Korajža velja, so rekle tete, papež Janez Pavel II. pa tudi

0
Ukrajinci, zlasti ženske in otroci, v begu pred vojno (Foto: Tamino Petelinšek)

Naše tete so imele težko življenje

Pred leti sva z ženo prevzela skrb za moje tete, ki jih sedaj žal ni več, ampak so na zasluženem počitku. Njihova življenjska zgodba ni bila ravno lepa, saj so mlada leta preživljale med vojno. Po vojni so ostale same na kmetiji, ker so bili fantje, s katerimi »so bili zmenjeni«, po vojni ubiti. Ubit je bil tudi njihov brat, ki je bil predviden za gospodarja kmetije. Umrl je kot talec, ki so jih zajeli Nemci. Dve teti sta s staršema, ki sta kmalu, a v visoki starosti umrla, ostali na kmetiji sami, tretja teta se je zaposlila in se odselila, a se je v pokoju vrnila na dom. Težko kmečko delo jih je okrepilo. Brata sta jim sicer pomagala pri težjih opravilih bodisi sama, bodisi z nami, otroki.

Na koncu sva izpolnila željo tet, in ko niso več mogle same skrbeti zase, sva midva z ženo skrbela zanje tudi na našem domu. Nosilka kmetije, ki je zaradi težkega kmečkega dela kljub krhki postavi postala kar krepka ženica, je znala reči: Maš korajžo, da se tega lotiš. Je že vedela, kaj to pomeni. Pa niso bile edine. Bilo je še samskih tet in v mladosti se niti nismo zavedali, zakaj jih je toliko. Za naše tete, ki niso imele potomcev, je bilo treba skrbeti in za to imeti dobro mero občutka za sočloveka. Pri pomoči starejšim mora biti cela družina pripravljena na nesebično pomoč.

Še vedno velja, da žena podpira vsaj tri vogale hiše

Ko je Putin s pomočjo zlorabe ruske armade napadel Ukrajino in sva z ženo videla množico Ukrajink z otroki, ki so bežali na varno, sem takoj pomislil, da bi midva lahko sprejela kakšno družino. V zgornjem nadstropju imava namreč opremljeno stanovanje, kamor se ni vselil noben od najinih sinov z družino. Nič hudega. Se bolje razumemo, če se nam ni treba dogovarjati, kdo bo pometal stopnice, ipd. Vendar tega nisem izrekel na glas. Dobro se zavedam, da jaz sicer sprejemam mnogo odločitev, pogosto z ženinim soglasjem, vendar ona drži vsaj tri hišne vogale pokonci. Nega, pospravljanje ipd. je še zmeraj bliže ženskam kot moškim. Mi sicer lahko prevzamemo kuhinjo s pomivanjem posode vred, obesimo perilo ipd., za čistočo, prah, sortiranje in zlaganje perila, vnuk bi rekel tudi za pajke, pa svojih žena še vedno ne zmoremo nadomestiti. Za nas je kmalu vse dobro.

In v začetku marca se je zgodilo. Žena je previdno vprašal, če bi midva zgornje stanovanje namenila družini iz Ukrajine. Sem se takoj strinjal. Na hitro sva se posvetovala še s sinovoma (mlajši kdaj še prespi v svoji sobi, vnuk ima stanovanje za svoje igrišče …). Takoj sta se strinjala.

In potem se je pričelo hitro odvijati in kmalu smo dobili družino iz Ukrajine

Pozanimal sem sem se, kam naj javim najino pripravljenost. Poslal sem elektronsko pošto na naslov, ki je na strani Urada vlade za preskrbo in integracijo migrantov (gp.uoim@gov.si), kjer sem opisal, kakšne prostore imamo za sprejem beguncev. Telefon je pogosto zaseden ali pa zvoni v prazno. Bil sem poklican, da sem potrdil. Gospa, s katero sem kasneje še večkrat govoril, je bila zelo prijazna.

Prejšnji četrtek pa se je začelo dogovarjanje. Šlo je kar hitro. Sporočila nam je, da je k nam napotena mlada družina. Celo dve družini sta bili v igri. Na koncu smo rešili zadevo tako, da so k nam poslali štiričlansko družino, ki jo je oče s svojim avtomobilom pripeljal že ob štirih popoldne. Malce so bili skeptični, kam prihajajo, vidno utrujeni, a ko so videli prostor za nastanitev, so se razveselili. Mlada družina z očetom, ki je zaradi zdravstvenih težav oproščen vojaščine, materjo in dvema otrokoma je najprej potrebovala dober počitek. Žal so njihove misli pogosto v domovini z njihovimi domačimi in v očeh solze, pa vendar se znajo tudi nasmejati in pokazati zadovoljstvo, da so sedaj tu na varnem.

Če je volja, komuniciranje v resnici ne povzroča težav

Potem ko sem očetu pokazal, kje so ključne ustanove v mestu, in ko sem izvedel, da ima hči ta dan rojstni dan, sem na poti domov kupil torto in otroški šampanjec. Na torti smo prižgali šest svečk in takrat se je na njenem licu prvič ta dan pokazal nasmeh. Naslednji dan so spali dolgo v dan. Punčka je nato kmalu prvič v življenju spala v svoji postelji. Oče je takoj ponudil pomoč pri delu okoli hiše, kar sem z veseljem sprejel. Sicer pa živijo v hiši v svojem gospodinjstvu ločeno in se ne vtikamo vanje – samo kolikor je nujno potrebno, da se namestijo in spoznajo novo okolje. Mlada družina je preprosto povedala, da nas jemlje kot starše.

Dobili smo nove otroke. So pravoslavci, ki govorijo rusko. So izjemno prijazni (tudi hvaležni, ampak to za naju niti ni pomembno). Sedaj še urejamo formalnosti. Tu pač pomagam, ker navkljub prijaznosti povsod, kjer sem komuniciral z uradniki, za tujca to ni najlaže. On namreč malce govori angleščino, jaz pa tudi nisem »native speaker« angleščine, z »rusko slovenščino« pa gre bolje s pomočjo prevajalnika na mobilniku in rokami. Ampak če je volja, se vse težave pri komunikaciji hitro presežejo.

Reakcije sosedov in sorodnikov so zanimive in tudi razumljive

Sosede in sorodnike sem obvestil o tem, da sva sprejela begunsko družino. Presenetilo me je eno in isto vprašanje: »Kakšni pa so?« In komentar: lepo od vaju in da se upata … Vsak tudi vpraša, če kaj potrebujejo. Vsakdo bi kaj dal, ker imamo vsi vsega preveč in v resnici ni nikakršne revščine. Ampak begunci pri nas v resnici najbolj rabijo tretje od osnovnih potreb po Maslowu: človeka dostojno prebivališče. Prvi dve: hrana in obleka, nista veliki težavi.

Tu bi dodal še eno izkušnjo, ki jo imam že dolgo v podzavesti. Mama je v začetku II. svetovne vojne živela na območju (Posavje), ki je bilo namenjeno izselitvi. Bili so na dolenjski strani, vendar ko so izvedeli, da so na vrsti za izselitev v Nemčijo, ni bilo več možno iti na območje italijanske okupacije. Zato so prebegnili na štajersko stran, kjer so jih k sebi vzeli znanci, čeprav so imeli malo prostora v hiši. Po kakšnega pol leta so jih Nemci »našli« in izselili na Bavarsko.

Midva imava zelo dobre razmere za sprejeto odločitev

Najina odločitev ni bila težka. Imava urejeno prazno stanovanje, ki nas povezuje samo s stopniščem in skupnim vhodom. V predhodnih člankih mi je verjetno že uspelo dokazati, da mi niti naša niti tuje kulture niso neznane. Do sedaj imava veliko izkušenj s sobivanjem z drugimi ljudmi. Poleg tet sva tri leta zapored imela pri sebi koroške otroke, ki so se učili slovenščine. Pa ne samo enega, vedno vsaj po dva. Imeli smo tudi druge stanovalce, ki so za kak mesec ali celo za dan (ko so potrebovali prenočišče) prebivali pri nas.

Pa vendarle. Prepričan sem, da je mnogo slovenskih družin, ki imajo kakšno prosto stanovanje, kakšen prazen opremljen vikend ipd. Prepričan sem tudi, da jih je med njimi mnogo, ki bi bili v določenih pogojih pripravljeni storiti isto. Strah jih je edino tega, da nikoli ne veš, koga dobiš. Midva tudi nisva vedela. Bila pa sva zelo pozitivno presenečena. Ampak seveda, nikoli ne veš.

Od tega, da ne pomagaš, nimaš nič, če pomagaš, pa lahko veliko pridobiš

Že leta je moje geslo: nič nimam od tega, če sočloveku ne pomagam. Večina pa se sprašuje: kaj pa imam od tega, če mu pomagam. Vprašanje po mojem ni pravo. Namreč, če za vsako svoje pozitivno dejanje pričakuješ hvaležnost, je bolje, da ga ne izvedeš. Hvaležnost vidiš v očeh, vendar ne smeš biti razočaran, če je ni. Konec koncev dobra dejanja delaš zase, ne za druge. Če jih delaš za druge, je to licemerstvo.

Zakaj to sploh pišem oziroma to izkušnjo delim z vami? Moj namen ni samopromocija, ki je popolnoma nič ne potrebujem. Mi je v resnici malce nerodno, če kdo tako misli. Moj namen je spodbuditi tiste, ki imajo možnost, da bi lahko družina beguncev samostojno živela nekaj časa z minimalno pomočjo gostitelja in bi to želeli celo ponuditi, pa oklevajo zaradi tega, ker ne vedo, koga bodo dobili oz. jih je strah, da bodo imel z njimi težave. V resnici vedno obstaja nevarnost, da s svojo odločitvijo sebi naredite škodo. A to je treba vzeti v zakup.

Vendarle bodimo pozitivni. Veliko večja je verjetnost, da bomo samo pridobili. Vsaka taka izkušnja namreč krepi zavest, da smo na svetu nekaj pridobili in mogoče celo komu pomagali. Ne govorim na pamet, ampak iz lastnih izkušenj. Mati Terezija iz Kalkute je rekla nekako tako (po spominu): vem, da so moja dejanja samo kaplja v morju, vendarle je morje sestavljeno iz množice takih kapelj.

In tu spet vključim svojo teto: »Imejte korajžo.«