Sočutje je preveč pomembno, da bi ga prepustili levici

5
1046

Sočutje je preveč pomemb¬no, da bi ga prepustili leviciKo so pred tridesetimi leti Peter Kovačič Peršin, Janez Podobnik, Lojze Peterle, Ivan Oman, Justin Stanovnik, Marjan Rožanc in drugi usta­navljali Slovensko krščansko socialno gibanje, si niso predstavljali, da bodo za Slovence v epohalnem času krščanski demokrati, takrat rekoč iz katakomb, odigrali tako pomembno vlogo. Skoraj polovico vseh glasov Demokratične opozicije Slovenije – Demosa – sta do­segli stranki Slovenski krščanski demo­krati (SKD) in Slovenska kmečka zve­za (SKZ). Krščanski demokrat je vodil osamosvojitveno vlado, ki je demokra­tizirala, ekonomsko stabilizirala in osa­mosvojila državo. Dobre mednarodne povezave z najpomembnejšimi evrop­skimi igralci so odigrale ključno vlogo pri mednarodnem priznanju Slovenije. Na to obdobje so lahko ponosni. Pono­sni smo lahko vsi Slovenci.

Odločevalski zenit in labodji spev hkrati

Veselje ni trajalo dolgo. Uspeh SKD na prvih demokratičnih volitvah je prese­netil in šel v nos tako zaveznikom v De­mosu (vodstvo Slovenske demokratične zveze – SDZ) kot starim, takrat že pre­novljenim ideološkim nasprotnikom. Iz vrst SDZ je že dva tedna po osamosvoji­tveni vojni prišel predlog Janeza Janše o rošadi v političnem vrhu države, jeseni 1991 je o pojavu neoklerikalizma go­voril Dimitrij Rupel, nekaj dni pred tre­tjo nezaupnico vladi pa je izšel članek Spomenke Hribar Zaustaviti desnico. SKD je postal strelovod vnovič rojene­ga kulturnega boja. Kulturnega boja, ki je bil neosnovan, kot pričajo intervjuji s ključnimi igralci in opazovalci tedanje­ga časa v knjigi Slovenija in Pika! Preveliki egi, svetovnonazorske razlike ter pomanjkanje občutka za skupno dobro so pripeljali do tega, da je kljub zgoraj naštetim uspehom Demos zdržal dobri, Demosova vlada pa slabi dve leti.

Krščanska demokracija je svoj odločeval­ski zenit doživela leta 2000 z 29 poslanci združene stranke SLS – SKD in postavi­tvijo vlade Andreja Bajuka, ki je bil hkrati tudi njen labodji spev. Še istega leta se je krščanska demokracija znova razdelila na dve stranki. Leta 2008 je iz parlamen­ta izpadla NSi ter se vanj spet vrnila leta 2011. SLS je izpadla leta 2014 ter ostaja zunajparlamentarna stranka. Leta 1996 sta stranki skupaj prejeli več kot 300.000 glasov, na zadnjih dvojih volitvah nista skupaj zbrali niti 100.000 glasov.

Če se za trenutek ozremo po naši soseščini, lahko opazimo, da je trend usihanja krščanske demokracije nekaj povsem običajnega. Ameriška politolo­ginja Anna Gryzmala-Busse ugotavlja, da so v nekdanjih postsocialističnih dr­žavah Srednje in Vzhodne Evrope ob­stale samo štiri samooklicane krščanske demokracije: na Češkem, v Litvi, na Slo­vaškem in v Sloveniji. Razen Litve, kjer je zdaj krščanska demokracija druga največja stranka v parlamentu, krščan­ski demokrati bolj ali manj životarijo. Na Češkem je Krščansko-demokratska unija (Češkoslovaška Ljudska stranka) izpadla iz parlamenta leta 2010 ter se vanj vrnila leta 2013 in se giblje med 5 in 10 odstotki podpore, na Slovaškem je Demokrščan­ska unija (Demokratska stranka) leta 2016 izpadla iz parlamenta. Zveni znano?

Kaj krščansko demokracijo loči od drugih konservativnih strank?

Ker se v Sloveniji izraz krščanska demo­kracija uporablja »prosto po Prešernu«, najprej definirajmo, kaj v politološkem smislu sploh pomeni. Iz knjige Christian Democracy in Europe, ki jo je uredil Da­vid Hanley, lahko izluščimo pet ključnih postavk, ki ločijo krščansko demokra­cijo od drugih strank konservativnega porekla. Prva postavka je vezana na personalističen pogled na posameznika in solidarizem. Druga govori o institutu družine, ki je osnovna celica družbe ter s tem ključna pri posredovanju vrednot in vzgoji bodočih aktivnih članov sku­pnosti. Tretja o socialno-tržnem gospo­darstvu, ki prizna primat prostega trga, a se hkrati zaveda omejitev le-tega in kliče državo k dolžnostim socialnih korekcij, kadar so potrebne. Četrta postavka je vezana na zunanjo politiko, kjer je izra­žena jasna naklonjenost mednarodne­mu povezovanju in evropski integraciji. Peta pa temelji na zavedanju in aplikaciji krščanske etike in krščanskega pogleda na svet v vsakdanji politiki.

Dobršen del Slovencev se lahko po­istoveti z zgoraj navedenimi izhodišči. Vprašanje pa je: Ali slovenske stranke, ki se sklicujejo na krščansko demokracijo, te vrednote v polnosti razumejo? Ali sto­jijo za njimi, jih verodostojno zastopajo in predstavljajo? In če jih, zakaj jim vo­livci ne verjamejo (več)?

Ko prioriteta postane gospodarstvo

Vprašanja so seveda večplastna in kom­pleksna. Ključno je vprašanje identite­te. Krščanskim demokratom v 30 letih obstoja ni uspelo javno ozavestiti konceptov, ki so primarno krščanskode­mokratski. V Sloveniji nedvomno več ljudi ve, kdo igra center pri ameriškem košarkarskem klubu Dallas Mavericks, kot pa zna razložiti, kaj je socialno-tržno gospodarstvo ali vzajemnost – subsidi­arnost. Pred leti mi je član IO NSi zaupal anekdoto, ki je žal resnična: člani IO so dobili nalogo, naj napišejo programske smernice NSi, in odgovorov je bilo prav toliko kot članov IO samih.

Ta anekdota jasno priča o tem, da ima tudi vodstvo težave z jasno umestitvi­jo stranke. Ljudmila Novak je stranko NSi prevzela leta 2008 in jo je leta 2011 uspešno vrnila v parlament. Operativ­no, v večinski meri tudi vsebinsko, pa je stranko prevzela ekipa, ki je zbrana oko­li sedanjega predsednika Mateja Tonina in de facto vodi stranko že zadnjih de­set let. Neznosna lahkotnost odstavitve nekdanje predsednice Ljudmile Novak je jasno pokazala, kdo ima vzvode moči v svojih rokah. Porast volilnega rezultata za 1,57 % na zadnjih državnozborskih volitvah so nekateri slavili kot velik uspeh, a hkrati tako pričakovanega in od novega vodstva samozavestno na­povedanega preboja preko 10 % ni bilo. Stranka se ni niti približala rezultatom iz let 2000 in 2004.

Sočutje je preveč pomembno, da bi ga prepustili levici

Najpomembnejši vsebinski dokument, ki ga je NSi v zadnjih letih pripravila, je bil gospodarski program iz leta 2014. Zdaj že skoraj ponarodela parola ima­mo najboljši program – izhaja ravno iz tega gospodarskega programa. Prioriteta krščanske demokracije je postalo go­spodarstvo in število prireditev, ki jih ta stranka organizira na Gospodarski zbor­nici Slovenije; verjetno ni naključje. Pre­mišljena, legitimna, po propadu Viranto­ve liste tudi politično oportuna poteza. Ali je (bila) uspešna, je drugo vprašanje. Z večino programa se lahko brez slabe vesti strinjamo.

Bolj bode v oči filozofska osnova programa, kjer lahko beremo o škotskem razsvetljenstvu, von Hayeku, von Misesu in celo Nozicku. Medtem ko o Kreku, Lampetu, Müller-Armacku, Er­hardu ali Maritainu ne zasledimo ničesar. Krščanska demokracija v Sloveniji bi lah­ko črpala tudi iz svoje lastne, specifično slovenske izkušnje in zgodovine. Ta bi morala iskati rešitve iz izročila, iz katere­ga sami izhajamo, s posodobljenimi reši­tvami, ki so primerne za sedanji čas. Skrb za delujoče gospodarstvo je nedvomno pomembna. Omogočiti okolje za uspe­šno delovanje malih in srednjih podjetij, ki so gospodarski steber države, še bolj. Vendar se zdi, da krščanska demokraci­ja v Sloveniji pozablja na svoje osnovno poslanstvo.

Posluh za malega človeka, za šibke, za zapostavljene

Krščanska demokracija se v prvi vrsti osredotoča na posameznika, persono – osebo celostno, od njenega spočetja do naravne smrti. Stremi k zagotavlja­nju pogojev za samoizpolnitev vsakega posameznika. Medtem ko liberalizem in socializem na ljudi gledata enoznačno, si krščanska demokracija prizadeva za večplastno obravnavanje posamezni­ka. Teorija liberalizma, kot piše Anton Jamnik v svoji zadnji knjigi Svet osamlje­nih tujcev, ne zmore definirati skupne­ga dobrega. O skupnem dobrem pa se ne moremo pogovarjati brez zmožnosti empatije – sočutja. Krščanska demokra­cija mora imeti posluh za malega člove­ka, za šibke, za zapostavljene.

»Resnično, povem vam: Kar ste storili ka­teremu izmed teh mojih najmanjših bra­tov, ste meni storili« (Mt 25,40), je rekel Jezus pred 2000 leti. Črpajoč iz te mi­sli in spodbujen s prelomno papeško okrožnico Rerum novarum je Krek v slabi ekonomski situaciji in času mno­žičnega izseljevanja ustanavljal kmeč­ke zadruge, posojilnice, delavske sindikate, izobraževalna in športna društva. Kaj bi danes počel Krek? Ali bi se boril za prekarne delavce? Ali bi se boril za okolje, ohranjanje stvarstva, kar je po definiciji naloga konservativcev? Ali bi se boril proti razvrednotenju družine? Ali bi v duhovno izpraznjenih dušah prižigal plamen upanja in ljubezni? Ali bi skrbel za starejše in onemogle ter jim poskušal omogočiti dostojno starost? Ali bi se boril za narodno zavest?

Vpra­šajmo se, ali plujemo v pravo smer

Takrat je imela krščanska demokraci­ja rešitve za tisti čas. Ekonomija je po­membna, ne sme pa biti vse. Ne naza­dnje je ekonomija v službi človeka in ne obrnjeno. Sočutje je preveč pomemb­no, da bi ga prepustili levici.

Identiteto kreirajo ljudje. Nekdaj so kr­ščansko demokracijo v Sloveniji soo­blikovali Lidija in Andrej Bajuk, Andrej Capuder, Anton Drobnič, Peter Kovačič Peršin, Marko Kremžar, Leon Marc, Mi­roslav Mozetič, Ivan Oman, Lojze Peter­le, Igor Senčar, Edvard Stanič, Justin Sta­novnik, Andrej Umek, Franc Zagožen in mnogo drugih. Opazovalci z velikim O, kot bi jih definiral Ortega y Gasset. Danes je glavni strateški svetovalec NSi Sebastijan Jeretič.

Ob 30-letnici krščanske demokracije imamo veliko razlogov za veselje in praznovanje. Imamo pa tudi priložnost in dolžnost, da se za trenutek ustavimo in znova razmislimo o lastni identiteti, duhu časa in primernih rešitvah, ki jih krščanska demokracija lahko ponudi v skupno dobro in boljši jutri. In se vpra­šamo, ali plujemo v pravo smer.

Objavljeni v Slovenskem času, št. 107 marec 2019

5 KOMENTARJI

  1. S clankom se v celoti strinjam in sem nekaj podobnih pomislekov tule ze veckrat v kratkem podal. Najbolj absurden mi je bil primer vodje akademije J.Ev.Kreka pri N.Si, ki je nekoc v izjavi izpovedal mnenje, da s tem, kar je Krek pisal in izvajal, danes vsebinsko nima kaj poceti. Kaj potem isce na taki funkciji?

    Saj nova stranka, kar N.Si pravnoformalno je, ima svobodo, da se odloci za liberalizem in tovrstno filozofsko in programsko osnovo. A ne pod krscanskodemokratskim imenom. Naj bojo potem N.Si – liberalna stranka. Tak pragmatizem in vsebinski mismas ima prevec pridiha ne le teoretske ignorance, temvec kar oportunizma. Dezorientacije. In potem se mimogrede zgodi tudi korak podpore priviligirane odmere pokojnine nekdanjemu sefu komunisticne partije, ki drzave se po upokojitvi noce pustiti iz rdecih klesc.

  2. V clanku neomenjen zgodovinski steber krscanske demokracije na Slovenskem, tako po svoji zivljenjski drzi kot po teoreticnem in politicnem delu, je zame sicer Andrej Gosar.

  3. Sočutje kot politična kategorija??? Samo v Sloveniji. Ne, hvala.
    Imamo Kr*š*č*ansko demokratsko stranko prof. Duhovnika.Kaj je s tem? Nihče je nič ne vpraša.
    Sicer pa že naziv “kr*š*č*anski demokrati”, ki pooseblja politično idejo, prižiga vse alarme, da gre za fasado, za laž, za napuh. Kako lahko politik pooseblja politično idejo?! Tega še Tito ni delal. Sedaj pa že kar vsak član stranke. Dobro so vas nateginili SDjevci. Spomnim se, da so oni prvi prišli na plano s poosebljanjem, sedaj bi pa še drugi…

  4. Pet značilnosti krščanske demokracije predpostavlja, da v državi vlada demokracija. Da ni monopolov in da v ključnih stvareh v bančnem sistemu, medijih, pravosodju, policiji in drugod ne odloča globoka država. Če demokracije ni, tudi krščanska in tudi katerakoli druga demokracija ne more prav zaživeti.

    Umik zgolj v gospodarsko sfero kaže, da se gredo ti politiki neko “zmernost”, ki v resnici pomeni, da ne poznajo in ne zmorejo razumeti ključnih problemov družbe ali pa jim je zanje vseeno. Da v resnici ohranjajo status quo. Njih monopoli in vpliv globoke države, ki sta glavna vzroka za nezdrav in neperspektiven razvoj države, ne motita. Zato so volilni rezultati takšni, kot so. Ohranjanje statusa quo si želijo predvsem volivci kontinuitete. In ti tudi volijo kontinuiteto.

    V času osamosvajanja so krščanskodemokratske stranke imele v programu spremembo celotne družbeno politične ureditve, tj. rešitev glavnega tedanjega problema družbe in ne le kakšnega njenega delčka. Poleg tega so bili tedaj dominantni mediji bistveno bolj naklonjeni spremembam. Zato so bili tudi izidi volitev veliko boljši.

    Monopola nad sočutjem pa nimajo niti desni niti levi. Še manj pa kakšna politična ali druga institucija.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite