudi/človeka niti jih ne ocenjuje. Zato so npr. nesmiselne trditve ala: “Če bi bil Bog ne bi dopuščal takih krivic in nasilja etc. …” (poskus dokazovanja da Boga ni). O krivicah, nasilju se odloča svobodna volja ljudi/človeka.

          • Nesporazum. Ne gre za ukazovanje, temveč za oceno stanja. Samo Bog vidi v srce, zato lahko samo ON oceni.

            Se opravičujem za nesporazum.

          • Ah to ravno ne.
            Vem pa, da smo na različnih stopnjah zavedanja.
            In da svet okrog sebe različno vidimo.
            Najbrž po teh stopnjah, kot jih omenja tine.

          • Da različno dojemamo svet, s tem se strinjam. Stopnja, stopinje, bližje, napredneje, razvoj … razumete izraz stopnja tako kot jaz? Da je nekdo bolj veren kot drugi?

            Kar se tiče stopenj, kot jih predstavlja gospod Tine, je pa v krščanstvu velika zadrega. Sveti duh veje kjer in kolikor hoče pa je verjetno kdo resnično šel po teh stopinjah. Veliko pa jih je imelo drugačno pot!

  5. Dodal bi še, da te stopnje nimajo nič skupnega s Steinerjem in da je krščanstvo več kot samo katolištvo.

    O duhovnem razvoju na malo drugačen način govori tudi Nova zaveza. Seveda je vredno samo to, kar je res udejanjeno. Besede so zgolj mrtve črke na papirju.

  6. Opravičujem se, a pripominjam naslov članka: “Šokantno in protislovno je da Bog nima dostopa v državne ustanove”, ki ga razumem kot poziv k argumentiranemu razmisleku, kaj se na ateističnem področju dogaja v SLO. A ni tako, da glasna manjšina prekriči molčečo večino?

    • Sam naslov je čuden, vsaj zame. V človeški zgodovini je zelo pogost pojav, da je Bog vržen iz države in ne samo državnih ustanov.

    • Kot razumem, Bog je vseprisoten, tako da nimamo nobenega vpliva na to, kje je in kje ga ni.
      In da gre samo za omembo Boga, da se ga v prostoru kot je parlament naj pa vendar ne bi omenjalo.

      • Hm … ni čisto tako. Malo je drugače. Če Bogu ukažete: “Izgini!” bo resnično šel od vas stran.

        • Spoštovani Alfe, moj odgovor ob 12:48 je bil namenjen Vam. A z Vašim novejšim, da bo Bog šel stran, se popolnoma strinjam. Zato moramo odkrivati ekscese, kot je napad na pozdrav g. Tonina, Brezjansko Marijo, ali predvajanje predstave MGL, ki žali muslimane enako kot kristjane. Dokler tega ne bomo znali sami, se bodo javljali drugi, ki vedo (ne samo na Češkem) kako pomembno je varovati izvirne vrednote.

          • Se strinjam. Moramo biti aktivni. Vsaj tako aktivni, da gremo na volitve in volimo SDS ali N.S. Predvsem aktivni tisti, ki so podali zaobljube in nimajo družine, preko katere se jih lahko izsiljuje. Predvsem pa ne smemo biti naivni.

  7. Konkretna ugotovitev, a prazna, ker ne razmišlja o posledicah. Gotovo ni vseeno, kako bo Slovenija in EU obstala pod pritiskom ene druge religije, ki je ne bo moč vreči ne z države in ne državnih ustanov. Tudi tista manjšina, ki danes krščanskega Boga glasno zavrača, se bo brezpogojno predala v služenje drugačnemu bogu. A nam zapustila občutek, da smo se njenim ateističnim blodnjam vdali kot slabiči. Tak občutek pa sploh ni zdrav za čase, ki prihajajo.

  8. Kot sem že pisal gospe Amelie pa bom tudi gospe Veroniki. Če se vrnemo k začetkom branjena človekovih pravic in svoboščin, moramo ponoviti: “Ali bo Bog ali tiran!” In pozor! Zapisal sem Bog in ne Allah! Zapisal sem Bog in ne zmagovalec volitev.

    Da ne bo nesporazumov, čisto v redu je, če zmagovalec volitev verjame v Boga. Potem ve, da je nad njemu še nekdo in ni on “bog batina”. In vse je v redu.

  9. Res je šokantno. V državnih ustanovah bi moral biti izobešen križ, saj gre za dokaz, da smo ljubljeni, čeprav smo hudobni.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite