Sodobno iskanje duše

20
376
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Slovenija je tradicionalno katoliška dežela – izjema je le Prekmurje, ki je spadalo pod madžarski del Avstro-Ogrske. Danes je situacija povsem drugačna: Slovenija sodi v krog držav, kjer je vera šibka. Spremembe v zadnjih desetletjih, predvsem v obdobju samostojne države, kažejo, da se v primerjavi z drugimi državami pomikamo proti najbolj sekulariziranima državama postkomunistične srednje Evrope, bivši Vzhodni Nemčiji in Češki. Vendar slika ni enoznačna, saj se vsi vidiki vernosti ne spreminjajo po enakih trendih. V prispevku bomo pokazali nekatere podatke o spreminjanju osebne vernosti in odnosu do Cerkve ter skušali nakazati del odgovora, zakaj je tako.

Premik v zasebnost in »izbirnost«

Poglejmo najprej nekaj podatkov o tem, kateri vidiki osebne religioznosti so v upadu in kateri niso. Podatke bomo zajemali predvsem iz dveh sklopov mednarodnih raziskav, iz evropske in svetovne raziskave vrednot (EVS-WVS), ki jo izvajajo vsakih nekaj let od l. 1992, in iz raziskave Prelom v Cerkvah Vzhodne in Srednje Evrope, ki je potekala pod vodstvom pastoralnega centra na Dunaju (Aufbruch 1997 in 2007). Podatki vseh navedenih raziskav so javno dostopni. EVS in WVS sta za Slovenijo dostopna prek Arhiva družboslovnih podatkov (raziskave Slovensko javno mnenje; http://nesstar2.adp.fdv.uni-lj.si/webview/), Aufbruch pa prek spletne strani voditelja Paula M. Zulehnerja, (http://www.zulehner.org/site/forschung/osteuropa). Vprašalniki in frekvence odgovorov so dostopni tudi v knjigah iz serije Vrednote v prehodu (denimo frekvence za Aufbruch 1997–2007 so v Vrednote v prehodu VIII: Slovenija v srednje in vzhodnoevropskih primerjavah (ur. Niko Toš, Ljubljana in Dunaj, 2014), str. 9–173).

V nekaterih vidikih se vernost ohranja. Tako se po podatkih EVS v Sloveniji od leta 1992 do 2008 ni bistveno spremenilo število pripadnikov verskih skupnosti (okoli 70 % opredeljenih), vera v Boga V tekstu je včasih Bog pisan z veliko, včasih pa z malo, ker smo pri citatih ohranili obliko zapisa vprašalnikov raziskav. Omenjena velika razlika v deležu ljudi, ki verujejo v boga in v (osebnega) Boga, govori v prid taki obliki zapisovanja. V istem obdobju se je zmanjšal delež teh, ki menijo, da je pomembno opraviti verski obred ob rojstvu in ob poroki, oziroma se opredeljujejo za katoličane (pri vseh vprašanjih je delež z več kot 70 % padel na nekaj več kot 65 %). Nasprotno pa je mogoče zaznati porast pri vprašanjih samoocene vernosti (s 60 % na 68 %), pogostosti molitve in meditacije (oboje za okoli 10 %) in verovanju v reinkarnacijo (z 12 % na 17 %). Vendar je pri razumevanju odgovorov treba biti previden. Denimo, med temi, ki izberejo odgovor, da »verujejo v boga«, na vprašanje o tem, kaj jim je najbliže, le malo izbere odgovor »obstaja osebni bog« (okoli tretjina); skoraj polovica jih izbere odgovor »obstaja neka vrsta duha ali življenjska sila«, dobra desetina pa odgovor »res ne vem, kaj naj si mislim o tem«. Odgovori na nekoliko drugačno vprašanje v raziskavi Aufbruch pa kažejo, da »v osebnega Boga« brez dvomov veruje nekaj manj kot četrtina Slovencev, z (občasnimi ali pogostimi) dvomi pa nadaljnja četrtina (odgovori iz leta 2007 in 1997 so podobni).

Sociologi zato rečemo, da je treba vzporedno gledati več vprašanj in podatke več raziskav. Če pogledamo v tem smislu, ne da bi navajali vse raziskave, iz katerih črpamo, je treba reči, da je prišlo do nekaterih očitnih premikov. V Sloveniji se je precej zmanjšal delež ljudi, ki verujejo na način krščanstva in Cerkve. Mnogi ljudje iščejo stik s presežnim na načine, ki niso povezljivi s krščanstvom. Na drugi strani pa je očitno, da se povečuje delež ljudi, ki jim je pomembna molitev.

Morda se tako stanje zdi paradoksalno, vendar menimo, da ni. Kulturne in družbene spremembe zahodne družbe v zadnjih desetletjih so privedle do spreminjanja religioznosti, ki ga je Tomaž Luckmann odlično zaznal že pred petdesetimi leti. Že tedaj je pokazal, kar je kasneje postalo od vseh priznan trend spreminjanja religioznosti zahodne družbe (nemška prva izdaja je izšla l. 1963, nekaj let pred bolj znano angleško različico Nevidna religija, s podnaslovom Problem religije v sodobnem svetu). Empirični vir knjige je bil (njegova) raziskava religioznosti v petih zahodnonemških protestantskih župnijah konec petdesetih let (in ne alternativne religioznosti!). Zasebna, privatna religioznost je postala nova družbena oblika religije, tako krščanstva kot alternativnega iskateljstva. Ljudje –tudi kristjani – so postali »izbirni« verniki: verujejo, a nabor njihovega verovanja ni vezan na krščansko izročilo, pač pa ga naredijo sami, subjektivno, v sinkretističnem povezovanju elementov različnih verstev (predvsem azijskih), ezoterično-okultnih naukov in sodobne znanosti, zlasti popularne humanistične psihologije. Res je, da je v več katoliških predelih Evrope do premika prišlo nekoliko kasneje, vendar danes ni več večjih razlik.

Zmanjševanje vernosti ni značilno le za Slovenijo

Pri nas in širše v srednji in vzhodni Evropi je ta premik po naši presoji veliko bolj povezan s spreminjanjem celotne civilizacije kot pa s komunizmom. Pravzaprav je v nekaterih deželah (zlasti na Poljskem in v Romuniji, tudi na Hrvaškem) komunistični režim povzročil obrat k večji veri – drugod, zlasti v vzhodni Nemčiji, na Češkem in v Sloveniji, pa v nasprotno, k neveri. Po demokratičnih spremembah se je subjektivna religioznost z zahoda razširila v vso srednjo Evropo. Sicer s kakšno izjemo – najbolj izrazita je verjetno Romunija, kjer se po podatkih Aufbrucha povečujejo skoraj vsi podatki osebne in družbene vernosti. V več, a ne vseh, vidikih pa se vernost povečuje tudi v večini drugih pravoslavnih držav.

Če pogledamo na časovni lok, je bil vrh »nevernosti« v Sloveniji v obdobju okoli leta 1980. Tedaj je bil delež obiskov obredov in vernosti najmanjši. Kasneje je prišlo do poživitve oziroma revitalizacije vernosti – povečevala sta se obisk obredov in osebna vernost; bistven premik se je zgodil že pred spremembo sistema. Na prelomu tisočletja je prišlo do nasprotnega spreminjanja, upada vernosti. Najbolj opazen premik pa ni v skupini »trdnih« vernikov, če smemo s to besedo označiti nedeljnike in te, ki verujejo v večino vsebin krščanske vere. Raziskava Aufbruch je pokazala, da je največji premik v skupini teh, ki so sredi devetdesetih let (1997) verovali v neke vrste višjo silo, bili občasno pri obredih in so ohranjali nekatere druge vidike krščanstva. V desetih letih do druge raziskave se je ta skupina zmanjšala s tretjine na dobro petino (21 %), bistveno pa se je povečal delež teh, ki »v Boga ne verujejo« (z 12 % na 20 %). Po raziskavi WVS iz leta 2011 več kot 30 % Slovencev »ne veruje v boga«; okoli 40 % jih je odgovorilo, da »bog ni pomemben v njihovem življenju« – nasprotnega mnenja, da »bog je pomemben«, je bilo okoli 43 % vprašanih (drugi so v sredini).

Da zmanjševanje vernosti ni značilno le za Slovenijo, kažejo različne raziskave evropskih držav. Če pogledamo raziskavo Aufbruch, je to značilnost skoraj vseh evropskih držav, tudi držav postkomunistične (srednje) Evrope, kjer je raziskava potekala v obeh obdobjih – izjemi sta Romunija in Ukrajina. Enak trend se kaže pri več vprašanjih.

Omenimo mnenje ljudi o tem, ali je bilo deset let pred raziskavo »več/enako/manj ljudi vernih kot danes«, o tem, kakšno bo po njihovem mnenju stanje čez deset let. Povsod menijo, da se je delež vernikov (precej) zmanjšal, a le v treh državah je takih odgovorov več kot polovica: poleg Slovenije samo še v zelo verni Poljski in izrazito sekularizirani nekdanjiVzhodni Nemčiji. Tudi odgovori na več drugih vprašanj kažejo, da se procesi odmika od krščanstva v Sloveniji dogajajo intenzivneje kot v drugih državah iz skupine »srednje vernih«.

