Sodišče javnega mnenja. Nič osebnega.

7
322

zapletZvonjenje telefona med sedmo in osmo uro zjutraj je vedno zlovešče. Nezmotljivo napoveduje stisko, žalost in bolečino. Govori o neprespani noči prizadetega, ki odšteva neskončne minute do trenutka, ko presodi, da se je začel delovni dan in je že mogoče poklicati na pomoč. Še tisto dopoldne sedimo v njegovi pisarni. Na stenah izjemni dosežki velikega kolektiva, ki ga uspešno vodi. Na mizi slike njegovih otrok in delo, ki bi moralo biti opravljeno že pred dnevi, a zdaj vse stoji, saj se mora nenehno zagovarjati na sodišču javnega mnenja. Ne gre mu dobro od rok, saj javnost o uspešnem, močnem direktorju, ki je padel v nemilost, težko razmišlja izven okvirov masla na glavi, kar njegovi nasprotniki in preganjalci s pridom izkoriščajo. V očeh javnosti je pač kriv, kriv da se kar kadi. Kjer je dim, pa je tudi ogenj, kajne? Da so mu podkurili tisti, ki hočejo njegov stolček in pripadajoča pooblastila, javnost ne more vedeti. Zakaj in s kakšnim namenom so bile izmišljene uničujoče informacije položene pred sodišče javnega mnenja, se ljudje ne bodo spraševali. Z zanimanjem pa bodo spremljali in komentirali zaton uspešnega, močnega človeka, ki je še do včeraj držal vse niti v svojih rokah. Takšna je pač človeška narava. Nič osebnega.

Direktor nam poskuša razložiti, kaj se je zgodilo in se bori s solzami. Ta boj je vnaprej izgubljen, saj je bolečina javnega ponižanja in odvzema osebnega dostojanstva prehuda in stre še tako močnega človeka. Kmalu postane jasno, da imamo pred seboj še eno žrtev kapitalsko in politično motivirane afere. Ta je prikladno izbruhnila ob iztekajočem se mandatu. Drugega kandidata imajo in na ta način mu sporočajo, da je čas za slovo. Računali so, da pod bremenom uničujočih obtožb, ki so se zgrnile (oz. so jih zgrnili) nanj, ne bo ponovno kandidiral. Več mesecev so skrbno beležili njegove domnevne grehe, pridodali še nekaj etično – moralnih očitkov, ki vedno padejo na plodna tla in malo pred iztekom mandata vse skupaj prevrnili v javni prostor. Ob tem so dodobra zamajali življenjsko pot dobrega, predanega strokovnjaka, direktorja, moža, očeta. Tako pač delujejo. Nič osebnega.

Sodišče javnega mnenja ne prenaša ugovorov in pritožb. Deluje hitro in učinkovito. Ujeto v mrežo družbenih napetosti, utvar in predsodkov brezkompromisno obračuna s tistimi, ki izstopajo in tako motijo enotnost skupnosti. Obtoži, obsodi in ožigosa v trenutku, brez varovalnih mehanizmov. Če mislimo, da je kriv, je kriv. Družbeni občutek, da je z javnim pogromom nad posameznikom, ki smo mu prikladno naložili krivdo za zgostitev vsega slabega v skupnosti, končno prišlo do očiščenja in ravnovesja, je preveč varen in prijeten, da bi se spraševali o tem, kaj se zgodi, ko se sodišče javnega mnenja zmoti. In moti se kar naprej. Je zmaj, ki bruha ogenj družbenega samoočiščenja in vsake toliko časa osmodi ali zažge tudi nedolžno princesko. Je čistilec, ki uspešno strga mah s sten družbenega akvarija, občasno pa požre tudi kakšno zlato ribico. Kolateralna škoda v dobro družbe pač. Nič osebnega.

Vseeno je dobro vedeti, da za družbo to ni dobro in da se ljudje po krivičnih javnih obtožbah težko poberejo. Družba se sicer na trpljenje posameznikov nikoli kaj prida ne ozira. Močnim, uspešnim posameznikom, ki padejo v nemilost, se privošči nekaj tega trpljenja in vanje, ko so najbolj ranljivi, brez večjih pomislekov in slabe vesti usmerja družbene in tudi lastne frustracije, gnev in ogorčenje. Radi verjamemo, da so krivi za tisto, kar je v družbi slabega, predvsem pa verjamemo, da bo po tem, ko bodo končno sestreljeni iz svojih udobnih pozicij, vse drugače in bolje. Čimprej naj se torej odstranijo. Nič osebnega.

Vodilnim uslužbencem pravijo, da morajo vzeti v zakup javno izpostavljenost in javno kritiko, pa naj bo ta upravičena ali pa ne. Da morajo pogumno prenašati politične, medijske, kapitalske, družbene pritiske. Da morajo stoično prenašati očitke, kako nesposobni, nemoralni in ničvredni da so. Naj pač pojasnijo svojim otrokom in staršem, da je javno zasmehovanje del igre oz. družbene folklore. Če tega ne zmorejo prenašati, naj pač odidejo. Nič osebnega.

Ne, ne zmorejo. Nihče ne zmore brez posledic za zdravje prenašati kolektivnega preganjanja in obtožb, javnih diskreditacij, teptanja ugleda in dostojanstva. Nikoli ne bom pozabila bolečine in obupa žalujočih dan potem, ko si je njihov stanovski kolega po hudih družbenih pritiskih in javnem linču vzel življenje. In nemoči in ohromljenosti zaposlenih v zdravstvu, ki se morali sami zagovarjati na sodišču javnega mnenja in so po obravnavi pretreseni zapustili svoj poklic. In eksistenčnega strahu mlade intelektualke, ki ji nihče več ne dvigne telefona oz. ga takoj odložijo, ko zaslišijo njeno ime, sto in stokrat oblateno. In solz funkcionarja, ki mu je bilo vsem na očeh odvzeto temeljno človeško dostojanstvo in je nameraval uresničiti najtemnejše misli v svojem življenju. Zelo osebno.

Kot krizna komunikatorka poznam tudi najtemnejše skrivnosti in pasti kriznih situacij in afer ter pripadajočega sodišča javnega mnenja, zato ne oklevam niti trenutek, da ne bi prizadetega prijela za roko in odpeljala ven iz temačnega labirinta javnih pritiskov, obtožb in diskreditacij, če le pravočasno izvemo drug za drugega. To so trenutki, ko se zavem, da vam moram povedati, da so tudi direktorji, javni funkcionarji in visoki uradniki samo ljudje, ki jih javni pritisk stre. Zelo osebno.

Zdi se, da so krizne situacije in afere, ki dodobra pretresejo življenje prizadetega posameznika, rezervirane za druge, za tiste pač, ki hodijo po robu. Žal ni tako. Dogajajo se vsem, ki sprejemamo odločitve. Danes meni, jutri tebi. Zelo osebno.

Damjana Pondelek, direktorica podjetja Urednica, je strateška svetovalka in krizna komunikatorka.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. > Vodilnim uslužbencem pravijo, da morajo vzeti
    > v zakup javno izpostavljenost in javno kritiko,
    > pa naj bo ta upravičena ali pa ne.

    Tudi jaz se strinjam, da vodilni politiki morajo vzeti
    v zakup javno izpostavljenost in javno kritiko tudi,
    kadar ni upravičena. Ne bi pa rekel, da je zelo
    podobno za managerje. Razen če so politično
    nastavljeni… 🙁

  2. > Ne, ne zmorejo. Nihče ne zmore brez posledic za
    > zdravje prenašati kolektivnega preganjanja in obtožb,
    > javnih diskreditacij, teptanja ugleda in dostojanstva.

    Drži. Sem matematik in bi rad to družboslovno resnico
    kvantificiral. Prepričan sem, da bi si morali pri tem
    pomagati z zakonom hidravlike – ko s sto malimi potiski
    dvigneš nekajtonski avtobus. Enako množica malih
    pikecov ubije močnega človeka.

  3. Takšna “sodišča javnega mnenja” imajo zanimiv pristop.
    Malo dejstev, malo iznišljotin in konstrukt je narejen.
    Če se nato pri medijih pritožiš, da tisto, kar je pisalo, sploh ni res, se prične “izmotavanje”, da je pač njihov vir posredoval takšne podatke. Čeprav dokažeš, da so neresnični, ti nič ne pomaga.
    Kako to vem?
    Preprosto zaradi tega, ker se je to zgodilo tudi meni!
    Posledica: 10 dni sem obležal zaradi pljučnice (ne prej ne potem nikoli nisem zbolel za pljučnico), ker mi je zaradi vseh psihičnih obremenitev padla tudi telesna odpornost…
    Saj sem imel še srečo!
    V petdesetih letih prejšnjega stoletja bi verjetno končal v kakšnem breznu ali na Golem otoku…

  4. Če gre za neupravičene obtožbe, je jok najslabša rešitev.

    Prava rešitev je zdrava samozavest in vztrajnost dokazati, da je obtožna neutemeljena.

  5. Kar precej je podjetnikov in drugih izpostavljenih ljudi, ki negujejo le veščine uspešnega poslovanja, ne pa tudi veščine, kako uspešno premagati različne ovire.

    V to sem se prepričal zadnji mesec, ko nekateri podjetniki odkrito povedo, da ne kupijo priročnik ” Veščine življenja za našo življenjsko učinkovitost”, ki sem ga izdal zato, ker se bojijo seznaniti tudi z veščinami, ki pridejo v poštev zlasti v kriznih situacijah.

    Na ta način odmislijo scenarij, ki ga ne bi smeli odmisliti, ampak biti nanj pripravljen, saj je to priložnost, v kateri so bodo najbolj izkazali.

  6. Članek mi je enostransko napisan, socialistično cmeranje in delno tudi PR za lastno podjetje.

    Sodišča javnega mnenja so vedno bila in bodo. So tudi koristna, ker so zadnja ovira pred podivjanostjo posameznika. So koristna, ker iz skupnosti izločijo psihopate. Seveda pa ima sodišče javnega mnenja tipične odklone, ki so v članku opisani.
    Pri nas imamo rdeče direktorje, rdeče tovariše ki so podjetja in tovarne po tekočem traku uničevali več desetletij in za nagrado so vedno napredovali. Pa kaj jim je SJM moglo narediti, ker je bilo centralno plansko vodeno in preusmerjeno.

    Včasih je bilo težko živeti v vasi, ker te je lahko par omejencev zaradi antipatije ali nepohlevnosti njim prestrogo ali krivo obsojalo. V mestih ali velemestih je lažje. Kdor je kdaj bil šef, ve da ga avtomatsko podrejeni sovražijo – če je res šef in ne neka lutka.Višje ko si, več je interesov in bolj umazano postane.

    Problem je, da živimo v socialističnem kolektivizmu (zmanipulirana drhal) in da kolektiv vedno zlorablja posameznik ( Kult osebnosti) oz. njegova mafijska elita. Zato mi stranka SDS vzbuja iste občutke kot vse skrajnolevičarske bleferske stranke zrastle iz KPS.

    Zato so nastala sodišča, da slep sodnik presodi ne glede na osebo iz dejstev, ki so mu povedana.

    Komunizem je družbo perverzno zlorabil.

    Danes vlada negativna selekcija. Grozno bedni in slabi kadri pridejo na vrhove državnih podjetij, uradov, državnih šol in državnega zdravstva. Rivalstvo med klikami ( ki jih ti direktorji napajajo iz davkoplačevalskega denarja) pa poteka na račun afer. Tisti z najdebelejšo kožo ( psihopati) ostanejo.

    Rešitev za Slovenijo je:
    1. da razvijamo osebno odgovornost, krivdo, individualnost vs. poblazneli kolektiv oz. poblaznela država ( čas je, da se ljudje postavijo na svoje noge in nehajo bivati v stajici kolektivizma).
    2. da razvijamo zdrave skupnosti iz zdravih individualistov, oseb
    3. da sodišča dobro delujejo vs. zbirokratizirana in politična krivosodišča
    4. odgovorni mediji, privatni mediji,

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite