Socialni demokrati so stisnili roko v pest

5
146

Po svoje je sobotni kongres socialnih demokratov vsem vpletenim verjetno prinesel olajšanje. Borut Pahor končno ni več predsednik brez stranke, stranka nima več predsednika, za katerega se je vsaj zadnjih nekaj let izjemno veliko članov spraševalo, katera jedrska nesreča ga je naplavila na čelo druščine in ga na njem ohranila kar desetletje in pol.

Levica je levo 

Zato je glede na moževe  izjave in program Lukšičeva zmaga edini logični epilog. Ne glede na vsa modrovanja ljudi od zunaj (med katere sodim kajpak tudi sam), kakšna naj bi bila slovenska levica, ostaja dejstvo, da volivce, ki volijo tisto, kar v Sloveniji označujemo s prej omenjeno oznako, heroji, partizani in deček s Sotle z ulico ali brez nje zanimajo precej bolj kot socialna država, delavske pravice ali celo francosko-nemški vlak, o katerem je s takšnim navdušenjem govoril dosedanji šef socialnih demokratov. Ker jim je Lukšič očitno prisluhnil, mu ni treba pretirano skrbeti niti zaradi tesnega izida glasovanja. Verjetno se bo pravovernemu zmagovalcu brez težav pridružila večina tekmečevih podpornikov, ki bodo imeli kot novi predsednik veliko veselje s “stiskanjem roke v pest”.

Vse ali nič Igorja Lukšiča 

Človek se vpraša, kako je Pahor potem sploh dobil svojih 180 glasov. Odgovor je sorazmerno preprost. S svojo pregovorno poštenostjo, sredinskostjo in nekonvencionalnim obnašanjem je socialdemokratom zagotavljal obstoj na politični sceni. In bi jim ga zagotavljal še naprej. Kot so pokazale tudi zadnje volitve, z njim na čelu nekdanja vodilna vladna stranka morda ne bi mogla več zmagati, ohranila pa bi nezanemarljivo težo in bila morda kdaj v prihodnosti nepogrešljiv jeziček na tehtnici.

Z Lukšičevim uspehom je gotovosti konec. Za sredino izrazito levi SD ni zanimiv. Tako ostaneta samo dve možnosti. Ostane samo vse ali nič. Vse, če bo novi predsednik s “stiskanjem roke v pest” uspel prepričati leve volivce, da je boljši od sedanjega junaka Zorana Jankovića, ki mu Pahor ni mogel do živega.  Nič, če se mu to ne bo posrečilo. Potem socialne demokrate po vsej verjetnosti čaka usoda Zaresa in liberalnih demokratov, posebej če se Lukšič ne bo znal izmakniti pastem novodobne SZDL, v kateri posamične leve stranke nimajo lastne teže in služijo samo “višjim ciljem”.

Trenutno so možnosti precej izenačene. Razmeroma dolgočasni profesor se v marsičem res ne more meriti z gospodarjem prestolnice, ki je za jedro levih volivcev utelešenje vseh njihovih idealov, od Jugoslavije do proticerkvenosti. A po drugi strani se županov imperij maje in v trenutku, ko nihče ne ve, kakšen okostnjak mu še lahko pade iz omare, so njegovi nekdanji podporniki manj glasni kot še pred nekaj meseci. Tudi marsikomu drugemu se utegne eden spodobnejših šolskih ministrov v slovenski zgodovini zazdeti boljša alternativa za vodenje sedanjega opozicijskega pola. Veliko (morda največ) bo seveda odvisno od tega,  koliko članov njegove stranke bo še naprej z upanjem pogledovalo na magistrat in koliko jih bo svojega šefa dejansko gledalo v njem.

Foto: Kamničan


5 KOMENTARJI

  1. Imeti za predsednika neko benigno osebo, tako da mu lahko za hrbtom delaš karkoli, to je Pahor in SD, bivša KP. Ker pa se bodo težko ločili od revolucionarne metode “ubij poraženca”, so iz Pahorja naredili totalnega klovna. Tako kot nekoč iz Drnovška. Lukšič je kot kaže eden zadnjih krikov komunistov, kajti Jankoviču ne bo uspelo s kitajskim modelom razvoja.

  2. Socialni demokrati so priznali, da Janez Janša ni samo velik, temveč največji.

    Njihov kongres je vseskozi preveval strah pred imenom in delom Janeza Janše.

    Narod, ki ima take socialne demokrate, ne potrebuje sovražnikov.

  3. NAK , nikogar ne bo pobralo od porazov , tudi murgelčana ne ! SLABE vesti ne poznajo , da bi se jim oglašala , jih nažirala , v Kliničnem centru pa TUDI poseben tretman !

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite