Bratuškovi je uspelo dvakrat šokirati prebujeno slovensko javnost. Po eni strani s tem, ko je obrnila hrbet Jankoviču in končno priznala, da je (morda le) imel Janša prav glede fiskalnega pravila in da Bruslju ne moremo reči ne.
Po drugi strani pa je šokirala s tem, ko je v nasprotju z ustavnimi načeli delitve oblasti pozvala predsednika Vrhovnega sodišča RS “v hišo” – torej k sebi na zagovor. Morda kdo poreče, da pretiravam in da je šlo le za vljudnostni sestanek, vendar sam tega občutka nimam. Vprašam – kako je razumel poziv na sestanek predsednik Vrhovnega sodišča RS, ki ga v istem trenutku ministra Pličanič in Virant bombardirata z očitki vseh vrst glede nesposobnosti sodišč? Zaradi pompozno najavljenega in objavljenega sestanka povabila pred javnostjo ni bilo mogoče več zavrniti. Le kako bi predsednik Vrhovnega sodišča lahko javno pojasnil, da se ni želel udeležiti sestanka!
Izginotje Hilde Tovšak je bila tako neverjetno ugodna in primerna prilika, da se javno demonstrira moč, ki si jo lahko privošči leva vlada. Mislim, da si niti en predsednik nobene slovenske vlade ni privoščil javno pozivati predsednika Vrhovnega sodišča na zagovor. In to tudi v časih komunistične diktature ne.
Da je politični pritisk na pravosodje resničen in da je ekscesno kulminiral ravno v pozivu Bratuškove na zagovor, je potrjeno v izjavi Masleše (v TV Klubu dne 25.5.2013), ko se opravičuje pred Pličaničem in javnostjo, da sodniki delajo in da delajo celo na “rdečih obratih.”
Torej najvišji predstavnik sodstva pred javnostjo opravičuje sodno oblast, da sodniki delajo na robu svojih zmogljivosti oz. na rdečih obratih, ko kontinuirano brez zastojev vodijo velike in odmevne primere.
Edi Pucer je na to le logično vprašal, ali s tem Masleša potrjuje splošno mnenje, da sodstvo reagira v teh (velikih in odmevnih) primerih na pritiske politike.
Menim, da je nedostojno z vidika poštenega, neodvisnega in nepristranskega sojenja, da predsednik vrhovnega sodišča posebej izpostavlja delo sodišč v odmevnih in velikih zadevah.
Ali so obtoženci v teh zadevah tudi z vidika razpravljujočih sodnikov torej “visoka divjad”, “kapitalci”, ki jih je treba kontinuirano, hitro in demonstrativno soditi? Ali se s tem ne daje vtisa, kot da ima sodstvo poleg svoje ustavno določene funkcije tudi obveznost zadovoljiti javnost?
Odmev pravosodnega fiaska v zvezi s Tovšakovo je še vedno glasen ravno zdaj, ko se približujemo končni odločitvi v zadevi Patria, ki zaznamuje največji politični potencial kakšnega sodnega procesa. Že njena naracija je sovpadla z volitvami s skrajno neugodnimi posledicami za opcijo Janeza Janše.
Sodnik pod rdečimi obrati po naravi stvari ne more soditi preudarno, po svoji vesti in strokovno. In če je v navadi, da kliče predsednica vlade k sebi predsednika Vrhovnega sodišča, se vsakemu hitro zjasni, kako stvari potekajo šele v okviru sodne formalne in neformalne hierarhije. Predsedniški urad vsakega sodišča lahko v takšnem vzdušju “položi kot dete v zibko” vsakega sodnika, ki ne bo izpolnil pričakovanj. Ustavno varovana načela o enakosti pred zakonom, domnevni nedolžnosti in pravice o učinkovitem pravnem sredstvu ter sodnem varstvu, se hitro razblinijo pod prešo hitrega in javnosti ter politiki všečnega sojenja.
Upam, da bo naslednji(č) predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije poziv na sestanek odklonil.