Razlogi za upad osebne vernosti

Kaj je vzrok za to, kako na to odgovoriti? Nekateri upad (osebne) vernosti povezujejo z mariborskim finančnim škandalom in težnjo nekaterih delov Cerkve po politični moči. Delno to nedvomno drži, vendar pa so ti premiki bolj utemeljeni v širšem dogajanju evropske družbe in kulture, omenjene zadeve pa trend krepijo. Obe omenjeni težnji sta utemeljeni na prepričanju, da bi krščanstvu koristila večja finančna in/ali politična moč Cerkve. Mnogi znaki kažejo, da si ljudje takega krščanstva ne želijo, niti kristjani ne. Kot sociologa me to ne preseneča: politika in ekonomija sta pojava tostranskega urejanja družbe; oba vidika že stoletja usmerjajo viri, pogledi, ki jim vera v osebnega Boga ne pomeni veliko, če sploh kaj. Krščanstvo, ki je v precejšnji meri temeljilo na institucijah, za katere je bila potrebna močna gospodarska podpora, je uspevalo, dokler je bil prevladujoč način življenja ljudi še utemeljen v krščanskem izročilu. To je bilo v Evropi mogoče, dokler je prevladovala tradicionalna kmečko-obrtniška družba. Druga, zlasti pa tretja generacija industrijske družbe je to kulturno podstat izgubila.

Če želimo vero posredovati ljudem sodobnega časa (starim in mladim), je treba pristopiti drugače. Zelo veliko ljudi – v tem se raziskave povsem ujemajo – danes išče duhovnost, pri tem pa jim je pomembno osebno doživljanje, osebno izkustvo. Seveda ni vsaka duhovnost krščanska – v nekaterih (zlasti skandinavskih) državah je iskanja alternativne duhovnosti enako ali več kot krščanske duhovnosti.

Tu ne moremo podati vrste empiričnih virov, ki kažejo, kako sodobni človek išče dušo. Omenimo le en vidik, romanja. Izmed oblik tradicionalnega krščanstva se zdi, da so se najbolj ohranila romanja (o tem Grace Davie v Religija v sodobni Evropi: mutacija spomina, orig. 2000, slov. prevod 2005). Poznamo mnoge poživitve romanj. Poglejmo le eno, camino k svetemu Jakobu v Kompostelo. Leta 1985 je tja romalo manj kot tisoč ljudi – od tedaj pa se število povečuje skoraj eksponentno. Če ne upoštevamo svetih let, je bilo število peš »pohodnikov« leta 1991 prvič več kot 5.000, 1996 prvič več kot 20.000, leta 2006 100.000, lani pa 200.000; od tega je običajno nekaj manj kot 40 % tujcev. Vendar mnogi tja ne gredo kot kristjani, zato je pravilneje, da jih ne imenujemo romarji. Med pohodniki je zelo veliko iskalcev – ljudi, ki bi se radi srečali »s samim seboj«, ki bi se radi preizkusili ipd. Mnogi so »new age iskalci«, ker gredo na camino iz podobnih nagibov, kot je o svoji izkušnji pisala Shirley MacLaine, eno izmed vodilnih imen new agea (The Camino: A Journey of the Spirit, 2000; slov. prevod Camino: po stezi zvezd, 2007).

Zakaj so romanja blizu ljudem, ki so globoko krščansko verni, in ljudem, ki svojo transcendenco živijo povsem drugače? Romanja so bila in so tista izrazna oblika verovanja, pri kateri igra izkustvena govorica pomembno vlogo. Ljudje želijo, da se v njih nekaj zgodi. Kristjani se moramo vprašati, ali iskalce uspemo nagovoriti z osebno-izkustveno govorico krščanstva, ker jih govorica »nauka« ne nagovarja. Vendar v pristnem izkustvu ni naivnosti – nasprotno: šele ko se doživetja celoviteje reflektira, ko se jih poveže s celotnostjo življenja, ko se tudi duhovno razlikuje, se iz doživetja preide k duhovnemu izkustvu (o pristnosti duhovnega izkustva in kriterijih zanj je odlično pisal že Vladimir Truhlar; glej Temeljni pojmi duhovne teologije, orig. 1981, slov. prev. 2004).

