Socializem

16

srpkladivoSpodobi se, da zapišem nekaj besed tudi o svojem doživljanju socializma, ki me je spremljal okroglih petinštirideset let. Socializem je v Evropi propadel, njegove zamisli in rešitve so bile neuresničljive. Bil je velika zabloda in nesreča, ki je zahtevala številne žrtve in obremenila, razdelila ter usodno zaznamovala slovenski narod. Neprimerno je danes razglašati njegove »dobre rešitve«. Če morda kdo še meni, da je ta družbeni red našel rešitev za »pošteno delitev« dobrin, pa najbrž ni nikogar, ki bi lahko trdil, da je našel tudi rešitev »za pošteno« ustvarjanje le-teh. Primanjkljaj ga je zato odpihnil na smetišče zgodovine.

Socializem se je v Sloveniji rojeval med osvobodilno vojno, ko je partija pod plaščem odpora proti zavojevalcem izvedla tudi revolucijo. Med samo vojno takega prevrata v okolju, kjer sem živel, nismo prepoznali.

Novi čas po vojni, tudi socializem, smo sprejemali mladi brez zadržkov in predsodkov. Tudi revolucija nam ni predstavljala ničesar, kar nas bi ogrožalo in česar ne bi marali. Seveda pa nismo poznali resnice o revoluciji, ki so jo skrbno skrivali in o njej le šepetali.

Duhovito upodobitev razmer v socializmu najdemo v že omenjeni Orwelovi politični satiri Živalska farma, ki je izšla že davnega leta 1945. Njena vsebina na pronicljiv, nevsiljiv in tudi šaljiv način odslikava vsa značilna razmerja tega družbenega reda. Središče dogajanja so živali na neki živalski farmi. Te prevzamejo navade in razvade ljudi v socializmu ter ustvarijo vladavino enakopravnih, ki jo vodijo bolj enakopravni. V knjigi zlahka najdemo vzporednice z dogodki našega doživljanja tistega časa.

O socializmu, ki nam je bil dan, sem začel kritično razmišljati šele po vstopu v partijo, čeprav je bilo že pred tem dovolj dogodkov in spoznanj, ki so napovedovali, da tak družbeni red ne more uspeti. Prej sem bil od same politike, če takratno dogajanje sploh lahko imenujem politika, preveč oddaljen, saj o njej sploh nisem resno razmišljal, ne v gimnaziji in ne na fakulteti, še manj pri vojakih. Tu bi bil vsak dvom v dobrine socializma priložnost za preganjanje.

Le manjšina je tako razmišljala

Tudi prva leta v službi se s politiko nisem maral ukvarjati. Šele po vstopu v partijo sem začel kot tehnični direktor sodelovati na sejah Upravnega odbora in Delavskega sveta Elektrarne Trbovlje, kasneje pa sem deloval v Odboru za razvoj Elektrogospodarstva Slovenije.

Svoje delo sem vedno z veseljem, zagnano in pošteno opravljal. Samega sebe sem spodbujal:
»Dokažimo, da lahko tudi v socializmu uspemo!«
To sem pričakoval seveda tudi od drugih. No, tako pričakovanje pa je bila moja velika zmota! Namesto, da bi dejansko veljala v socializmu zapoved:
»Delu čast in oblast!« je veljal izgovor:
«Ne morem biti tako malo plačan, kot naredim!«

Seveda je le manjšina tako razmišljala, ki pa je bila dovolj napadalna, da je ustrahovala večino, ki se ji je prilagajala. Tako je storila tudi partija in posamezniki, ki so hoteli voz napredka vleči naprej in hitreje. Prej ali slej bi sicer ostali osamljeni.

Oblast te miselnosti in teh razvad ni preganjala, bila jim je celo naklonjena. Odgovorni posamezniki, ki smo vodili delovni postopek, nismo dejansko imeli nobene učinkovite rešitve za te vrste nadlog. Poznali smo delitev med tistimi, ki so prizadevno opravljali svoje delo, in tistimi, ki tega niso hoteli. Vsi smo vedeli zanje. V ovojnicah s plačo pa te razlike nismo mogli uveljaviti.

Nekega jutra sem ob sedmi uri vstopil v eno od delavnic. Delavnik smo začeli takrat ob šestih, zato naj bi delo bilo že v polnem teku. Seveda je vladal v delavnici še popoln mir. Mojster, ki me ni videl, ko sem vstopil, je ravno pričel ravnati neko jekleno palico in tedaj se je iz oddaljenega kota delavnice zaslišal razburjen glas:
»Ne razbijaj, ali ne vidiš, da mi še spimo!«

Kako velike razsežnosti je zajelo neučinkovito gospodarjenje, nam pojasni naslednja prigoda v Odboru za razvoj okrog leta 1980. Člane je motilo visoko število delavcev v našem podjetju, ki je bilo petkrat večje kot povprečje v Zahodni Evropi. Z upoštevanjem vseh olajševalnih pogojev je bilo to število še zmeraj vsaj dvakrat preveliko. Tega sem se sam dobro zavedal, zato me vprašanje, ali je mogoče povečati učinkovitost in znižati število zaposlenih, ni presenetilo.
»Seveda je mogoče! Še več kot samo to! Če bi znižali število za polovico, bi ostala polovica lahko dvakrat več naredila. To pa le pri pogoju, če bi v podjetju ostala prava polovica.«

Naprej mi ni bilo treba pojasnjevati, saj so vsi poznali razmere in groba šala jih ni presenetila.
Danes je v podjetju dvakrat več zaposlenih, kot je evropsko povprečje, število delavcev so torej znižali za dva in pol krat. In šala je postala resnica.

