Sodba za enake kriterije ocenjevanja človekovih pravic: Primer Kononov

4

Evropsko sodišče za človekove pravice je potrdilo sodbo latvijskega Vrhovnega sodišča v primeru Kononov proti Latviji s štirinajstimi glasovi proti trem. Odločba senata daleč presega meje Latvije, ker je njeno sporočilo, da se morajo kršitve človekovih pravic ocenjevati po enakih kriterijih ne glede na to, kdo jih je povzročil. Z drugimi besedami: vseeno je, ali so posledica komunističnega, nacističnega, fašističnega ali kakršnegakoli drugega nasilja. In kršitve veljajo tudi za tiste, ki so bili med drugo svetovno vojno na strani zmagovalcev, torej zaveznikov.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je na pritožbo Latvije razveljavil odločbo prvostopenjskega senata evropskega sodišča leta 2008, ki je pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča s štirimi glasovi proti trem ugodilo pritožbi Vasilija Makaroviča Kononova proti obsodbi latvijskega Vrhovnega sodišča zaradi domnevne retroaktivne uporabe kazenskega zakonika. Sodišče v Rigi je namreč Kononova zaradi umora devetih civilistov v latvijski vasi Mazie Bati 27. maja 1944 na osnovi Statuta mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu, IV. Haške konvencije 1907 in IV. Ženevske konvencije leta 1949 pravnomočno obsodilo in s tem v Latviji končalo postopek, ki se je začel z ovadbo Centra za dokumentacijo o posledicah totalitarizma julija 1998. Kononov je poveljeval enoti partizanov, ki je preoblečena v nemške nacistične uniforme prišla v vas, da maščuje 12. sovjetskih partizanov, ki so se skrivali v nekem skednju in so jih Nemci pred tremi meseci ustrelili, ker jih je menda nekdo iz vasi izdal. Kononova enota je na svojem pohodu v šestih hišah našla orožje in bombe, ki jih je vas dobila od okupatorja, zato je pobila šest neoboroženih moških – eden je bil v kopalni kadi, drugi v postelji itd. – in tri ženske, med njimi žensko, ki je bila v devetem mesecu nosečnosti. Ženske so žive vrgli v goreče hiše. Vrhovno sodišče Latvije je upoštevalo visoko starost storilca in ga je zato obsodilo samo na 18 mesecev zapora.

Latvijo sta med drugo svetovno vojno zasedla dva okupatorja. Po tajnem protokolu pakta Molotov-Ribbentrop (oz. pakta Hitler-Stalin) je Sovjetska zveza leta 1940 okupirala baltske države, torej tudi Latvijo, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo leta 1941 pa je Latvijo zasedla Nemčija. Po sovjetski interpretaciji zgodovine so se partizani borili za osvoboditev Latvije, za Latvijo pa seveda ponovna sovjetska okupacija nikakor ni pomenila osvoboditve.

Od vsega začetka je Rusija s pritiskom na latvijske politike, na Evropsko unijo, skušala preprečiti obsodbo Kononova. Intervenirala je celo proti vstopu Latvije v EU, pozivala je na bojkot zasedanja Evropske banke za obnovo in razvoj v Rigi leta 2000 itd. Kononovu, ki je sicer po rodu Rus, ostal pa je po drugi svetovni vojni v Latviji, je Rusija podelila državljanstvo in krila del procesnih stroškov v Strassbourgu v višini 115.000 €. Malo verjetno je, da ni izvajala tudi pritiska na sodnike evropskega sodišča, ker je znano, da se je to dogajalo v drugih primerih. In če je tak pritisk obstajal, potem se moramo vprašati, kako je vplival na odločbo prvostopenjskega senata. Rusko zunanje ministrstvo je vsekakor sedaj po odločbi velikega senata izjavilo, da bo Rusija preverila odnose do evropskega sodišča in Sveta Evrope.

Odločba je velikega pomena tudi za Slovenijo. Do sedaj je bilo nenapisano pravilo, da so zločini, ki jih je povzročila stran NOB – partizani, VOS, Ozna – nekaj povsem drugega kot zločini okupatorjev, pa četudi so bile žrtve civilisti, med njimi tudi otroci kot npr. otroci šentruperskega župana Jožeta Mavsarja. V noči na 28. 12. 1942 so partizani poklali oz. ustrelili Mavsarjevo družino na gradu Dob – od sedmih otrok sta se samo dva rešila. Drugi primer: Lojze Grozde, ki so ga 1. 1. 1943 na Mirni partizani zasliševali in umorili, čeprav poročilo s položaja jasno kaže, da je bil nedolžen, ker priča, da je bila obsodba prenagljena, izvršena iz preventivnih vzrokov brez konkretnih dokazov.

Po mnenju dr. Ljuba Bavcona, prejšnjega režimskega jurista in upokojenega profesorja za kazensko pravo, je nedopustno uporabljati predpise, ki veljajo za sojenje proti okupatorjem in njihovim sodelavcem tudi za pripadnike zmagujoče strani (Mladina 18/2009) . Morali bi torej imeti zakone za zmagovalce in take za poražence. Temu odločno nasprotuje veliki senat Evropskega sodišča, ki ne dela razlik. Zločin je zločin in merila za presojo so enaka. Totalitarne režime in pojave moramo ocenjevati po enakih kriterijih. Tudi med zgodovinarji nekateri še vedno vsaj delno zagovarjajo režimsko zgodovinopisje in zavračajo „revizijo zgodovine“. Mimogrede, zgodovine ne moremo revidirati, revidiramo lahko samo zgodovinopisje. Vsak nov dokument, vsako novo spoznanje pripomore k temu, da je slika preteklosti bolj verodostojna. Če zgodovinarji po prejemu novih dokazov oz. dokumentov svojih prikazov ne revidirajo, potem kršijo pravila stroke . To je konec resnega zgodovinopisja in nevarnost obstaja, da postane ponovno instrument propagande. Če se pravniki ne držijo pravil stroke, je to konec neodvisnega sodstva oz. konec pravne države. V tem primeru je sodstvo (ponovno) instrument politike.

Foto: Informacijski center SE

4 KOMENTARJI

  1. Hvala za jasne besede!
    Vladavina prava pomeni enaka pravila za vse.
    Pri nas je še danes tako, da vladajoči mislijo, da zanje veljajo posebna pravila. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Prepričan sem, da bo razčiščevanje in vzpostavljanje zakonitosti za preteklost prispevalo tudi k večji pravni varnosti in enakosti danes.

  2. Relevantno je omeniti, da je aktualni šef ZZB bivši tesni sodelavec Edvarda Kardelja, enega glavnih načrtovalcev državljanske vojne in komunističnega nasilja. Slovenija je očitno poseben primer v Evropi in za to je več razlogov. Revolucija je bila tu avtohtona, oplemenitena je bila s 45-letno dozo balkanizma, NOB tekovine pa so spotoma zadobile specifičen samoupravno-nostalgičen naboj. Danes je jasno, da ni bila mitologizacija NOB nikoli sama sebi namen ampak je bila materialno motivirana, saj je le ideološka megla omogočala revolucionarni avantgardi živeti na naš račun. Zadnjih 20 let je avantgardo zamenjalo kleptokratsko oldboys omrežje, ki je pokradlo vse, kar se je dalo, kak % plena pa daljnovidno prepustilo raznim hildam, ki jih ni težko najti tudi na desni. S tem je bil plebs cepljen z uničujočo vsegliharsko logiko in če upoštevamo še 45+20 letno medijsko bombardiranje z mantro left-is-good-right-is-bad, nas ne sme čuditi, da je Slovenija postala šolski primer state capture. Morda vseeno nismo tako poseben primer: zgodovina nas bo vseeno dohitela v letu ali dveh – v obliki defacto izgube suverenosti (IMF bailout, EU krizna uprava, grški scenarij), socialne bede, upam da ne tudi še ene revolucije.

  3. Kdaj bomo v Sloveniji prevetrili zgodovinopisje in rekli bobu bob? Še dobro, da smo šli v EU, sicer bi se pustili vsakemu, ki ima 5 minut časa prepričati (tako kot npr. Zupančič), pri čemer se mu odločitev prvostopenjskega sodišča nikakor ne šteje v dobro…

  4. DVOJNI KRITERIJI SO PRI NAS ZAZNAVNI, PRAVICE IN PRAVILA ZA NAŠE IN PRAVO ZA RAJO, KOT SO KOMUNAJZERJI RADI IMENOVALI DELOVNO LJUDSTVO !

Comments are closed.