Socialni teden: Kriki in šepetanja o spravi

56
187

socialni teden kriki in sepetanjaNa naslov filma Ingmarja Bergmana sem se spomnil na srečanju s politiki Ljudmilo Novak, Igorjem Lukšičem in Alešem Hojsom v torek 24. septembra zvečer v Arrupejevi dvorani pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Srečanje je bilo eden izmed dogodkov Socialnega tedna, namenjeno vlogi politike v slovenskem spravnem procesu. Iz vprašanj in odgovorov sem v svojih asociacijah slišal veliko krikov in nekaj šepetanja.

Kriki so mi odmevali iz opredelitve pojma sprava, kot jo vidi Ljudmila Novak. Opisala je dogodek pred nekaj dnevi, ko so v Ormožu slovesno blagoslovili spominsko obeležje 39 umrlim otrokom na gradu Ormož po 2. svetovni vojni. To so kriki po resnici in sočutju do vseh žrtev totalitarističnega komunističnega sistema in drugih totalitarizmov, tudi tistih, ki so zločine izvajali in bili v njih na različne načine prisiljeni – likvidatorjev, ki so zaradi svojih grozovitih dejanj težko živeli in umirali. Kriki odmevajo iz besed ljudi na spominskih slovesnostih po Sloveniji, v katerih ni maščevalnosti, ampak želja, da najdejo grobove svojih dragih in jih dostojno pokopljejo.

Krik je odmeval iz besed Slovenca iz Argentine, ki je prišel domov v Slovenijo in se spravil z morilcem svojega očeta ter čustveno pozval politike, predvsem na levici, naj priznajo tisti, ki so v Sloveniji ob začetku 2. svetovne vojne začeli državljansko vojno. Pomagajte politiki, spravite se,  slovenski narod je bolan od neresnice, so donele njegove besede v dvorani. Marsikdo v Sloveniji mu pravi izdajalec, ker je iz Argentine. Za izdajalca so ga v Sloveniji naredili že kot otroka. So bili izdajalci tudi otroci, ki so končali v breznih in tisti, ki so umrli na gradu Ormož?

Nesprejemljiva so nova obtoževanja in obsojanja ljudi, obsoditi je treba slaba dejanja in sprejeti resnico, je dejala Ljudmila Novak. Občutke ljudi je treba spoštovati, usmeriti se v to kaj lahko naredimo za prihodnost, brskati po ranah ljudi, da bi si od tega nabirali politični kapital, je napačno, je pristavil Igor Lukšič in še: Politika ima nalogo delati za javno dobro, ne pa zganjati ljudi na kup ene proti drugim. Politika lahko angažira dobre potenciale v ljudeh, lahko pa jih angažira v sovražnost. Ljudje, ki so danes radikalni v družbeni komunikaciji in hujskajo ob vseh priložnostih, iščejo prostor za novo politično stranko. Ne bi bilo dobro za Slovenijo, če bi v tem uspeli.

Kot šepet mi  je zvenela ugotovitev Ljudmile Novak, da so v slovenskem parlamentu končno le zmogli z minuto molka pokloniti žrtvam vseh totalitarizmov. Kot šepet so mi zvenele tudi ugotovitve, da se ljudje še danes bojijo govoriti o pomorjenih svojcih. Kako naj jim pomaga država? Igor Lukšič meni, da država ne more govoriti namesto njih, ne more jim odvzeti strahu. Aleš Hojs pa pravi, da je država dolžna pomagati materialno, da se uredijo grobišča pobitih in s simbolnim dejanjem obsodbe vseh totalitarističnih sistemov, tudi komunističnega, omogoči ljudem, da se ne bodo več bali. Je to le šepet ob dejstvu, da država Slovenija še zdaj ni sprejela deklaracije Evropskega parlamenta o obsodbi totalitarističnih sistemov?