Graditelji mislili predvsem nase

Socializma niso gradili idealni posamezniki in te graditve ni vodila idealna partija. Dejanski graditelji so mislili predvsem na svoje koristi, zato graditev ni mogla uspeti. Eden mojih sodelavcev, ki je obiskoval politično šolo v Kumrovcu, mi je zatrjeval, da nedelo ne more biti vzrok za nazadovanje. Danes vemo, da se je motil.

Tega kumrovškega diplomanta sem nekoč vprašal, zakaj partija vedno straši s tehnokracijo, ne pa s pravnokracijo ali ekonomokracijo. Pojasnil mi je, da so nevarni inženirji in tehniki, ki obvladujejo vse gospodarstvo. Če bi se recimo ti odločili, da se zoperstavijo oblasti, bi ta imela velike težave. Sami pravniki ali ekonomisti pa niso podobna grožnja. Vse to so zvedeli v politični šoli v Kumrovcu.

Socializem ni uspel uravnotežiti pravic in dolžnosti. Dane pravice so presegale prevzete dolžnosti in nujna posledica je bila, da je dobrin zmanjkovalo, država pa se je reševala z razvrednotenjem in tiskanjem denarja oziroma s krediti. Mnogi so terjali le pravice, dolžnosti pa so kar spregledali. Ta razvada se je ohranila do današnjih dni, še posebej v podjetjih v večinski državni lasti. Zlato pravilo, ki ga poskušamo in ne uspemo uzakoniti, predpisuje uravnoteženje pravic in dolžnosti, kar je za vse poštene samo po sebi razumljivo.

Znana so ljudska rekla o dolžnostih in pravicah: »Kdor ne dela, naj ne je!«, »Brez dela ni jela!«. Naš goriški slavček Simon Gregorčič nam v pesmi Življenje ni praznik naroča: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!«. Najbolj neusmiljeno prispodobo o dolžnosti vsakogar, da dela, mi je že v zgodnjih otroških letih dopovedovala moja mama, ki je ob največji poletni vročini vedno trdila: «Ob svetem Jakobu mora delati vsak, četudi se za njim vlečejo čreva.« Ob tej resnici sem se najbrž prvič srečal z dejstvom, da besedne zveze nimajo vedno dobesednega pomena, ampak so le namišljena podoba, v tem primeru za trdo delo.
Podobno prispodobo je v zvezi z delom uporabljala tudi stara partijska oblast, ko je predpisovala: »Delu čast in oblast!«, vendar se te zapovedi sama ni nikoli držala. Delo je bilo malik, ki smo ga častili na vsakem koraku, do oblasti pa delavk in delavcev niso nikoli pustili. Če pa so že koga, je ta bila ali bil zanesljivo eden od »naših«, ki je vedel, kaj je »prav«.

Prva skrb po prejemu plače je bil v socializmu nakup deviz, predvsem nemških mark, saj si le tako lahko presežku svojega zaslužka ohranil njegovo vrednost. Prihajali so posredniki z devizami, predvsem iz krajev, kjer so številni prebivalci delali v tujini. Prišli so tudi iz drugih republik in ob prihodu takega posrednika je steklo skrito obveščanje o ponudbi. Posel je stekel v kakšni odmaknjeni pisarni. Lov za markami je bil prisoten na vsakem koraku in v vsakem času.

To so bila nezakonita dejanja, ki jih je oblast gotovo nadzorovala in jih dovoljevala, če ji je to ustrezalo. Dejansko to »tihotapljenje« ni bilo v skladu z veljavnimi zakoni, je pa tudi oblasti koristilo, saj so se devize tako zbirale na deviznih računih državljanov.

Z nravstvenega vidika pa je tak pristop oblasti nedopusten in vsega obsojanja vreden. Oblast je namreč tako pravzaprav uveljavljala nadzorovano »korupcijo« in ustvarjala hlapčevsko razmerje med oblastjo in državljani, ki so se skrivali za vogali, po stanovanjih in zakotnih pisarnah, da so lahko ohranjali vrednost svojega pošteno pridobljenega zaslužka. To je bilo poniževanje in delček v razkroju slovenskih izvornih vrednot.

»Snadži se!«

Poznana je krilatica iz tistega časa, že moj oče se je z njo ubadal, ko je posekal kakšno smreko, ki jo gozdar ni odkazal. Tito naj bi svetoval državljanom:
»Snadži se!«, hkrati pa naj bi Ranković, ki je bil policijski minister svaril:
»Pazi se!«. Po slovensko znajdi se in čuvaj se.
Titov nasvet je seveda veljal v prvi vrsti za »naše«, Rankovićevo svarilo pa praviloma za »notranje sovražnike«.

Same verodostojnosti teh izjav ne poznam. Ta tudi ni posebej pomembna. Krilatica pa se je širila med ljudmi, ki so jo najbrž oblikovali po svojem okusu in jo prilagodili dejanskim razmeram. Bila je priljubljena in pogosto izgovor in opravičilo za nečedna dejanja, še posebej pri takih, ki so bili prepričani, da je tuja lastnina, še posebej državna, tudi »naša«, moja pa samo »moja«.

S skupno lastnino, tudi na delovnih mestih, so posamezniki ravnali neodgovorno, kar lahko z ljudskim reklom predstavimo »kot svinja z mehom«. Te njihove razvade so se obdržale do današnjih dni, privzele so le neobrzdana »pravila« divjega kapitalizma, ki ga Evropa več ne pozna.

Če se vrnem k nasvetu »znajdi se«, je ta pravzaprav namigoval, nagovarjal posameznika h kršenju zakonov in ustaljenih pravil ter odvzemal korupciji pridih nedovoljenega. Seveda pa so bili vsi prestopki nadzorovani in dovoljeni le našim, a le s pogojem, da si svojo pripadnost tudi sproti dokazoval. To je pomenilo, da si moral vse odločitve partije sprejeti za najboljše in »naše«. Tak pristop oblasti je bil pritlehen in priložnost za izsiljevanje.

Kdor je zagrabil za vabo, je bil odtlej njihov in njemu je partija predpisala, kaj je njegova resnica in njegov prav. A to ni moja izkušnja! Sam se v to zanko nisem ujel. Nisem se vdal nobeni taki ponudbi in skušnjavi. Sklepam pa po javnih stališčih posameznikov, tudi sodelavcev, ki so v osebnem stiku obsojali odločitve oblasti, javno pa so jim pritrjevali in dokazovali svojo poslušnost. Seveda so bili zato deležni nekaterih pravic, predpravic, ki ostalim niso bile na voljo.

Redki smo si lahko privoščili razkošje, da smo zagovarjali svojo resnico, če je bila ta v nasprotju z željami in odločitvami oblasti. Seveda pa teh pričakovanj in odločitev nismo mogli ogroziti in naša izkušnja je v neki meri le potrjevala navidezno demokratičnost tedanje oblasti.

Škoda socializma za slovensko družbo

Zadnja stopnja našega socializma je bil tako imenovani samoupravni socializem, ki je skušal približati odločanje delavcem. Poizkus se seveda ni obnesel, ampak je še povečal razkorak med pravicami in dolžnostmi državljanov, znižal pa je tudi njihovo blaginjo.
Nerazumna je lahkotnost, s katero se je tedaj oblast odločila za izvedbo teh sprememb, ki v svetu niso imele nobenega vzora, še manj potrditve. Te zaslepljenosti niso mogli omajati nobeni preudarni in dobrohotni pomisleki. Bil je to pravi prevrat, nekaj podobnega kot sama revolucija, le brez žrtev.

Socializem pa je gotovo do neke mere izboljšal položaj delavcev v kapitalizmu, saj so lastniki tovarn imeli pred sabo rešitev, ki njihovega lastništva ni vključevala in jim je napovedovala razlastitev. Seveda pa so ti zlahka dokazali, da znajo bolje gospodariti in je bil zato tudi položaj njihovih delavcev neprimerljivo boljši.

Mnogi naši delavci so se po odprtju mej odpovedali dobrotam socializma in si poiskali delo na zahodu v kapitalističnih tovarnah, kjer so našli boljše pogoje za delo in tudi višje plače ter si tako lahko ustvarili boljše pogoje za svoje življenje.

Danes skušajo socializem njegovi ustvarjalci in njihovi nasledniki predstaviti kot neko veliko dobrino in vrednoto. Nadeti mu skušajo nekakšni pravljični pridih, čeprav je bil v resnici vse prej kot pravljica. Pripeljali so ga iz tujih logov in ga vsilili ljudstvu z ognjem in mečem. Slovenski narod se zanj ni nikoli odločil, vsilila mu ga je partija in si z njim prisvojila tudi oblast za dolga leta, ki so pomenila nazadovanje slovenske družbe, še posebej gospodarstva, in razgradnjo slovenskih izvornih vrednot.

Socializem je propadel in njegovo razgradnjo so vodili komunisti. Bil sem priča tem dogodkom. Nobena, še tako preudarna misel, da je treba najprej ustvariti in šele nato deliti, ni pomagala, da bi sprejeli prave odločitve. Ne poznam besed, ki bi lahko kratko in udarno predstavile neizmerno škodo, ki jo je prizadejal slovenski družbi. Ne da se izmeriti posledic krvavega nasilja ob njegovi uvedbi takoj po vojni, neodgovornega, nerazumnega in pristranskega vodenja slovenske družbe v njegovem imenu ter same njegove razgradnje, ki teče še danes.

Slovenskega naroda ni razdelil osvobodilni boj, ampak socializem, ki ga je partija vključila v svoj program boja za osvoboditev. Njen osnovni cilj ni bil izgon zavojevalcev, temveč prevzem oblasti, uvedba socializma po sovjetskem vzoru in večno vladanje. Po vojni so bile pomembne le revolucionarne pridobitve in vsi izbranci so bili zavzeti revolucionarji. A po osamosvojitvi, ko je socializem neslavno propadel, so se prelevili le v bojevnike za svobodo, o revoluciji pa previdno molčijo.

Ti izbranci bi morali pravzaprav plačati račun za škodo, ki nam jo je prizadejal socializem, toda v posmeh pravici in poštenosti ohranjajo še naprej svoje predpravice in politično moč.

Razkazovanje srpa in kladiva

Simbol revolucije je bila rdeča zvezda s srpom in kladivom. Njeno razkazovanje v današnji demokratični državi ob državnih slovesnostih je zato neprimerno in žaljivo za vse svobodomiselne državljane. To je znamenje petdesetletnega enoumja in vseh tegob socializma.

Socializem ni bil in ne more biti po meri poštenih, sposobnih, pridnih in pokončnih posameznikov. Njim ustreza demokratični družbeni red, ki zagotavlja vsem enake pravice in dolžnosti pred zakonom. V takšni državi so odveč »botri, ki naj bi nekaj zrihtali«. Upam, da bo tudi naša država v bližnji prihodnosti svojim podanikom zagotovila to razkošje, ki si ga danes še ne morejo privoščiti.
Večino prebivalstva pred vojno in med njo je sestavljalo kmečko prebivalstvo. Iz tega okolja izhajam tudi sam in vez s tem okoljem, z zemljo, kmečkim življem in njegovimi vrednotami, ohranjam tudi danes. Poznam njegove tegobe izpred vojne, pa tudi med vojno in po njej.

Slovenski kmet se ni nikoli odločil za revolucijo, nikoli je ni podpiral in nikoli je ni sprejel za svojo. Odločil pa se je za boj proti zavojevalcem in njegovega deleža v tem boju mu revolucionarji niso nikoli priznali.

Največji junak in trpin našega odpora proti tujim zavojevalcem je bil slovenski kmet, ki je moral rad ali nerad prehranjevati vso to osvobodilno vojsko od začetka do konca vojne. V tej vojni ni imel nobene pravice, le dolžnost, da dela od jutra do večera, oskrbuje osvobodilno vojsko in prikriva to početje pred zasedbeno oblastjo tudi za ceno svojega življenja. Tako držo mu je narekovala partizanska grožnja s smrtjo, če jih izda.

Kmetje so po vojni ostali ne samo praznih rok, bili so stalno zapostavljeni. Za svoj veliki prispevek niso nikoli dobili kakšne javne zahvale. Danes je to razumljivo: podpirali so le osvobodilni boj, revoluciji pa so nasprotovali. Kljub svojemu velikemu prispevku, ki je bil pogosto tudi izsiljen z grožnjami, so kmetje ostali eden stalnih »notranjih sovražnikov«, saj so nasprotovali revoluciji, ki je grozila kmetom z odvzemom njihove zemlje.

Kmete so hoteli razlastiti in jih spraviti v zadruge, ki naj bi bile podobne ruskim »kolhozom«, kjer naj bi, po takratnem pripovedovanju, vsi jedli iz enega kotla. Vemo, kakšna je bila usoda te ruske rešitve. Pri nas pa je bil odpor tako močan, da je partija morala odnehati. Nekatere so že prisilili, vendar so te nastajajoče zadruge kasneje razpustili.

Komunistična oblast kmetom ni šla nikoli na roke. Ni ustvarila nobenih pogojev, da bi kmet na svoji kmetiji lažje gospodaril. Kmetije so propadale, kmečki živelj se je pa selil v mesta, kar je seveda pomenilo uničenje kmeta. To pa je bil najbrž namen partijskih oblastnikov, saj kmeta ti niso nikoli uspeli prepričati v svoj prav in ga pridobiti za svoje načrte. Socializem slovenskemu kmetu ni prinesel nobenega blagostanja.

Na poti na fakulteto sem v januarju leta 1958, bila je mrzla zima, videl, kako so se zbirali miličniki, oboroženi z brzostrelkami, in slišal, ko je eden njih povedal, da gredo v Trbovlje, ker stavkajo rudarji.

To je bilo takrat nekaj nezaslišanega, kajti v socializmu naj stavke ne bi bilo. Seveda pa je bil na delu notranji sovražnik in poiskati so ga morali, kar med svojimi, saj si rudarjev niso upali preganjati. To je bil za partijo in socializem hud udarec in o tej stavki so razpravljali še v letu 1962, ko sem že delal v Termoelektrarni Trbovlje.

Pripis uredništva: Knjigo Antona Urankarja Zamolčane zgodbe, iz katere je vzet prispevek Socializem, lahko naročite na Časniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Še precej milo povedano.
    Tak je danes v Sloveniji javni sektor. Plačni razredi, in znotraj enega plačnega razreda vsi enako plačani ne glede na prispevek.
    Vsak poskus to spremeniti je pospremljan s silovitim odporom (socialističnih) in grožnjami sindikatov.

    V Sloveniji se v bistvu še do danes nismo rešili socializma, zato stalno zaostajanje za drugimi v Evropi.

    • V Sloveniji je socializem še vedno prevladujoč v vseh sferah, tudi na “desnici” in “sredini”. Zato ne govorim samo o komunizmu, ki ga propagira “levica”.