Mimogrede, tudi krščanska »romanja« lahko ostajajo na ravni doživetij; romarski »turizem« lahko vsebuje veliko elementov potrošniške kulture. Obstaja temeljna razlika med (plitkim) čustvenim doživetjem in (pristnim) izkustvom ljubečega srečanja: kdor je okusil ljubeč božji pogled, usmiljenje, spravo, ljubezen, ne more drugače, kot da ga to zaznamuje tako močno, da spremeni življenje – tako srečanje ostaja zunaj vsakega potrošništva in od drugih ločenega individualizma.

Izhod iz krize

Če kratko sklenemo: upad krščanstva v Sloveniji je kompleksne narave. V pomembnem deležu je posledica evropskih trendov – v večini dežel demokratične Evrope je upad krščanstva celo večji kot v večini postkomunističnih držav srednje Evrope. Po drugi strani pa se v Sloveniji še ni razvil nov način posredovanja krščanstva v spremenjenih okoliščinah. Kot kaže sinodalno delo o družini v luči evangelizacije, je v podobni situaciji velik del sveta, zlasti zahodne civilizacije. Očitno je, da je razkorak med naukom in življenjsko prakso kristjanov velik in da se še išče pot, kako to v širšem okviru izboljšati.

Slovenija pa ima vseeno precej posebnosti – tolikšne razdeljenosti (veliko strokovnjakov govori o polarizaciji), kot je pri nas, skoraj ni nikjer drugod. Zlasti velika težava je tudi odnos do Cerkve kot institucije, o čemur bomo več napisali v drugem prispevku. Vseeno pa že sedaj podajmo nekaj točk, kje vidimo izhod iz krize. Prvič, bolj kot nauk je pomembno izkustveno pričevanje in spodbujanje celovitega odnosa na ravni medčloveških odnosov, spomina, prave modrosti, ukoreninjenosti v živo tradicijo ter graditev nove kulture, kulture življenja, katere pomembna značilnost je resnična ljubezen do resnice. Kristjani moramo v nekem smislu biti »protikulturni« ljudje – o tem več prihodnjič. Drugič, izjemno pomembno je, da vsi razmišljamo in delujemo skupaj: duhovniški, redovniški in laični del Cerkve. Tretjič, če želimo spodbujati procese poosebljenja in pristne skupnostne povezanosti (z drugimi besedami, osebno in občestveno krščanstvo), moramo iskati take načine zoperstavljenja individualizmu, ki ne zanikajo enkratnosti posamezne človeške osebe, ampak jo potrjujejo, ter so odprte do drugega, ki je drugačen. In četrtič, bolj se je treba zavedati vpliva kulture na življenje, to je kulture v širšem pomenu besede, začenši pri pomenih, vrednotah, normah in navadah – to je od razumevanja komunikacije, vrednotne usmerjenosti do načina (vsakdanjega) življenja; umetnost je le eden od vrhov kulture.

Veliko nam lahko povedo besede papeža Frančiška na vigilijo pred začetkom sinode o družini. Kot poudarja, pot zbornosti sinode zajema duhovno in pastoralno razlikovanje; papež je zato izrecno prosil za tri darove Svetega Duha: dar poslušanja (Boga in ljudi/ljudstva), dar iskrenega soočenja (odprtosti do vprašanj te dobe in vztrajna potrpežljivost in ustvarjalnost za preraščanje) in dar pogleda (na Kristusa, ki odpre pot naprej). Gre za dinamiko, ki vsebuje več korakov: priznavanje stvarnosti in poslušanje, analiza in poglobitev vedenja, razločevanje in presoja za delovanje ter delovanje. Tak pristop je kardinal Baldisseri označil za paradigmatski premik, saj se zelo razlikuje od običajne dinamike v preteklosti; ko je bil na prvem mestu najprej nauk, potem pa so iskali načine in voljo, kako bi dosegli, da bi ljudje ideale nauka živeli. Podobno je smiselno razumeti prispevek empiričnega vedenja za celovito soočenje s stvarnim položajem krščanstva na Slovenskem.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


20 KOMENTARJI

  1. Zanimiva analiza stanja.

    Rešitev je vsekakor pristna krščanska duhovnost. Duhovnost po kateri človek v današnjem času čedalje bolj hrepeni.

    Cokla razvoju krščanske duhovnosti je dogmatična miselnost, ki misli, da je duhovnost možna le v okviru nekega kalupa. Vsi pa vemo, da je stvarstvena, božja duhovnost brezmejna.

    Dokler je ne bo, se bodo ljudje lahkomiselno zatekali k vedeževalkam.

    Pristna krščanska duhovnost je tista, ki duhovno krepi človeka, ker je v ravnovesju s stvarstveno, božansko duhovnostjo.

    To duhovno moč človek začuti, ko vzpostavi ravnovesje s stvarstvom, z Bogom.

    Potrebno je le obvladat veščine iskanja in vzdrževanja tega ravnovesja.

  2. Če pa se izrazimo bolj uporabniško življenjsko, so center tega ravnovesja ljubezen, resnicoljubnost in pravičnost. Življenjske vrednote, ki so medsebojno odvisne in predstavljajo temelj življenja.

  3. Vzgled tega ravnovesja pa morajo biti duhovniki in verniki.

    Vendar nekatera suha drevesa, ne smejo biti ovira, da ne občudujemo lep slovenski gozd duhovnosti.

  4. Če raztegnemo obdobje, ki ga analiza Igor Bahovec s pomočjo relevantne mednarodne raziskave o vernosti, lahko tudi brez raziskav domnevamo, da je bil slovenski narod še pred drugo vojno in verjetno še dobršen čas po njej med najbolj krščansko-vernimi narodi Evrope. Tudi za časa habsburške monarhije, ki je bila vedno pojem katoliškosti so po vernosti ob tirolskih po mnogih pričanjih in zunanjih znamenjih najbolj izstopale prav pretežno slovenske jugovzhodne dežele.

    Hrvaški sociolog Županov je delal še za časa SFRJ primerjalne študije o vernosti znotraj komunistične jugoslovanske države in je izrazito največ vernosti odkrival v Sloveniji in dalmatinskem delu Hrvaške.

    In danes? Slovenija je tik za vrhom ( V.Nemčija, Češka) med bolj sekulariziranimi evropskimi državami. V 30 letih se je stanje glede vernosti v ex-Yu postavilo na glavo, pa ne glede Dalmacije, ampak tako da je Slovenija postala najmanj verna v tej združbi. Izrazito najmanj.

    Zakaj tako? Z Bahovcem se strinjam, da škandal v Mariboru ni glavni razlog. Po mojem je en razlog, morda bistven, da je slovenski narod brez dobrega občutka za mero in za sredino in da se je iz zgodovinske izkušnje kot majhen narod na prepihu voljan pragmatično uklanjati prevladujočemu trendu.

    Skratka: ko postane v 17. stoletju moda Srednje Evrope katoliška restavracija, je Slovenija hitro najbolj katoliška z mogoče največjo koncentracijo baročnih katoliških znamenj in cerkva v Evropi in svetu na kvadratni kilometer. Ko je moda odpad od krščanstva, Slovenci spet kot čreda ovac stran. Eni v potrošniški hedonizem, drugi v new-age.

    Neko ponosno vztrajanje v kulturnem ( s tem tudi verskem ) konzervativizmu je daleč od tipične drže Slovenca.

    • Hm to je pa dejansko dober komentar.

      Kako pa razlagate takšno sovraštvo do Cerkve,, ki mu v Evropi ni para? Neverjetno, kako so uspeli zmanipulirati ljudi v to. Mogoče je Češka v tem podobna, čeprav je bolj indiferentna kot pa odkrito sovražna. Čeprav je Slovenska kultura praktično katoliška: vse kar imamo je praktično katoliškega izvora.
      Recimo sovraštvo je to, da dejansko folk ne prenese križev: “v smislu, hočem da mi pustijo zvezdo, križi pa nimajo kaj delati na javnih mestih.” Ravno zdaj se prerekam z enim na Fcb-ju. Recimo, takšnega odkritega sovraštva in zaničevanja na Zahodu ni.

      Še en zelo pogost primer. Ljudje pogosto rečejo: “Saj so lahko ljudje v socializmu hodili v Cerkev! Imel sem verne sosede in za nobenega ne morem reči, da so ga preganjali!” A ljudje tega preganjanja (duhovnike so preganjali praktično do konca, tam do let 1988-89) namerno niso videli, ali jim je to celo ugajalo? Celo ljudje, ki so takrat hodili k maši sedaj pa ne, rečejo, da jim je bilo dobro, da je bila Cerkev pod nadzorom.

      Še nekaj: ali katoliki lahko potemtakem sploh pričakujemo opravičilo za uničenje katoliške narodne elite (sociolog Vehovar govori o poboju/izgnanstvu top elite, ki je bila katoliška cca. top 15.00 ljudi naroda) ali se moramo sprijazniti, da do tega ne bo prišlo, ker ljudje dejansko to uničenje tega dela naroda vidijo kot dobro? Kaj to pomeni za spravo – bo vseeno trajala cca. 150 let (kot v Franciji) in kaj to pomeni za mite na desnici?

      Ter: ali je restavracija (v obsegu glede katoliških institucij in katoliške socialne strukture) nazaj na leto 1939 torej res nemogoča? Oman je govoril, da smo restavrirali cca. malo manj kot 30% predvojnega katoliškega tabora in da je to maksimum, da se več ne ga.

      Kako gledate na to?

      Čestitke za komentar – pa tudi čestitke avtorju za dober članek.

      • Hvala, RokC. Ne vem, težka vprašanja mi postavljaš za malo časa, ki ga imam ta trenutek. Zakaj tako sovraštvo do krščanstvo, že do simbola križa? ( Delno gre, če smo iskreni, vendarle za sovraštvo do novega pojavljanja križev, obstoječe velika večina vendarle vsaj za silo prenaša predvsem kot del kulturne dediščine) Nekje si zapisal,da si študiral na FDV; potem bolje razumem, da si se kot katoličan počutil še bolj osamljenega in napadanega kot v drugih okoljih in na drugih fakultetah; že med predavatelji so tam nekateri obupni antikatoliki.

        Torej delno gre za strah pred neznanim, kar je bilo ateiziranim in prisilno sekulariziranim generacijam odtegnjeno. Starim komunistom krščanstvo vsaj neznano ni bilo in so se lažje spreobrnili, če jih je to zagrabilo. Saj so prej, recimo v otroštvu v veliki večini dihali krščanski zrak.

        Delno mislim, da je za nadpovprečno moč protikrščanskih sentimentov na Slovenskem vendarle kriva izrazita premoč, tudi politična premoč katolištva pred drugo vojno, kakršne v Evropi skoraj niso poznali. Močna dominacija in prevlada pogosto pripelje do toliko močnejše protireakcije in averzije, ko se neka paradigma podre. Tej paradigmi je v Sloveniji sledila še kruta državljanska vojna. In rdečim zmagovalcem se je nasproti postavila protirevolucionarna stran, ki je največjo zaslombo dobila če ne v vrhovih Cerkve, pa vsaj v aktivnem desnem katolištvu.

        To so po mojem nekateri glavni zgodovinski razlogi omenjenega sovraštva. Ki ga je škoda, ki hromi tiste, ki sovražijo skupaj z osovraženimi, skratka cel narod. Vzrok pa je po mojem, kot sem napisal, delno tudi v nacionalnem karakterju, ki je precej pragmatično prilagodljiv in v katerem se večina hitro in v primeri z drugimi narodi intenzivneje prikloni modnemu trendu: in ta modni trend v Evropi zadnjih 40, 50 let pač ni krepitev krščanske vere, ampak obratno.

        Ampak še enkrat, ker ti včasih o slovenskem katolištvu pišeš hudo črnogledo- vendarle, malo je dežel po Evropi in svetu, kjer se pelješ po deželi in naletiš na toliko lepih znamenj krščanstva. Malo je evropskih držav, kjer je še tolikšen procent župnij pokrit z lastnimi župniki in kaplani. In vendarle je še precej vitalnosti in odličnosti med katoliškimi kleriki in laičnimi občestvi po Sloveniji. Ni vse tako črno. Odrešenik nam je nenazadnje dal obljubo, da bo z nami vse dni do konca sveta. In tudi svetu okoli sebe, ne le mlačnim in obrobnim, ampak tudi ateistom in antiteistom, imamo, če smo malo prepričljivi kot kristjani, kaj vrednega ponuditi. Če bomo optimistično sejali, bo že kaj pognalo, če pesimistično zastali, pač ne bo nič takšnega, kar bi želeli.

      • Ali se lahko s sociologijo in njenimi orodji sploh popiše razlog zakaj so ljudje manj verni?

        Mar ni razlog v veri prednikov, ki svoje pristne vere ne prenesejo na otroke, ker otroci ne začutijo pristne vere in je zato ne morejo kopirati.

        Otroci se zelo hitro učijo in najbolj globoko z oponašanjem oz. Copy paste vrednot, obnašanj, stališč, vrednot, ODNOSA od avtoritete v svojo notranjost.

        Pri 14 letih odvržejo balast.

  5. Mislim, da ni zdravo primerjati se z Evropo. Mi smo 500 let pred njo in Evropa se lahko kvečjemu uči od nas kako in kaj se ne sme.

    Po 50 letih ateiziranja Slovenije in tretji generaciji otrok brez krsta in verouka je zadnjih 25 let res lahko pričakovano. Sama neodvisnost je prinesla določen preobrat, vendar ne tako močnega. Četrta generacija bo pa še hujša. Padec rodnosti za skoraj 40% je hujši udarec kot bi atomska bomba padla na Ljubljano.

    Naslednja leta se bo to pokazalo še bolj izrazito, saj ta razpolovljena generacija prihaja v plodno dobo. Jaz pričakujem drastičen padec rodnosti pod 5 otrok na 1000 prebivalcev.

    Bo pa brezposelnost upadla…

  6. Kancek zdravega razuma in religija gre u maloro. Religijo pri zivljenju ohranja samo nasilje, ustrahovanje in indoktriniranost. Ce teh pogojev ni, potem religija in njeni prodajalci megle, propade. To je glavni razlog upadanja krscanstva.

    • Prvi stavek je pravilen v smislu, da, če ostane le kanček zdravega razuma, saj ti ga več ne premoreš – kot kanček.

      Religija bo obstajala, dokler bodo obstajali razumni ljudje.

  7. Avtor si je v svoji analizi stanja in vzrokov zanj pravzaprav najnatančneje odgovoril sam in sicer že kar s prvimi besedami:”Slovenija je tradicionalno katoliška dežela”. Natanko za to gre in prav v tem je bistven problem. Dežela je katoliška,tradicija je katoliška cerkve-stavbe so pretežno katoliške,znamenja,zgodovina,kultura in umetnost v veliki meri prav tako itd,itn.Ta dežela je torej res na prvi pogled in po zunanjem videzu zelo katoliška-a med njenimi prebivalci je resničnih katoličanov in kristjanov-Kristusovih sledilcev malo.Verjamem,da se najbrž večinoma ne boste strinjali z menoj,a menim,da današnji povprečni prebivalci Slovenije večinoma sploh niso bili deležni prave Evangelizacije. Formalni kristjani,katoličani ali različni protestantje itn. so postali namreč že njihovi dedje predvsem po znanem obveznem pravilu prevzema religije svojega zemljiškega gospoda.Za služabnike je bila pač nujna upogljivost in kvečjemu še pravilo:moli in delaj.Pravega oznanila Kristusovega evangelija pa ljudje pri nas,razen redkih izobražencev večinoma niso bili deležni vse tja do 2.Vatikanskega zbora. Tudi ta zaradi močne konservativne struje,ki bi najraje ostala kar pri Tridentu,tu pri nas ni dovolj temeljito vključil v življenje vseh nove evagelizacije-to je oznanila reničnega Evangelija vsem ljudem. Zato mi zelo veliko pomenijo pobude sedanjega papeža. Menim pa celo,da bi Slovenci potrebovali danes tukaj in zdaj nekaj pravih misijonarjev,ki bi nam spregovorili o živem Jezusu Kristusu tako kot prvi apostoli.

  8. Zadnji stavek Igorjevega članka je dejansko mantra, ki jo p. Rupnik skoraj na vsakem svojem predavanju ali misijonskih govorih na radiu govori.

    Kot prvo, nikoli nisem razumel kako lahko človek, ki je končal faks fizike, oddide na FDV študirat. Ker imam iz gimnazijskih časov izkušnje, da so šli najboljši, najbolj inteligentni študirati fiziko. Najslabši pa družboslovje, pedagoško, organizacijo, ekonomijo ali pravo.

    Z večino se strinjam. Par stvar pa me je zmotilo in bom nanje govoril s pomočjo mojega opažanja in izkustev.

    “To je bilo v Evropi mogoče, dokler je prevladovala tradicionalna kmečko-obrtniška družba. Druga, zlasti pa tretja generacija industrijske družbe je to kulturno podstat izgubila.”
    Delavci niso krivi. Na Poljskem je Solidarnost zrastla med katoliškimi delavci. Krivi so birokrati, podržavljeni učitelji, podržavljeni znanstveniki, podržavljeni zdravniki, … Ti ne bodo več verovali v enega Boga in sveto katoliško Cerkev, ampak v socialistično oz. solidarno Državo.

    Vsekakor se čuti na avtorja vpliv socializma ( komunizma, kolektivizima) FDV:
    “Tretjič, če želimo spodbujati procese poosebljenja in pristne skupnostne povezanosti (z drugimi besedami, osebno in občestveno krščanstvo), moramo iskati take načine zoperstavljenja INDIVIDUALIZMA, ki ne zanikajo enkratnosti posamezne človeške osebe, ampak jo potrjujejo, ter so odprte do drugega, ki je drugače”

    Ravno jezuiti in tudi Jezus so spodbujali osebno vero. Osebno ljubezen, delovanje – ki pa lahko pride do izraza samo v odnosu do drugega človeka in v skupnosti. Skupnost so individualno svobodne in močne osebnosti, ne pa kloni.
    Individualizem napadajo kolektivisti. In zadnja stoletja je današnja družba talec kolektivistov ( Fritzl): mafija, birokracija, navijači, “verniki”, “vojaki”, revolucionarji,…

    V Sloveniji in na Zahodu se dogaja boleča transformacije insticuionalne in MOČNE Cerkve v majhno, ŽIVO, skupnostno Cerkev. To je za prince, ki hočejo nazaj rekatolizacijo v stilu fevdalno-baročne Cerkve hudo boleče, ker to ni z nobenim načinom več možno narediti.
    Ne samo, da bo zmanjkalo davčnega denarja za institucijo in klerike, mislim, da bi bilo zelo koristno, da so duhovniki in redovniki ekonomsko svobodne osebe in niso odvisne od podkupnin in darov.

    Tako kot danes veliko “desničarjev” v Sloveniji misli, da je SDS sama sebi dovolj in da ne rabimo še NSI in SLS, tako večina birokratov misli, da je dovolj Država z 70% davki in ne rabijo še Cerkvi plačevati 20% davka. Ker jim je en Bog že dovolj.

    Še ena stvar, ki jo avtor ne upa izpostaviti je, da je najmočnejša vera v Sloveniji vera v socialistično vraževerje “Država POMAGAJ!”, ” Država, varuj me!”, “Država, odreši me!” in v kolektivistično varnost drhali.

    Zadnja stvar pa je tista, ki jo avtor ZANEMARI in NE OBDELA deklarirana vernost proti osebni vernosti.
    Lani sem se relativno mlad znašel pred situacijo, da imam velik rakav tumor. To so hude stiske. Veliko sem molil. Veliko obupaval. Kot svetniki sem imel tudi temo vere. Srečaval sem številne vernike, ki so me nagovarjali za homeopatijo, so hodili k bioenergetikom. Negovalna sestra, ki mi je prevezovala operacijske brazgotine ( katoličanka) mi je pravila da velika večina ljudi v strahu pred smrtjo za zdravilce in rešitev porabi vse premoženje in naredi družini še pufe in zastavijo hiše. Poznam redovnike in redovnice, ki se ukvarjajo s homeopatijo, pa jih nočem imenovati javno. Jaz sem zavil k Prenovi v Duhu, ki sem jo zaradi pomanjkanja razuma in prevelike čustvenosti in strastnih izpadov in pobožnjakarskosti kar zasmehoval. Šel sem tudi k spovedi in bolniškemu maziljenju k patru Miu. Veliko je sinkretizma ( mešanja verskih substanc, new age substanc, vraževernih substanc) tako med laike kot duhovniki in redovniki, ki zbolijo. Mislim, da moja prijateljica s. Metka ni počela tega in je lani za rakom umrla.

    Mislim, da je osebna vera eden najbolj šibkih elementov v Sloveniji in da je na tem treba močno delati in imeti majhne molitvene in izkustvene skupine, nujne DV v tišini itd.

  9. Na tem prispevku imamo objavljeno sliko Jezusa. Ali morda ve kdo je avtor slike in katere ljudi je naslikal ob Jezusu oz. kateri odlomek iz Evangelije je ponazoril?
    Jezus je vstali, ker ima na boku rano sulice. Verjetno se je prvič prikazal učencem (apostolom), ker se je že prej učenkam pred grobom in nato učencoma iz Emavsa.
    Ali je možno, da je na koleni pred Vstalim sv. Tomaž, nejeverni Tomaž?

  10. Verjetno je na kolenih pred Jezusom res apostol Tomaž in zgoraj Peter.

    Avtor pa ni Rembrandt, ne Vermeer, ne van Dyck. Niti Tizian, Tintoretto ali Caravaggio. Niti Goya. Poleg uporabe izrazite kontrastnosti med svetlobo in senco in umirjenosti so figure upodobljene s skoraj fotografsko naturalistično natančnostjo, ki je daleč od vseh omenjenih mojstrov.

    Pojma nimam, kdo je slikar. Prav bi bilo, da bi ob opremi članka z umetniško upodobitvijo to na Časnik.si rutinsko zapisali ( ne pa da nas sredi noči spravljajo v stisko občutka nevednosti).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite