Sočutje in resnica, kje sta se zgubila?

10
6737
Foto: Karmen Kristan.

Danes se dogaja enako kot se je za časa medvojnih in povojnih pobojev. Takrat so zmagovalci, lačni oblasti in žejni krvi, na vse možne načine skrivali morišča skupaj s posmrtnimi ostanki njihovih žrtev. Tako je ostalo dolga desetletja. Vendar rablji svoja početja niso mogli dovolj skriti, da se ne bi najprej o njih delih desetletja šepetalo, po osamosvojitvi pa je vsa resnica počasi, z vso silovitostjo prišla na dan.

Skrita morišča so danes postala grobišča, kjer se marsikje prekopava brez sočutja do ljudi, ki so bili tam umorjeni in skriti pred očmi naroda. In tudi brez sočutja do še živečih svojcev in vse, z njimi čuteče javnosti. Takšen primer so žrtve iz Hude jame. Ob dejstvu, da so jih prekopali iz rudniškega jaška in jih pokopali skrito v Mariboru, samo z obvestilom podjetja, ki dela izvaja, in notico v časniku Večer, 12,10. 2017, se utemeljeno vprašamo, kje je pieteta do pobitih ljudi, do svojcev in sočutnih državljanov. Mariborski Večer je prinesel novico, da so lansko jesen pokopali 778 posmrtnih ostankov žrtev iz Hude jame, sedaj pa je jih je po podatkih vladne komisije za ureditev prikritih grobišč skupaj pokopanih že 1425. »Pokopavali so jih zadnje mesece v Mariboru, ves čas po državnem pogrebu pred letom dni, vzporedno z dokončevanjem prekopa v opuščenem laškem premogovniku.«

Kot je letos oktobra na Teharjih povedala Judita Treven, se domobranci, ki so se ob koncu vojne, »po zahrbtni prevari Angležev, znašli v rokah komunistov v koncentracijskem taborišču Bukovžlak«, niso izneverili svoji prvotni odločitvi in so umirali »častno, z molitvijo na ustnicah. Pred nami vstajajo kot vzor poguma in zvestobe do konca. Zvestobe Bogu, narodu in domovini.«

Da bo še bolj razumljivo, čemu poudarjamo pomanjkanje pietete, citiramo obvestilo, ki smo ga prejeli od podjetja, ki izvaja javno naročilo ministrstva za delo v rudniku (morišču) Huda jama:

Zadeva: OBVESTILO

Spoštovani !

Obveščamo vas, da so vsi poslovni in tehnični podatki iz naslova projekta: ”Rudarska dela pri izkopu posmrtnih ostankov v jašku l. na območju vojnega grobišča Barbara rov v Hudi jami in priprava vseh posmrtnih ostankov za prevoz ter njihov pokop v Mariboru”, izključna lastnina investitorja (Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti), ki je tudi edini pristojen za komuniciranje z javnostjo in mediji o predmetnem projektu.

Za razumevanje se vam zahvaljujemo.

Lep pozdrav! SIIPS AD d. o. o.

direktor:. mag. Gorazd Hafner

Vsak komentar na zapis direktorja podjetja, ki izvaja naročena dela, je odveč. »S svetimi kraji se ne baranta, kot da je to navadno zemljišče,« je izpostavila Trevnova in opozorila, da svojci ne morejo sprejeti tega, da njihove drage vozijo na oddaljeno pokopališče v Mariboru.

Zadnje čase se javno oglaša samo dr. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj povojnih pobojev. Zanimajo pa nas tudi mnenja preostalih članov te komisije, saj se nam zdi, da dr. Dežman ne predstavlja le vladne komisije, pač pa v manirah propadlega samoupravljanja kar sam vodi in usmerja celotno delo v imenu te komisije. Takšen občutek se je ustvaril v javnosti! Morda se motimo.

Nekaj se dela, ne zgodi pa se veliko, da bi se rešila odprta vprašanja, ki bi nas vodila k spravi, kar bi moral biti ključni smoter prekopov človeških ostankov žrtev iz morišč v grobišča, ki naj postanejo opomniki in dostojanstveni kazalci narodne in državne katarze.

»Vkup držimo, zdaj gre za človeka« so besede dr. Anton Trstenjak, ki so zapisane na njegovi nagrobni plošči v Gornji Radgoni. To so zadeve, ki se morajo reševati z empatijo brez obsojanja. Dejstva o pobojih pričajo, da gre za mučence, ki so priprošnjiki za našo sedanjost in prihodnost!

Kdor ne obsodi zločina je na dobri poti, da se bo zločin ponovil. To zadnje mariborsko dejanje, ki ga je zabeležil časnik Večer,  je podobno načinu pobojev. Prikrito in nedostojanstveno. To ni bil in ne more biti pokop prikrito pobitih ljudi. Vsi nekoč živeli svoje sanje, pa se jim je nasilno končalo življenje v rudniških jaških. Imeli so starše, brate, žene, ki jih še vedno pričakujejo. Vsak od njih si zasluži grob, zasluži si, da je pokopan ob prisotnosti svojcev in vseh prizadetih, sočutnih državljanov. Ker je bil človek kot vsi mi!

10 KOMENTARJI

  1. To dokazuje, da še danes ni človeškega odnosa do teh žrtev in da se jih ne šteje za ljudi. Prav tako ne njihove svojce.

  2. na območju vojnega grobišča Barbara rov v Hudi jami.
    =============
    Pa vemo, zdaj. Huda jama je vojno grobišče. Zato prekop ne pomeni nič več kot premeščanje kosti.

  3. Še celo tabla je postavljena z napisom “vojno grobišče”?!
    S podpisom Republika Slovenija!
    Kdo se je spomnil tega napisa in takšnega označevanja?

  4. To si je Novakova zamislila v svojem zakonu. Naj gospod Strgar sprejme odgovornost za to, preden bo govoril o junaškosti ga. Novakove, da kandidira za predsednico.

  5. Drži, danes se dogaja enako, kot se je v času medvojnih in povojnih zunajsodnih pobojev civilistov.

    Tudi sedanji režim ni kaj dosti drugačen. Tisti, ki so si tedaj uzurpirali monopol nad življenjem in smrtjo, so si ga danes nad resnico, ki jo uspešno pometajo pod preprogo. Zato rezultat ni kaj dosti drugačen.

  6. Povojno morišče-Barbara rov, žrtve povojnega komunističnega revolucionarnega zločina.

    … po zakonu NSi-ja pa:

    Vojno grobišče-Barbara rov, žrtve vojne in revolucionarnega nasilja

    Kratek slovarček Zakona NSi – ja

    zločin => nasilje
    povojno => vojno
    komunistično revolucionarno => revolucionarno
    800 trupel => ena krsta

  7. Sicer ne poznam politične geometrije, katera stranka kontrolira vladno komisijo za ureditev prikritih grobišč skupaj pokopanih. Zagotovo pa zelo diši po NSi. Jaz že dolgo (predolgo) trdim, da je ta stranka del “Kučanove koalicije”.

    • Nacisti so nacisti, o tem nimam nobenega dvoma. Priznati jim je pa treba, da so zelo precizno imenovali komunistične partizane – banditi! Njihovi današnji nadaljevalci so potomci banditov – skratka banditi, vsi skupaj pa so – zelo dobro si jih opisal, Riki – banda!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite