Socialni teden: Ko ni več zaupanja

2

socialni tedenUdeleženci uvodne okrogle mize v okviru Socialnega tedna 2013 so imeli pred seboj nedvomno eminentne govorce in predstavnike slovenskih inštitucij: Barbara Brezigar, nekdanja generalna državna tožilka, dr. France Arhar, bivši guverner Banke Slovenije, Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske Karitas, dr. Andrej Fištravec, Mariborski župan. Zato bi morda lahko pričakovali, da nam bodo predstavili iz svojih bogatih izkušenj kakšne povsem nove, za današnji čas učinkovite metode za graditev zaupanja. Ker ga slovenske državne  inštitucije nimajo in ga pravzaprav nikoli niso imele, kot je dejala Barbara Brezigar.

Toda ne, izkušnje govorcev okrogle miza in njihove misli, izrečene o zaupanju in nezaupanju oziroma utemeljitve zanje, pravzaprav niso nove, našli bi jih že v več tisoč let stari Sirahovi knjigi Stare zaveze, v evangeliju, pa v filozofskih delih Konfucija in antičnih modrecev, v klasičnih delih Dostojevskega in Tolstoja, pa še drugih zgodovinskih modrecev.

Stari filozofi in cerkveni očetje so se glede denarja ukvarjali predvsem z vprašanjem, kako je pridobljen in kako, oziroma po kakšnih obrestih bo posojen. Obresti so cena za čas. Kdo pa je absolutni vladar časa, da ga lahko prodaja? To filozofsko  vprašanje v osnovi problematizira poslovanje z denarjem. Dodatno ga zaplete problem ohranitve vrednosti, pri katerem pa je zaupanje ključno. Nobeno podjetje ne more tako hitro propasti kot banka, ki izgubi zaupanje svojih strank. »Beseda je moja zadolžnica« je geslo Londonske borze, ki je najstarejša borza v Evropi. Najprej je bila izgovorjena beseda, potem zapisana črka in šele potem zapisana beseda, je dejal pokojni profesor Trstenjak. Navedene misli nam je nanizal dr. France Arhar poleg teh pa še naslednje: Vse inštitucije poosebljajo ljudje, ti pa potrebujejo zgled svojih vodij. Če ga tam ni, je vse dovoljeno, ni odgovornosti. Za dobro vodstvo je potrebno znanje, kompetentnost in odprtost za pomoč in svetovanje sodelavcem in strankam, skladnost besed z dejanji.

Voditelji v Sloveniji se preveč bojijo sposobnejših od sebe je menila Barbara Brezigar. Za uspešno in zaupanja vredno vodenje državnih inštitucij je potrebna jasna in dosledna usmeritev za javno dobro. Žal nam praksa v Sloveniji kaže bolj zavzemanje za parcialne in z njimi osebne interese. Najbolj vpliven je tako imenovan »nacionalni interes«. Proti takim pojavom je  pomemben vpliv civilne družbe. Tudi ljudi, ki delajo v tehnični sferi je treba poslušati in znanje ceniti, ne pa spretnosti v bogatenju in okoriščanju. Politične stranke, ki danes na splošno izgubljajo zaupanje, so vendarle potrebne, brez njih ni demokracije. Na volitvah pa moramo imeti izbiro. Naloga medijev je objektivno poročanje, v temelju gre torej za resnico in resnicoljubje. Sodstvo mora imeti enake dokazne standarde za vse. Tožilci bi v podjetjih, kjer se preiskuje gospodarski kriminal, morali imeti sogovornike v nadzornikih, pa žal ni tako.

Župan Andrej Fištravec je na vprašanje,  kako danes vidi zaupanje svojih volilcev, ko je bil ob slabi volilni udeležbi izvoljen le z okrog 16 odstotki vseh volilcev dejal, da je na veliki preizkušnji. Ko so ga izvolili, so v njem vendarle videli žarerk upanja in tega mora pri ljudeh ohraniti. Zaupanje si gradi s transparentnostjo svojega delovanja, s komuniciranjem občanov po krajevnih skupnostih. Velik problem pri vzpostavljanju zaupanja v Sloveniji vidi v pomanjkanju meril zasebnega sektorja v javno sfero. Zasebni interes pač kar sam od sebe ne bo prešel v javni interes.

Imre Jerbic je kot glavno merilo zaupanja za funkcijo, ki jo opravlja, izpostavil testiranje samega sebe pri predstojnikih in najožjih sodelavcih. Če pri njih zaupanja ne bi imel, za to funkcijo ne bi kandidiral. Karitas si je v svojem delovanju pridobila zaupanje 126000 uporabnikov in 9000 prostovoljcev, ki letno opravijo okrog 480000 prostovoljnih delovnih ur. V zadnji akciji Pokloni zvezek se jim je odzvalo 233 osnovnih šol in 69 vrtcev. Zbrali so za tretjino več zvezkov kot v prejšnji akciji. To gotovo kaže na visoko stopnjo zaupanja neki ustanovi, ki je lahko zgled, čeprav je cerkvena in je zdaj čas, ko je Cerkev na splošno izgubila veliko zaupanja v družbi zaradi znanih afer. Svoje poslanstvo – dobrodelnost za uboge preverjajo na letnem strateškem načrtovanju škofijskih Karitas. Na izzivalno pripombo iz občinstva, da Karitas za reveže deluje tako kot metadon na odvisnike, je Imre Jerebic odgovoril, da  pomoči delijo ne kar tako, ampak se z ljudmi tudi pogovorijo, jih preverijo.

Kako torej, da ob že tisočletja znanih temeljnih pravilih o dobrem in zaupanju v družbi, sanes toliko nasprotnih dejstev v Sloveniji ? Ob mislih govorcev, kako ustvarjati zaupanje, je bilo izrečenih tudi precej takih, ki osvetljujejo stran pota današnje Slovenije in povzročajo vedno več nezaupanja. Na kratko povedano je to nespoštovanje obstoječih pravil in pomanjkanje mnogih pravil, ki jih zaupanja vredna država s svojimi inštitucijami mora imeti. V ozadju tega pa so nečednosti, ki so zajete že v desetih božjih zapovedih.

V ponedeljek 23. 9. 2013 so stekli dogodki Socialnega tedna po vsej Sloveniji. Objavljeni so na spletni strani Socialnega tedna http://www.socialniteden.si/. Blizu 70 jih bo izvedenih. Vsi na krovno temo: Zakaj še za – upaš? V torek ,24. 9. ob 19.30 bo v Arrupejevi dvorani v Domu Sv. Jožefa v Ljubljani, ulica Janeza Pavla II, štev 13, zanimiv pogovor o zaupanju in nezaupanju v politiki. Gosta bosta dr. Igor Lukšič, predsednik stranke Socialni demokrati in Ljudmila Novak, predsednica stranke Nova Slovenija.

Foto: Tone Lesnik

2 KOMENTARJI

  1. Zelo mi je všeč, da se vstajniški mariborski župan s takšnim veseljem druži z vami. Med vstajniki ni malo “ološa” in prav je, da mu puščate odprta vrata. Povsod so dobri in slabi.

    Sinonim za dobro, družbeno angažirano, kulturno in napredno je zame v Mariboru Pekarna. Znano je, da so v Pekarni bili zelo dobro informirani o korupciji bivšega županstva in so se pravilno odločili, da te informacije spravijo do vseh Mariborčanov.

    A kakšen mesec dni nazaj sem bil zelo presenečen, ko so mi za nekaj nasilnežev povedali, da so “dečki iz Pekarne”. Nekaj dni po poplavah v Dupleku in pred mariborsko vstajo sem namreč sredi belega dne v Mestnem parku nekaj metrov od občine (torej res sredi mesta) imel neprijetno izkušnjo, ko sem zapitim klošarjem povedal, da ne smejo lulati po drevesih. Fizično neprijetno izkušnjo…

    In ti isti ljudje večkrat novega župana pokličejo na odgovornost v imenu vstajniškega gibanja, ker ni zaželjenih sprememb v Mariboru… (Včasih je dobro biti malo zadržan, preden kakšno iniciativo podpreš samo na osnovi ugleda blagovne znamke.)

Comments are closed.