Svojevrsten sprehod v zgodovino je naredil Igor Lukšič, ko je ugotavljal, da je Jugoslavija obsodila komunizem že leta 1948, ko se je uprla Stalinu in navedel, kako je Willy Brandt, nekdanji nemški kancler, hvalil demokracijo v nekdanji Jugoslaviji. Zavrnil ga je poslušalec v dvorani, ki je jasno povedal, da jugoslovanski režim nikakor ni bil demokratičen. To je potrdilo tudi ustavno sodišče Slovenije s svojo trditvijo o nedemokratičnosti režima bivše Jugoslavije in njegovem kršenju človečanskih pravic. Zavrnil ga je tudi Aleš Hojs, ki je povedal, kako so ga zasliševali na jugoslovanski meji, ko je še kot mladenič v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja potoval v tujino. Kljub temu pa najbrž kar drži, kar pravi Igor Lukšič, da smo čuden narod, saj smo, kljub bridki izkušnji komunističnega totalitarizma, za predsednika države izvolili zadnjega predsednika Zveze komunistov v Sloveniji in potem še zadnjega predsednika predsedstva bivše Jugoslavije. Lukšič je povedal tudi zanimivo misel o zgodovinski znanosti, ki velja tudi za druge znanosti. Rezultati so odvisni od znanstvene metode po kateri delaš. Pri tem sem pomislil, da ob upoštevanju vzgoje režimskih novinarjev, ki jih je omenil Aleš Hojs, ni čudno, da Sloveniji tudi zgodovinska znanost ne more prinesti sprave.

Kakšna je torej pot sprave v Sloveniji, kje je rešitev? Je v skupnem spomeniku vsem žrtvam vojne? Tega ima država menda v svojih načrtih. Bi bila rešitev v posebni komisiji za resnico, po vzoru južne Afrike? Bi rešitev prinesla lustracija, ki bi odpravila miselne vzorce prejšnjega režima? Kam nas pelje oživljena ikonografija totalitarnega komunizma, ki smo jo lahko videli nedavno na stadionu v Stožicah in ob njej tujci zmajujejo z glavami?

Spomenik je potreben, a ne bo dovolj. Potrebujemo resnico, a tudi drugačno obnašanje, brez obtožb in obsodb, pravi Novakova. Ne potrebujemo opravičevanja, ampak resnico, ki je samo ena in še danes ni obelodanjena meni Aleš Hojs. Za lustracijo je nekoč zmanjkalo glasov v parlamentu, danes je za to prepozno pravi Igor Lukšič. Komisijo za resnico smo nekoč v parlamentu že imeli je dejal Aleš Hojs, to je bila Pučnikova komisija, vendar je pri svojem delu naletela na zidove neresnice, molka in odpora. Treba se je nenehno pogovarjati o tej temi pravi Igor Lukšič, iluzorno pa je, da bomo prišli do skupnega mnenja, zadovoljiti se bomo morali s tem, da se vsaj lahko v miru pogovarjamo in si priznamo različne poglede na našo zgodovino. Namesto, da neprestano iščemo razlike in razdvajanja, se potrudimo narediti kaj skupnega. O oživljanju stare ikonografije Aleš Hojs pravi, da je pod vsakim nivojem dobrega političnega okusa. S podobnimi besedami je opisal Igor Lukšič ravnanje svojega strankarskega kolega, ki je nedavno javno govoril, da je bil jugoslovanski režim še premalo učinkovit v obračunavanju z nasprotniki. Je odnos do njega v stranki dovolj odločen ali  gre le za rahel šepet, sem se ob tem vprašal?

Ob vseh vprašanjih in odgovorih, krikih in šepetanjih, ki sem jih pri sebi slišal v tem večeru, mi je na misel prihajalo vprašanje, ki bi po mojem moralo odmevati med nami povsod, v parlamentu, v šolah, v družinah, v skupnostih: Kaj smo se Slovenci od svoje zgodovine naučili za naprej, za prihodnost naših potomcev? Bodo zaradi naše neukosti delali iste napake kot naši predniki in mi?

Foto: Tone Lesnik


56 KOMENTARJI

  1. Do sprave bo prišlo, ko bodo domobranci, kvizlingi in kolaboranti nehali opravičevati svojo kolaboracijo sfašisti in nacisti z “borbo proti komunizmu”. Torej nikoli.

  2. Zdravko, samo potrjuješ moj zadnji stavek. Sprava je za “desničarje” samo izgovor za promocijo kolaboracije in novozavezniške zgodovine.

  3. Ne. Sprava je resnična za desnico. In predstavlja promocijo zahoda in demokratične politične ureditve. Seveda je proti komunistom tudi še danes in bo tudi po spravi. Mar to ni vredu?

    • Saj ne gre samo za povojne poboje! Komunizem je krsil clovekove pravice – verbalni delikt, montirani procesi, privilegiji pripadnikom ZKS, preganjanje verujocih in nasprotnikov komunizma itd.itd.itd. Ali se je za to kdo kdaj opravicil? Ali je za to kdaj kdo odgovarjal? Ali je bil za te krsitve kdo kdaj kaznovan?

      • Včeraj sem bral kuharski recept Saše Veronika v Reporterju, ki so običajno odlični.

        Med drugim se je spraševal zakaj so gospodinje v mesnicah socializma lahko kupovale samo najslabše vrste mesa. Kje so bili najboljši deli mesa živali? Kam so jih dajali? Kdo jih je jedel?

        Ja, kdo, partijsko-fevdalna elita! Vrh rdeče mafije je jedel pljučne pečenke, rostbeef in najboljše zrezke, raja pa je dobila nekaj za župo in golaž. Seveda ob predpostavki da so politkomisarji uspeli kmetom zapleniti ( ukrasti) dovolj živali.

        Kajti proizvodnja hrane je bila še leta 1965 daleč pod številkami, ki jih je dosegala Kraljevina Jugoslavija leta 1936. Po tem lahko sklepamo kako bedni so (bili) v delu, znanju in rezultatih komunistični direktorji in komunistični politiki. Koliko škode in lakote so povzročili s svojimi bedarijami in neznanjem in arogantnostjo.

      • Pavle, ali res mislite, da boste s takšnimi kretenizmi odprli oči zavedenemu slovenskemu narodu?
        Italijani so masovno hodili v naše mesnice kupovat meso za golaž in kosti za juho? In v restavracije na golaž in kostno juho?

        Mislim, da take neumnosti rabite zase, da z njimi utrjujete svoja prepričanja.

    • Zakaj pa nihče ne sestavi kake obtožnice? Če ni tožnika ni sodbe.
      Jamranje po internetnih straneh in strankarskih shodih ne zadošča.

  4. Sicer pa, kdo bi se naj spravil s kom ? Akterji takratnih dogajanj so v glavnem že mrtvi. Stanovnik in njegov bratranec mogoče ? Nihče od teh, ki na veliko nabijajo o spravi si je niti najmanj ne želi. Tisto, kar hočejo je rehabilitaciji kolaboracije. In dobro vedo, da tega ne bodo nikoli dosegli, je pa zelo priročno za aktualne dnevnopolitične zadeve. Tako preprosto je to.

  5. Ti vnaprej veš kaj hočejo. Sem ti povedal, kaj hočejo. Hočemo. Promocijo zahodne demokracije in priznanje da je komunizem bil velika napaka. Potem pa temu skladno začeti tudi otroke v šoli učiti kaj je prav in kaj ne.

  6. Zdravko, promocija zahodne demokracije ? Katere, Hitlerjeva ali Mussolinijeve ? Opravičevanje kolaboracije s povojnimi zločini ? Kar na tem mestu lahko zaključiva razpravo, ker nikamor ne vodi, razen v brezkončno, že dolgočasno nabijanje o komunistih in belogardistih. Kdo bi se naj spravil s kom ? Jaz sem z Štajerske in z vašimi dolenjsko – morostaskimi družinskimi spori nimam popolnoma nič in vas hkrati prosim, da te zadeve razčistite med sabo in nehate obremenjevati vesoljno Slovenijo z njimi. Hvala in na svidenje !

    • Dingdong, zagovarjamo demokratično in ne komunajzersko Evropo.

      Hitlerja in Mussolinija ni od leta 1945, komunizem smo pa imeli do pred kratkim.

      Jaz čutim posledice komunizma, posledic 2. svetovne vojne pa ne.

    • Dingdong-u ne gre zameriti, Saj ne razume, da jo lahko skupi, če ne gre sosedu pomagat, da skupaj uženeta pesjana. Če jo sosed skupi, je naslednji na vrsti on. In komunizem je zelo hud pesjan. In skupili jo bodo najbolj tisti, ki so mu nasedli.

  7. Očitno si res nor. “Opravičevanje kolaboracije s povojnimi zločini”??? Kaj pa ti to pomeni za eno glupost?

    Sicer pa se ne vtikaj, če te ne briga.

    • Kolaboracija z Nemci je bilo reševanje nedolžnih življenj, ki se jim je komunizem izkazal za hujšega sovražnika od samega okupatorja. Komunizem je na svet privlekel največje bararstvo. Hitler je bil Stalinov učenec a vojake je imel veliko bolj disciplinirane od njega. Do prebivalstva so bili bolj civilizirani v obnašanju kot partizani.
      Sicer oa Zdravk, ti povej, kaj te briga. Resnica te očitno prav nič. Znaš pa posnemati laži, pa še te bolj neverodostojno.

  8. dingdong, kaj pa..medvojni in predvojni zločini? A res verjameš, da so vaške straže nastale tako..zaradi prostega časa?

  9. > Marsikdo v Sloveniji mu pravi
    > izdajalec, ker je iz Argentine.

    Lahko malo natančneje pojasnite?
    Meni se trditev v tej obliki zdi
    malo verjetna. 🙁

  10. Odličen prispevek k normalizaciji razmišljanja, zdravi pameti in dvigu moralnih vrednot ter odnosov v Sloveniji.

    Končno se je začel dušni pogovor, ne pa medsebojno obtoževanje.

    Največji uspeh sprave bi bil, da se obe strani različno mislečih poenotita kakšno razmišljanje in ravnanje je bilo med vojno in po vojni napačno in pogubno.

    Objektivno merilo pri tem so moralne vrednote.

    To bi bilo dobro napotilo za današnji in prihodnji čas kako ravnati, da se kaj takšnega ne ponovi nikoli več.

  11. Ne morem verjeti kako so tisti, ki so imeli razumevajoč odnos do izbrisanih, med katerimi je bilo precej vojnih napadalcev na Slovenijo, tako človeški in nerazumevajoči do medvojnih in povojnih grozot, ki so bile storjene do nedolžnih ali nemočnih ljudi.

    Ko gre za moralne vrednote, se ne vprašamo ali imamo od njih osebne koristi ali ne.

  12. SAZU, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, bi lahko prevzela vlogo, ki jo omenjate (”da Sloveniji tudi zgodovinska znanost ne more prinesti sprave”), pa se žal to ne zgodi.

    Pozovite SAZU, da oni opravijo, saj so vendarle priznani intelektualci.

    Politiki nam sprave ne bodo prinesli, to je po 22 letih svobodne Slovenije vsakomur jasno.

  13. Zaskrbljujoče je dejstvo, da so najbolj zagreti hujskači (drugače jih ne morem imenovati) med mladimi, tistimi torej, ki niso bili neposredno udeleženi.
    Žalostno in zaskrbljujoče pa je, če (iz poročila to ni razvidno) Lukšič ni obsodil pomorov. Če je tako, sprave preprosto ne more biti, saj tisti, ki zastopajo storilce, ne priznajo, da je bila storjena krivica. Sprava je mogoča v trenutku, ko se vpleteni strani zedinita glede dejstev. Na primer: sprovociranje državljanske vojne, terorja kot metode osvojitve in vzdrževanja oblasti (to se je nadaljevalo tudi po letu 1948), kršenja človekovih pravic itd.

    • Igor Lukšič je bil v pogovoru vprašan, kako gleda na zgodovino kot predsednik stranke, ki je naslednica in dedinja komunistične partije. Odgovoril je, da je njegova stranka, oziroma so njene predhodnice v osamosvojeni Sloveniji že obsodile
      povojne pomore.

      • Tone, gozdarske teme so precej bolj koristne kot pa tole meteličenje.

        Rezultata itak ne bo, ker nobena stran ne bo spremenila svojega mnenja. Pa kolaborantska stran si spravo predstavlja precej čudno.

      • Seveda bo prišlo do sprave. Levica je itak že vse priznala. Sedaj naj Frančišek pošlje še par prelatov na Madagaskar, pa se bo dalo tudi z desnico pogovarjat.

        • Tone spet lažeš. Levica ni vsega priznala. Levica ni priznala, da je komunizem sprožil kolaboracijo – to je dejstvo.

          Levica je pod težo dokazov priznala poboje, kot naslednica partije pa se ni nikoli opravičila.

          Celo hujše. Stanovnik nas je hotel prepričati, da so po vojni pobijali eni neimenovani ljudje, ne pa njegovi partizani.

      • Levica s svojimi dejanji dokazuje, da ji ni ne za spravo ne za narod in da še vedno odločno dela proti narodu. Kučanov Forum 21 je njegov res žalosten projekt. Ustanovljen je za zaščito partijskih privilegijev in monopolov zato na taki podlagi ni mogoče spravljati naroda, ko iz Kučanove strani še vedno bruhajo grožnje po umorih pravih prijateljev ljudstva. SRAMOTA! Hočejo rešiti le lastne riti! A jih ne bodo. Smrt je Božja dekla in samo zaradi usmiljenja jih še pusti pri življenju, da bi se imeli še čas pokesati svojih zločinskih dejanj.

      • Tone, ne bi bil rad dlakocepski, ampak stvar je res preprosta: ce ti sogovornik pripoveduje o stotinah pobitih otrok, se bos zgrozil – ce si clovek. Ce ostanes hladen, si pa tudi vse povedal.
        Poleg tega vemo, da besede micejo, dejanja pa vlecejo – kaj je njegova stranka storila za to, da bi ljudem dala zadoscenje in popravila krivice? Pa tega ne pravim zato da bi tolkel po “komunistih”, ampak preprosto zato, da ne izgubljamo vec casa z besedicenjem. Konec koncev je Vatikan pokazal, kako se dela: skofje niso ukrepali in jim je pokazal vrata.

      • Obsodbe, obsodbe. Ja, na jeziku. Ko bo v učbenikih za zgodovino to pisalo, potem bodo obsodbe resnične. Zaenkrat pa samo zmanjkuje zgodovine. Izginja. ’45 se je končala zgodovina Slovencev. In nekako sramežljivo se pojavlja spet ’91. Tako je zaenkrat.

    • Prisega Hitlerju, pobijanje slovenskih ljudi skupaj z bataljonom PRinz Eugen po 9. maju, izročanje zavezniških pilotov okupatorju itd. itd.

      • Podtikanje komunističnih zločinov domobrancem je zelo junaško dejanje. Sv. Urh je razkrinkan!

      • Rx170 zopet na nekaj namiguješ in poizkušaš povezati nekaj kar ne sodi skupaj.
        Govoriš o prisegi Hitlerju (zamolčiš sodelovanje nacistov in komunistov), omeniš sodelovanje domobrancev in SS Prinz Eugen pri pobijanju slovenskih ljudi po 9. maju (kako so lahko sodelovali, ko pa se je ta SS divizija predala Jugoslovanski vojski 11. maj 1945 v Celju, domobranci pa so se predali Angležem v Celovcu), nadlje omeniš izročanje zavezniških pilotov Nemcem (navedi primer).
        Nič ne bi bilo narobe, če bi se kdaj zmotil in napisal nekaj kar drži vodo.

    • 2. svetovna vojna je še edini branik komunizma, ki jim ostane. Bili so na zmagovalni strani in ta edini branik zdaj branijo z vsemi štirimi.

      Če še to izgubijo, nimajo ničesar več. Komunizem bo takrat postal navadno zlo.

  14. rx170, poberi se s svojo prisego Hitlerju. Reševala je slovenske ljudi, tiste, ki so jih pobijali komunistični okupatorji. Očitno je bil prvi manj krut od drugega!
    Ljudstvo, ki hodi v temi in smrtni senci, bo zagledalo veliko luč. Preganjani zaradi resnice se bodo veselili in radovali brez konca. In nihče jim ne bo mogel več škodovati.
    Vi pa ki še vedno živite za žlaž in prevaro, okusili boste njen grenki sad na lastni koži, ko boste končno spoznali, da ste padli v past, ki so vam jo pripravili demoni. Rajši sprejmite zadnjo rešilno bilko; to je Božje usmiljenje. To je vaša edina možnost za rešitev, da boste lhko spoznali resnico in prenehali razdvajati in mučiti trpeči slovenski narod.

    • Prisega je bila izsiljena. Po tej logiki so izdajalci vsi, ki so služili vojaški rok v Jugoslaviji. Tudi oni so dali prisego državi, ki nas je ob osamosvajanju napadla.

      2. svetovna vojna je edino, kar jim še ostane za obrambo komunizma. Drugega pač ni več. Zato pa se tega tako krčevito oklepajo.

      Repe je v Mladini že izdal, da gre dejansko za obrambo komunizma.

  15. Nacizem je bil zločinski sistem in komunizem je bil zločinski sistem in v kolaborantstvu ni nič častnega.

    Vaška straža je čisto drug pojem.

  16. Partizani pod vodstvom komunistov so z zločini izsilili nastanek Vaških straž in pozneje domobrancev. Prebivalci Dolenjske enostavno niso imeli druge možnosti.

    Po vojni pa so s terorjem nas drugače mislečimi samo nadaljevali – spomnimo se samo verbalnega delikta – ter zaradi “zaslug za tekovine naše revolucije” dobivali rento, ki se deduje na njihove potomce.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite