Sodišče Evropske unije v Luksemburgu je 5. septembra odgovorilo na vprašanja nemškega sodišča, in sicer o razlagi določb EU glede priznanja statusa begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito.
Tako je ugotovilo, da mora za priznanje statusa begunca obstajati huda kršitev svobode veroizpovedi, ki odločilno vpliva na posameznika.
Zanimiva je trditev Sodišča, da za konkretno opredelitev, katera dejanja je mogoče šteti za preganjanje, ni pomembno razlikovanje med dejanji, ki posegajo v jedro (forum internum) temeljne pravice do verske svobode, ki naj ne bi zajemalo javnih verskih dejavnosti (forum externum), in tistimi, ki na to domnevno jedro ne vplivajo.
V tej zvezi torej ni bistveno, ali gre za preprečevanje verovanja ali za preprečevanje javne manifestacije verskega prepričanja.
Dejanja, ki se zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo lahko štejejo za preganjanje, se ne smejo opredelitina podlagi elementa verske svobode, v katerega se posega, temveč glede nanaravo (potencialnega) nasilja nad posameznikom in njegove posledice.
Pristojni organ mora pri presoji te nevarnosti upoštevati vrsto dejavnikov, tako objektivnih kot subjektivnih. Subjektivna okoliščina, daje javno izvajanje nekega verskega obreda, ki je predmet spornih omejitev, za posameznika posebno pomembno za ohranjanje verske identitete, je upoštevan dejavnik pri presoji nevarnosti, ki bi ji bil prosilec zaradi vere izpostavljenv izvorni državi, čeprav izvajanje take verske prakse ni osrednji element zazadevno versko skupnost.
Iz tega izhaja, da če se ugotovi, da bo zadevna oseba povrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso (sama ali v skupini), zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca. Dejstvo, da bi se nevarnosti lahko izognila z odpovedjo nekaterim verskim dejanjem, načeloma ni upoštevno.
Celotna sodba v slovenščini.