      V osnovi ločim ljudi na tiste, ki delajo in ustvarjajo in na tiste, ki si prisvajajo tuje delo. Če si ga prisvajaš s krajo in ropom si tat in ropar. Če si ga z izkoriščanjem podrejenih, si fevdalec. Če izkoriščaš suženjsko ljudi pod seboj, si sužnjelastnik. Če pa s kolektivom in mehanizmi demokracije večinsko pritiskaš na zakonodajlca, da viša davke in prerazdeljuje tuje premoženje – pa si socialist.

      Ne bo napredka v Sloveniji oz. padanje bo še bolj brutalno, dokler več kot polovica ljudi v Sloveniji ne opusti religije v škodljiv, zločinski, destruktivni SOCIALIZEM. Dovolj je iluzij, da obstajajo prednosti socializma in da obstaja dobra izvedba socializma. Socializem ne gleda na delo in ustvarjanje, temveč samo na ENAKOST dohodkov, na prerazdeljevanje tujega denarja.

      Poglejmo si sedaj slovenske medije: čisto zatišje, nobenih člankov in informacij iz podjetij, nobenih dilem, konfliktov. Le vsake toliko časa gre en komunističen kolhoz v stečaj in tisoč delavcev na zavod.

      • pavel: “V Sloveniji je socializem še vedno prevladujoč v vseh sferah, tudi na “desnici” in “sredini”. Zato ne govorim samo o komunizmu, ki ga propagira “levica”.”
        ====

        In že običajno vsegliharstvo. Manjka samo še propaganda za NSi in domnevno njihov t.i. gospodarski program (s kom s Toninom? in mogoče edinim, ki ga imajo: Horvatom).
        Kdor ne vidi razlike med desnico in levico je ali zlonameren vseglihar ali pa politični slepec.

  2. Odličen prispevek avtorja.

    Manjkajo še naslednje značilnosti socializma v bivši državi: Nenehno sestankovanje zaposlenih na zborih delavcev in na številnih drugih samoupravnih organih tako, da se je več govorilo in kregalo kot pa delalo.

    Gradnja hiš in vikendov med službenim časom, pri čemer so sodelovali tudi sodelavci.

    Velik obseg kraj družbenega premoženja.

    Neracionalna organiziranost, ker so bili TOZDI. Vsak pa je imel množico samoupravnih organov.

    Razlike v plačah pa so kljub temu bile kar velike. Razmerje med najnižjo in najvišjo plačo je bilo običajno 1:10, pri čemer pa ni bila pomembna uspešnost.

    Kljub temu pa so bile dokaj pogoste stavke, ki so bile sicer prepovedane.

    • Pa še to si pozabil, da je bilo na zunaj vse v redu in neproblematično ( ker so zaprli tiste, ki so kaj preveč vprašali ali izpostavili kaj preveč odkritosrčno v dialogu, kaj šele kritizirali). V resnici pa je bilo stanje ves čas ena sama notorična kriza in BANKROT.

  3. Odgovornost in empatija politikov je akuten problem. Med 1. majskimi prazniki smo lahko brali in še več poslušali, kako se v praksi, z leta v leto, vedno bolj kršijo osnovne in lastninske ustavne in človekove pravice zaposlenih. Zaposlenim se brez njihove vednosti ne plačujejo prispevki, mačehovski je odnos družbe do trpinčenja na delovnem mestu in varstva zdravja pri delu. Kje so z ustavo zaščitene osnovne človekove pravice in njihovi skrbniki? Jim potem lahko še zaupamo?! Za nekatere delodajalce je neplačilo plač in prispevkov za socialno varnost nekaj čisto normalnega, ugotavljajo sindikati. Tudi trpinčenje na delovnem mestu ni nikakršna sramota, odškodnine so pa redke in mizerno nizke. Pravna država, ki je rezultat dela in nadzora politikov, poslancev, pa je povsem zatajila. Politiki pa nič! Minister Metod Dragonja celo zopet napoveduje, da bo vlada zopet uvedla odlog plačila socialnih prispevkov, čeprav so že l. 2011 ustavni sodniki, po skoraj 13 letih, ugotovili da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Ob tem se resno sprašujem, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast? Kdo se zopet spreneveda in norce brije, ščiti goljufe? Kot je neplačnike imenoval sodnik dr. Ernest Petrič! Tako je imenoval tudi »tajkune, ki so prevzeli podjetja«, brez osebnega plačila. Kje je bila pravica zaposlenih, državljanov do pravičnega enakega dostopa do kupnine družbene lastnine? Berem pa še vedno aktualno izjavo dr. Jožeta Mencingerja, rektorja univerze: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje«. Dr. Jože Mencinger pa je sedaj nosilec liste stranke Pozitivne Slovenije za volitve v evropski parlament? Kako in kam je »izginila skupna družbena lastnina«, glavna »pridobitev revolucije« med NOB? Kje je vsaj delojemalčeva lastninska pravica razpolaganja z zaslužkom iz njegovega dela? Kako dolgo bo še delavec za krivice kriv kar sam? Ali je bila krvava revolucija med NOB zaman? Ali ima praznik dela res še velik pomen za Slovence?

  4. Predsednik ZPIZ-a, situacija je katastrofalna!
    Socialna država nikjer, tudi v demokraciji, ne funkcionira, če zagovorniki in nosilci zakonske socialne zaščite, tudi delojemalcev, to je politiki, strokovnjaki, predvsem pa če sindikati, njihovi vodje, govore eno, ravnajo pa popolnoma drugače. Vedno znova berem članek VLADA ŠČITI DIREKTORJE, KI NE PLAČUJEJO PRISPEVKOV ZAPOSLENIH, Nedeljski dnevnik 7. maja 2014, in sem osupel in nad izjavo sindikalista Milana Utroša, sicer predsednika sveta ZPIZ-a, ki pravi: »Največji sistemski nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.«Povsem logično in prav! A predsednik sveta ZPIZ-a, na to povsem »sindikalno« posplošuje in nadaljuje: »Na sindikatih imamo vsak dan vrste prizadetih delavcev, ki jim pomagamo, največkrat o neplačilu nimajo podatkov in to dejstvo ugotovijo šele, ko uveljavljajo pravico. Potrebujemo jasne predpise in ne sto njih. Potrebujemo en sam celovit zakon namesto množice, znotraj katere se nadzorne službe ne znajdejo in s zato manj učinkovite. V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačani vsi plače in prispevki. Pri nas za to državi ni mar,saj so bili naši predlogi neuspešni. Le 46 inšpektorjev išče tisoče tistih, ki niso izplačali plač, tudi pri prispevkih ne pridemo do konca. Ta situacija je katastrofalna!«Tako predsednik Sveta ZPIZ-a.
    Ali imajo v Italiji mogoče SDK, na kar se vsi poklicani že leta izgovarjajo? Kdo je to tam uredil? Katera politika, stranka, ni upoštevala sindikalnih predlogov? Politika, izvoljena od ljudstva! Kaj torej pri nas počno politiki in stranke, katerih člani so tudi prizadeti delavci in člani sindikatov? Kaj počno sindikalisti v državnih inštitucijah, nadzornih svetih, v DS-RS? Kdo so ti člani, liderji in predstavniki opeharjenih članov sindikatov, delavcev? Kaj počne in meni Inštitut za delo pri pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in podobne inštitucije? Vsi dobe dobro plačilo za skrb in zaščito prizadetih delavcev, a kje so rezultati? V Svetu ZPIZ-a je večina članov sindikalistov in upokojencev, to je tovarišev prizadetih in oškodovanih delojemalcev, in vlade. Ti imajo vso pristojnost, to je oblast in odgovornost, da poskrbe, da ZPIZ dobi prispevke zaposlenih, kot je pravilno povedal sam predsednik. Tudi Svet ZPIZ-a je del poklicanih in odgovornih inštitucij, ki jih ima država. Pa se le zgražajo in čudijo, kot vsakdo doma ob TV in kavi. Kaj in kje je tu odgovornost? Vprašanje je za politike, strokovnjake in novinarje, vodstva sindikatov! Odgovor dolgujejo vsem davkoplačevalcem, ki plačamo vse anomalije nedelovanja inštitucij države! Predsednik Sveta ZPIZ-a ima povsem prav, ta situacija je katastrofalna! Kdo je na potezi, se ve ali še vedno ne?

  5. Volimo naše!?
    Ponovno osupel berem. Dušan Šešok je s»kolegi« l. 2006/08 kupil Iskro d.d. s kreditom, ki ga zdaj odplačuje isto podjetje Iskra d.d., tipično tajkunski prevzem. Ves dobiček podjetja se prečrpa preko dividend za poplačilo menedžerskega prevzema. Šešok, ki je lani prejel okoli 164.000€ bruto letne plače govori tudi, da plač v podjetju Iskra d.d. ne nižajo, ampak so jih samo zadržali.
    To je človek, ki v podjetju z milijonskim dobičkom delavcem niža plače in jim zaračunava parkirnino. Dal je predlog, da se minimalna plača ukine in naj jo regulira sam trg. Njegove besede, ki so pretresle veliko Slovencev: “Pa naj začnejo delati, ne vem, za 400€ bruto, pa naj se dokazujejo«”. Glede na razmeroma nizke zagrožene globe ravnanje Iskrine uprave ni niti presenetljivo. Globa za nespoštovanje odločbe je 4173 evrov za podjetje in 334 evrov za odgovorno osebo v podjetju. Prihranek iz naslova plač s sklenjenimi aneksi je namreč nekajkrat višji od morebitne globe. V zniževanje plač je Skupina Iskra zaposlene prisilila že konec leta 2012, in sicer v višini od pet do dvajset odstotkov. V letošnjem letu so manever ponovili z aneksi za desetodstotno znižanje plač. Šešok pa se požvižga na odločitev inšpektorata za delo. Celotni bilančni dobiček je namenjen za izplačilo dividend, ker je takšna poslovna politika Iskre. Pri tem je po moje oškodovana tudi gospodarska družba in njen razvoj! Dne 31.12.2007 pa je bil spremenjen Zakon o prevzemih podjetij, ki je prepovedal prevzemniku zastaviti vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev denarnih sredstev oziroma bančne garancije za prevzem družbe in mu onemogočil izčrpavanje ciljne gospodarske družbe. Tako uradno vlada o zakonu. Politiki pa je bilo poznano, a javnosti dejansko zamolčano, da je v državah EU prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so bili takšni prevzemi podjetij, v nekdaj »skupni družbeni lasti«, vse od osamosvojitve do 2007 povsem vsakdanja praksa. Z vednostjo politike in stroke?! Prevzemi so »uspeli« predvsem na račun zaposlenosti in plač zaposlenih, če pa še to ni pomagalo k »uspehu menedžerjevega podjetja«, pa sedaj njihove kredite plačujemo vsi davkoplačevalci pri »slabi banki«! Politiki pa zopet, ni šlo drugače!? Volite nas ponovno!? »Šešokov kredit za ISKRO« pa še naprej dejansko plačujejo zaposleni? On se požvižga na državo, politika pa tudi! Seveda na zaposlene in državljane in oškodovane gospodarske družbe!?
    Šešok se požvižga, politiki pa tiho! Volimo naše! Doklej še volivci?

  6. Kot v socializmu, še vedno? Nekateri so pa res nedosledni in nepošteni. Prvič me obtožijo in podtikajo, da zagovarjam kolaboracijo z okupatorjem, kar nisem nikjer napisal. Drugič se posmehujejo »plemenitenju« mojih stališč s citati, a sami to vedno in že dolgo počno. Tako tudi Slavko Grčar, sicer podpredsednik ZZB za vrednote NOB, v svojem pismu, Delo 6. maja. Zaradi »vrednot NOB«, domnevam, citira celo Kralja Petra II., a ne pove, kaj je doživela kraljeva vojska v Grčaricah, kjer so jo po presoji komunistov, partizani že leta 1943 likvidirali s pomočjo okupatorja. Sodelavec kraljeve vojske je bil tudi pokojni akademik, znani ekonomist, prof. dr. Aleksander Bajt, ki je napisal skoraj zamolčano knjigo, svoj pogled na NOB, »Bermanov dosje«. Enako je bil sodelavec najbolj znani slovenski olimpijec, pravnik, Leon Štukelj, ki je zato svoja petdeseta leta preživel kot brezposeln, siromašen človek. Vedno pa bom navajal in ponavljal, da je slovenski parlament z aplavzom pritrdil dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Državljanska vojna je torej bila, je uradno dejstvo! Sprejeli smo demokracijo, pa piše v ustavi. Za državljansko vojno, sta potrebna dva, ne samo zmagovalec revolucije, ki potem celo vse zataji, najprej nasprotnike revolucije, potem celo svojega največjega prijatelja, zaveznika Stalina, in Trge revolucije. Vsak lojalen državljan, g. Grčar, spoštuje in sprejema tudi uradne državne zgodovinske ugotovitve. Zato citiram Inštitut za novejšo zgodovino, ki je povsem nazorno popisal in komentiral žrtev medvojnega in povojnega nasilja, kar je verodostojna zgodovina, a nekateri pa jo še vedno zavračajo in tajijo!? Niso več edini »napredni«! Ne vprašajo pa se danes, kdo je najbolj odgovoren in kako in kam je »izginila skupna družbena lastnina«, čar in glavna »pridobitev revolucije« med NOB, bistvo bivšega režima. Kje je vsaj delojemalčeva pravica razpolaganja z zaslužkom iz njegovega dela, lastninska ustavna pravica, ko se 17.000 delojemalcev lahko ogoljufa za plače in prispevke? »Tovariši« pa so kar tiho!? To je žalostinka!

  7. Čas je za razmislek in za odgovornost, saj menda nismo več v socializmu?! Slovenija nazaduje, kdo je odgovoren?!
    Res je čas za razmislek, saj mednarodna konkurenčnost Slovenije vztrajno pada. Predstavniki gospodarstva pa prek svojih interesnih združenj še vedno vztrajno sporočajo, da je delo obdavčeno preveč. A kljub visokim izdatkom za visoke bruto plače pa prejemnikom ostane manj, kakor bi hoteli sami in njihovi delodajalci, posebno če jih hočejo obdržati pri sebi. To je resnično problem, za mednarodno konkurenčnost podjetja in tudi za prejemnika plače. Berem, da so plače v resnici največja žrtev hitre in visoke progresivne obdavčitve, odkar ta ne velja več za obresti, dividende, kapitalske dobičke in najemnine. Ali ni to krivično v socialno tržnem gospodarstvu? Katera politika to zagovarja? Slovenija pa, z razliko od mnogih drugih držav, ne pozna socialne kapice, ki bi sicer znižala davčno obremenitev tistih z višjimi dohodki. Zaradi tega je, bi lahko rekli, pri visokih plačah mednarodno nekonkurenčna. Pa vendar, berem in sam menim, da stroški dela in plač, to je delojemalci, še zdaleč niso glavni vzrok za večletno nazadovanje mednarodne konkurenčnosti Slovenije. Zakaj pa npr. danska, nemška in avstrijska podjetja,kljub visokim obdavčitvam dela, potem lahko poslujejo konkurenčno? Mogoče zato, ker jim ni prva »skrb koncentracija lastništva v rokah menedžerjev« na račun razvoja podjetja in plač zaposlenih ali celo na račun davkoplačevalcev? Vlagajo v raziskave trgov, v razvoj pravih ciljev in razvoj podjetij, tudi v zaposlene, v patente, v blagovne znamke, v prodajo na svetovnih trgih in podobno. Vse to in še marsikaj Sloveniji že leta sporočajo iz švicarskega Svetovnega gospodarskega foruma, in povsem nazorno z dokumenti. Le kdor to razume in upošteva, da obrne trend nazadovanja, je potem lahko na oblasti ! Kaj je še druga izbira? Čas je za razmislek in tudi za odgovornost, saj nazadovanju Slovenije še ni videti konca!

  8. Spoštujem in občudujem vašo prizadetost in čut za odgovornost za stanje v Sloveniji, gospod Mihič.

  9. Še to je manjkalo v prispevku…prelivanje čekov, ki so krožili po državi 1 mesec in je v tem času inflacija popapala zadevo. Poznam osebo, ki je poznal veliko teh trikov. Nabavil 300 čekov, šel v Skopje, to vnovčil v banki, ki ni bila v sistemu LB. Drugi dan se je vrnil iz Makedonije in kupil devize. Hišica je pa rastla..
    Veliko tega bi se dalo opisovati. Tudi prostovoljne sobote za države v Afriki, ki smo jih podpirali..pa sklad nerazvitih republik.

  10. “Komunistična oblast kmetom ni šla nikoli na roke. Ni ustvarila nobenih pogojev, da bi kmet na svoji kmetiji lažje gospodaril.”

    ______________________

    Natančno tako. Kmet je lahko kupil svoj traktor šele od leta 1963 naprej.

  11. Dr. Andrej Bajuk, NSi, je torej imel prav!
    Čas za razmislek!
    Res je čas za razmislek, ko preberem naslovno kolumno. Tone Rop kot Robin Hood ali hud Robin, je bilo vprašanje dr. Bajuka , prvaka NSi,l. 2004 “Ne glede na to, da še vedno predstavljate svoj predlog kot neko plemenito delo roparskega viteza, ki jemlje bogatašem in pomaga revežem, kakršen je bil Robin Hood, drugod po svetu takim, ki delujejo nasprotno, pravijo hud Robin,” je delo predsednika vlade mag. Toneta Ropa ponazoril dr. Bajuk, ki je bil prepričan, da je tedanja napovedana davčna reforma še en dokaz za nadaljnje ščitenje lastnikov kapitala. “Po nepotrebnem ste hud bolj kot Robin,” mu je tedaj odgovoril mag. Rop, sedaj pa najbolje plačani slovenski evropski uslužbenec, tedaj LDS, danes SD-, in zanikal, da želi vlada zaščititi kapital. Pred davčno reformo njegove vlade iz l. 2004, je ministrstvo za finance sicer zagovarjalo načelo, da je treba delo obdavčiti manj, kapital pa bolj. Berem pa. To se ni zgodilo. Rop torej ni bolj obdavčil kapitala in ne manj dela, torej nasprotno kot je napovedal. Bajuk je torej imel prav.
    Berem tudi. Plače so še naprej obdavčene z visoko dohodnino, pri kateri davčna stopnja hitro doseže 50 odstotkov. Plače so v resnici največja žrtev hitre in visoke progresivne obdavčitve, odkar ta ne velja več za obresti, dividende, kapitalske dobičke in najemnine. Slovenija je leta 2007 petstopenjsko dohodninsko lestvico nadomestila s tristopenjsko in hkrati znižala najvišjo dohodninsko stopnjo s 50 na 41 odstotkov. Sledila je popolna odprava davka na izplačane plače, zvišala pa se je tudi splošna olajšava. Vsi ti ukrepi so v Sloveniji plačni davčni primež znižali, tako za nizke kot visoke dohodke. Slovenija pa za razliko od mnogih drugih držav ne pozna socialne kapice, ki bi sicer znižala davčno obremenitev tistih z višjimi dohodki. Zaradi tega je, bi lahko rekli, pri visokih plačah mednarodno nekonkurenčna. Kljub visokim izdatkom za visoke bruto plače prejemnikom ostane manj, kakor bi hoteli sami in njihovi delodajalci, posebno če jih hočejo obdržati pri sebi. Pa vendar, berem in sam menim, da stroški dela in plač, delojemalci še zdaleč niso glavni vzrok za večletno nazadovanje mednarodne konkurenčnosti Slovenije. Zakaj pa lahko npr, danska, nemška in avstrijska podjetja kljub visokim obdavčitvam dela tako dobro poslujejo? Ker jim ni prva »skrb koncentracija lastništva v rokah menedžerjev« na račun razvoja podjetja in plač zaposlenih ali celo na račun davkoplačevalcev, temveč vlagajo v raziskave trgov, razvoj ciljev in razvoj podjetij, tudi v zaposlene, v patente, v blagovne znamke, v prodajo na svetovnih trgih in podobno. Kar nam, predvsem oblasti, že leta sporočajo povsem nazorno tudi iz švicarskega Svetovnega gospodarskega foruma, Davosa. Kdor to razume je potem lahko na oblasti, da obrne trend nazadovanja!
    Čas je za razmislek in za odgovornost, saj nazadovanju Slovenije še ni videti konca!

Comments are closed.