V zadevi Patria poznamo samo krivdorek – torej odločitev sodnice o krivdi. Ostalo so lahko le vtisi in sklepanja na podlagi javno dostopnih informacij. Ne glede na to se že zdaj kaže, da je sodba v zadevi Patria protiustavna in nepravilna.
Znano je, da sodišče razpolaga in še prej tožilstvo z obsežno spisovno dokumentacijo, iz katere pa zoper Janšo ni bilo mogoče zapisati kot obtožbeni očitek nič konkretnega, ampak samo nekaj nedoločenih trditev.
Ta okoliščina pri vsakem zmernem in nepristranskem pravnem strokovnjaku vzbuja vtis, da je to očitno nenavadno in da je „nekaj narobe“. Namreč – na eni strani obsežnost materiala, na drugi strani pa nobenega konkretnega očitka, ki bi označil določeni historični dogodek kot kaznivo dejanje. Za kazenski postopek mora biti podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V skrajšanem postopku je preizkus utemeljenosti suma v praksi bistveno manj natančen kot v rednem postopku, saj ni sodne preiskave, torej ni niti preiskovalnega sodnika, niti zunajobravnavnega senata. In v konkretnem primeru gre prav za takšno situacijo. Janši se sodi v skrajšanem postopku, kar je zanj izredno neugodno, ne glede na to, da je zaradi tega pravna kvalifikacija dejanja zanj ugodnejša.
Posrednost in nedoločenost dokazov kaže, da se je sodišče moralo odločiti za indično sodbo. Ta v „normalnih razmerah“ zahteva posebno skrbno in natančno preverjanje indicev, saj je verjetnost zmotne ugotovitve dejanskega stanja v primeru indične sodbe zelo velika, saj ni neposrednih dokazov, ki bi nedvomno dokazovali, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Sodnik torej tehta in ima pred seboj samo posredne dokaze – indice in nič drugega. Samo v primeru, če vsi kažejo v isto smer na tak način, da se potrjujejo in to v takšni meri, da se nato po razumni presoji lahko ugotovi, da ni dvoma, da je bilo dejanje storjeno, je možno ugotoviti dejstvo. Naloga obrambe je, da indicem pripiše drug pomen kot to predstavi obtožba. Obrazložiti jih je potrebno drugače kot to stori nasprotna stranka. Menim, da je bila v zadevi Patria obramba uspešna, sodba pa zato razočaranje. Samo kot primer naj navedem, da je v spisovnem gradivu Patria kar nekaj elektronske komunikacije med drugimi obdolženci, ki zgolj posredno omenjajo oz. naj bi omenjali Janšo. To je za tožilstvo indic, da je Janša sodeloval pri koruptivnem dejanju. Obramba je na to sklepčno – prepričljivo pojasnila, da je bil namen takšne vsebine komunikacije višanje provizije lobistom. Te obrazložitve tožilstvo ni izpodbilo, sodišče pa tudi ne. Zakaj je torej sodišče odločilo v škodo obdolženca?
Obramba je nadalje opozorila glede zapisov v Zagožnovem rokovniku, da tožilstvo ni zmoglo nositi dokaznega bremena, saj ni dokazalo, da so se sestanki v resnici izvršili. Izpostavljeno je bilo, da je bil Janša kot predsednik vlade varovana oseba in je bilo zato njegovo gibanje spremljano in evidentirano. Tožilstvo v tej smeri ni predlagalo nobenega obremenilnega dokaza, čeprav je po domnevi nedolžnosti, breme dokazovanja na tožilstvu. Poleg tega gre za t.i. negativno dejstvo („nisem bil na neobstoječem sestanku“), kar se ne dokazuje. Možno pa je dokazati pozitivno dejstvo („bil si na sestanku“).
Pomembno je še poudariti, da je bolezen in posledična odsotnost Zagožna predstavljala v postopku hud udarec za obdolžence, saj se ga ni moglo ustrezno zaslišati in mu predočiti listin v spisu tekom razvoja dokaznega postopka.
Upoštevati je namreč potrebno, da se stanje v spisu spreminja s samim dokazovanjem. Včasih se namreč „tehtnica“ nagne na eno stran, potem morda spet na drugo.
Težišče obtožnega akta je Ferlinc (v bistvu procesno spretno) zato določil ravno na ravnanje in komunikacijo Zagožna. Torej ravno na tistem subjektu, ki je v procesu ključen, ampak zaradi bolezni nepreverljiv.
Ta zaplet – izločitev postopka zoper Zagožna je z vidika pravice do obrambe po mojem mnenju ustavno sporna in to ne glede na uveljavljeno sodno prakso in z vidika Zakona o kazenskem postopku dopustno in formalno zakonito odločitev sodnice, da postopek izloči. V čem je torej problem? Povezanost ravnanj po obtožbi, razvoj spisovnega gradiva in procesnega položaja zaradi zagotovitve ustavno varovane pravice do obrambe zahteva, da bi sodnica postopek prekinila in obrambi dala možnost, da izvede dodatna zaslišanja in preverjanja na relaciji Zagožen – Janša. Tako pa je Ferlinc v opravičeni odsotnosti Zagožna pridobil veliko prednost. Kdo bo zdaj zanikal sestanke, kdo bo lahko dokazoval, da ga tam in tam ni bilo, da se ni pogovarjal?
Na neenakopravno obravnavanje strank v tem kazenskem postopku kaže tudi naslednja, v nebo vpijoča, lahko rečem škandalozna okoliščina. Zagovorniki Markovič, Hribernik in Matoz so vsi izkušeni kazenskopravni odvetniki, kar pomeni, da zelo dobro vedo, kako se bo vsaj v smislu vodenja in poteka nadaljevalo sojenje. Popolnoma običajna in ustaljena praksa je, da sodnik v kazenski zadevi (razen, če je bagatelno majhna v smislu procesnega gradiva) napove, da bo pa takrat in takrat – npr. na naslednjem naroku zadevo zaključil in da naj stranke pripravijo besedo strank. V tej zadevi pa je sodnica napovedala – na zapisnik razpisala še štiri naroke, odvetnik Markovič je podal še določene dokazne predloge, potem pa „kot strela z jasnega“ – sodnica nepričakovano zaključi dokazni postopek in na vrsti je beseda strank.
Torej nenadoma se nenapovedano začne veliki finale kazenske zadeve, kjer vsaka od strank povzame izvedene dokaze in poskuša še zadnjič prepričati sodnika o dejstvih in pravnih problemih ali rešitvah.
In kdo je tisti, ki je edini pripravil v pisni obliki v več izvodih (tudi za tednik Mladina) besedo strank in edini ki ni dajal nobenega vtisa, da je presenečen ob rapidnem zaključku? Oba državna tožilca.
Še prej pa se je zgodilo še eno naključje. Če se dobro spomnimo, je ves čas od prvega razpravnega dne v dvorani sedela najmanj ena predstavnica Državnega pravobranilstva z namenom, da bi uveljavila premoženjskopravni zahtevek zoper obdolžence. To pomeni, da bi država od njih v primeru obsodbe zahtevala odškodnino. In kaj se zgodi pred narokom, na katerem je sodnica presenetila z zaključenim dokaznim postopkom? Že pred narokom – lahko rečem „preroško“ – pravobranilstvo napove, da se več ne bo udeleževalo obravnav in da ne bo uveljavilo premoženjskopravnega zahtevka. Premoženjskopravni zahtevek se mora namreč napovedati najkasneje v besedi strank. Z napovedjo, da ne bo uveljavljen premoženjskopravni zahtevek pa je videti, da je pravobranilstvo že prepričano v obsodbo, saj bo v primeru obsodilne sodbe Slovenija proti Patriji uveljavljala protikorupcijsko klavzulo namesto odškodnine. Torej bi lahko sklepali, da je pravobranilstvo na nek način vedelo, da se bo zaključil dokazni postopek!
Sodba je razočaranje za vse, ki si želijo v Sloveniji resnično vladavino prava. Pri tem je večkrat izpostavljena krilatica „neznan kraj, neznan čas in neznan način“ še najmanj problematična. Tekom postopka in zlasti v zadnji fazi se je namreč kot rečeno zgoraj nabralo kar nekaj „nenavadnosti in naključij.“
Zaradi varstva vladavine prava in vzpostavitve ugleda pravosodja se bo potrebno ograditi od insinuacij, očitkov, nepreverjenih govoric in celo nebuloznih špekulacij na račun tožilcev, sodnice, sodstva in pravosodja. Brez izrecnih in določnih dokazov ne moremo in ne smemo soditi nikomur. Pritiski javnosti, medijev, pričakovanja in resnice ter laži na eni ali drugi strani so že in še bodo naredili škodo pravni državi. Včasih s pozivi, ki spominjajo na javni linč, včasih s pozivi, ki spominjajo na pozivanje k uporu zoper državno, sodno oblast. Tega se moramo vzdržati.
Zavedati se moramo, da je nadaljevanje demokratične poti možno le s pravnimi sredstvi. Pri tem pa moramo upati, da bo naše gospodarstvo vzdržalo breme demokracije kot si jo predstavljamo Slovenci. O tem pa kdaj drugič.
Foto: Reporter
