Socializem je pobeljen grob

42

PolitikaKdo bi si mislil, da bodo po komaj dveh dobrih desetletjih ideje o socializmu zopet privrele na plano. Pa vendarle so. Ob Iniciativi za demokratični socializem je tako potrebno opozoriti na nekaj glavnih točk, vrednih razmisleka.

Planiranje in sistem

V Sloveniji pravega kapitalističnega sistema s prostim trgom nimamo. Država ima v neposredni lastni približno četrtino kapitala, ob tem je še vprašanje, koliko ga je v njeni posredni lasti. Da je država lastnik kapitala, pa je hočeš nočeš značilnost socialističnih držav. Če bi prosti trg izboljšali (privatizacija), bi bilo politične korupcije zagotovo manj. Če bi NLB prodali že leta 2006, se ne bi ukvarjali z Kramarjevo milijonsko nagrado, s Kramarjevim zakonom ali z luknjo v bankah, saj zasebni lastnik tajkunskih kreditov ne bi dajal, ker ni neumen. To je omogočila politika, ki se skriva za pojmom države. Država pa niso državljani, ampak vladajoča klika, zato je umik nujen. Medtem ko nam propagatorji zgornje pobude dajejo za zgled skandinavske države, nas njihovi predlogi v resnici od njih oddaljujejo. Švedska npr. ima dober prosti trg, dobro vladavino prava z zagotovljeno zaščito zasebne lastnine. Ker stvari v gospodarstvu funkcionirajo, lahka država z visokimi davki pobere dovolj denarja, da ima ogromno sredstev za socialno blaginjo državljanov. Pri nas so pa davki visoki (in vedno višji) in gospodarstvo v razsulu, kar zaradi zgoraj navedenih trditev pomeni, da tudi sociala ne more biti kaj prida. Ob tem je zanimivo, da so naši dacarji letos v zadnjih štirih mesecih pobrali za okoli 250 milijonov evrov več davkov. Le kje so bili do sedaj? Sistem, ki ga predlagajo, nas bi od skandinavskega ideala potisnil prej k Venezueli, ki je letos septembra ostala brez toaletnega papirja. Tisti, ki ste hodili za časa nekdanje Jugoslavije kupovat čez mejo, že veste, zakaj. Ne vem, kako je z vami, ampak mene moti že, če mi ga zmanjka na toaleti, kaj šele, da ga ni moč kupiti. Toliko o planskem gospodarstvu.

Človekove pravice

Osnove človekove pravice so (upam vsaj) znane vsem. Mednje sodi tudi zasebna lastnina, ki pa s socializmom ne more hoditi v »štric«. Kot ugotavlja naš ustavni sodnik Jan Zobec, bi demokratični socializem za svojo uresničitev potreboval tektonske spremembe, od spremembe ustave do izstopa iz Evropske unije. Prosti pretok blaga in tržni gospodarski sistem sta namreč neločljiv del te povezave. Prav tako so ob dosedanjih poizkusih takšnih ali drugačnih socializmov (ne pozabimo, da je bil tudi Hitlerjev nacizem nacionalsocializem) bile vedno in povsod množično kršene človekove pravice. Od zgoraj omenjene pravice do zasebne lastnine do pravice svobodnega govora, svobodnega odločanja itd. Manipulativno je govoriti o solidarnosti kot o nečem, čemur naj bi nasprotniki socializma nasprotovali. Solidarnost temelji na dvakratni svobodni izbiri. Prva je ta, da se vsak sam odloči, ali bo solidaren ali ne. In če se posameznik odloči za solidarnost, se potem odloči še, s kom bo solidaren in v kolikšnem obsegu. Ko so za časa prejšnjega sistema imeli v neki slovenski tovarni presežek (socialistični izraz za dobiček), so po načelu samoupravljanja delavci odločili, da bodo presežek vložili v nove stroje, saj so bili stari preveč uničeni in so vsako leto v bistvu proizvajali manj, z novimi stroji pa bi proizvedli več z manjšimi stroški amortizacije. Partija jih je seveda obdolžila šovinizma in tega, da niso solidarni z jugom države, kjer potrebujejo presežek za investicije. Denar je torej romal na jug. To je diktat in ne solidarnost.

»Nova klasa«

Naslednja predpostavka za uresničitev socializma je ta, da je možno narediti novega človeka, bolj pravičnega človeka. No, Sveto pismo nam že na začetku pove, da je človek »pokvarjeno« bitje, nagnjeno k neposlušnosti in k temu, da se ne uči na lastnih napakah. V vsakem socializmu, obstoječem ali tem, ki naj bi bil neki novi socializem (če gre res za nekaj novega, o čemer dvomim), se prej ali slej pojavi na površju vladajoča klika, ki upravlja z vsem in ne odgovarja nikomur. Milovan Đilas jo je nazorno poimenoval »nova klasa«. Leta 1952 so delavci na osnovi demokratičnega socializma izvolili za direktorja zdravilišča v Rogaški Slatini nekega rudarja. Istega leta se v mestnem ljudskem odboru Ljubljane zgodi tako imenovana »ljubljanska afera«, v kateri so stroški izgradnje hotela narasli z 10 milijonov dinarjev na 70 milijonov (znano?). Od kod odboru denar, ni znal pojasniti nihče. Predsednik MLO Jaka Avšić je na to vprašanje odgovoril z: »Znajdi se.« Kdor misli, da je politična korupcija v Ljubljani nekaj novega, se torej pošteno moti. Krivec pa je država, ki ima kapital in se skriva za raznimi oblikami floskul, kot je javni interes ali nacionalni interes. O tem, kaj je eno in kaj drugo, pa obstaja toliko različnih interpretacij, kot je slovenskih narečij.

Ideja množic ali privilegirancev

Iniciativa za demokratični socializem se oglaša z zahtevami celotnega delavskega razreda, katerega predstavniki korenjaki iz iniciative sploh niso. Očitno prostora za definicijo delavskega razreda v tekstu ni bilo več. Vsak zaposlen posameznik namreč po teoriji še ne predstavlja delavskega razreda, ampak pomeni proletariat tiste, ki imajo malo premoženja.Tudi sindikati ne morejo predstavljati delavskega razreda, ampak predstavljajo zgolj tiste, v imenu katerih lahko govorijo, to so pa tisti, ki sindikatu plačujejo članarino. Poleg tega v iniciativi še zapišejo, da je to »zahteva vseh nas, ki moramo za preživetje prodajati lastno delovno silo«. Kakšno delovno silo prodajajo na Delavsko-punkerski univerzi, mi ni znano, očitno pa nihče iz pobude še ni delal v kakšni tovarni za trakom po osem ur na dan. In tukaj je ravno problem, da ne gre za idejo množic in malega človeka, ampak je vpeljana od zgoraj, tako kot v socializmu. Slednji že v svoji osnovi ne dopušča pluralnosti. S tega vidika »nova klasa« preganja drugače misleče posameznike. Ko je Ljubodrag Đurić, Titov najmlajši general in nekaj časa njegov sekretar, na šestem (seks) kongresu Komunistične partije Jugoslavije v Zagrebu novembra 1952 upravičeno opozoril na pomanjkanje moralnih vrednot znotraj KPJ, kar se je kazalo v pojavih od vožnje z luksuznimi avtomobili ob hkratni bedi na podeželju (polovica delegatov mu je ploskala) do tega, da mu je srbski premier Petar Stambolić prevzel ženo (ta ga je »sračkal« naokoli s celo paleto različnih žena, v očitno nenasitnem spolnem nagonu), je na oder pritekel pred kratkim preminuli takratni namestnik notranjega ministra, Jovo Kapičić in ga odnesel z odra. Tito je Đurića označil za sodelavca sovražne roke, ki je hotela kompromitirati kongres. Organizacija, ki je Đurića poslala na kongres, pa je poslala telegram, v katerem so temu »izrodku« odrekli zastopstvo organizacije na kongresu. Delegati so za nameček z veseljem zapeli: »Druže Tito, vođo komunista, Partija je kao sunce čista« in »Što je više kleveta i laži Tito nam je miliji i draži.«. Kot bi dejal Izidor Cankar, je šlo za »zadnje razkrajanje razuma«.

Ne, ne, to je nekaj novega

Pri demokratičnem socializmu, kljub temu, da lahko do onemoglosti poudarjajo, da ne gre za obstoječe socializme, gre v bistvu ravno za to. Je pač bolj simpatično in prepričljivo govoriti o nečem novem. O nečem novem je govorila tudi Pozitivna Slovenija, pa niso prinesli nič novega, kvečjemu same stare obraze. Nekaj novega naj bi bila tudi novoustanovljena stranka Solidarnost. Vendar je bila ob prispevku na dnevniku prva oseba, ki sem jo zagledal, spoštovani akademik dr. Jože Pirjevec, za njim pa nekdanji minister za zdravstvo Dušan Keber. Oba gledam na TV-ju že, odkar pomnim, res nekaj novega. Nekaj novega so govorili tudi vstajniki v Mariboru. In prišel je novi župan, ki pa ni bil nič kaj nov v sistemu. Kvečjemu je, očitno in glede na število anonimnih prijav zlorabe in korupcije ljudi pripeljal žejne čez vodo. Vstajniki so mu/mu še množično odrekajo podporo. Kako torej verjeti, da je demokratični socializem nekaj novega, če se na koncu vedno izkaže, da tisto, kar je novo, v bistvu ni novo. Že njihov slogan (»En svet, eno okolje, en boj! Za demokratični socializem!«) ni nič drugega kot reinkarnacija populističnega rajhovskega slogana (Ein Volk, ein Reich, ein Führer. Für Deutschland). Očitno je politika krog, na vrhu katerega imamo sredino, iz katere se potem raztezata desnica in levica, ki se z ekstremizmom zvijeta navznoter do te mere, da se na koncu srečata in si prideta nasproti.




42 KOMENTARJI

  1. Odličen tekst. Poglobljen in jasen. To so argumenti na vse provokacije v omizju. Koliko ljudi v Sloveniji je funkcionalno pismenih, da bo zmoglo ta tekst prebrati in o njem razmišljati brez egoističnih, pohlepnih želja po TUJEM premoženju in infantilnih strasti po mami Državi, ki me bo hranila?
    Po Mazzinijevih podatkih je v Sloveniji kar 77% ljudi funkcionalno nepismenih, trotlov – kar po svoje kažejo radijske oddaje na Radiu 1 v stilu : ” Kako je bilo ime Črnemu Petru” in potem večina vprašanih ne zna odgovoriti.

    A ni lepo ljudem ponujati Sanj v oblaku, jim nabijati te sanje in jih hkrati zmanipulirati in okrasti?

    Osnova socializma je neodgovorna ponudba ŽELJA (lahko preživetje, več UGODJA, dovoljenje strasti), tujega denarja. Mreža laži in manipulacij oz. kot Kreslin poje v eni od pesmi ” kar je novo, se staro zdi!”

  2. Meni pa se zdi še premalo argumentirano jasen in prepričljiv.

    Glede skandinavskih držav je boljši argument, da so v osemdestih letih vnašale v sistem socialistične elemente, vendar je to povzročilo klavrno nazadovanje. Zato so te elemente opustile in gospodarstvo in standard sta zopet zacvetela.

    Glede človekovih pravic je bistveno opozoriti kakšen genocidni odnos imam komunizem do človekovih pravic.

    Pobudniki demokratičnega socializma namreč odkrito priznavajo, da bi demokratičen socializem temeljil na komunizmu. Jasno bi bilo treba opozoriti na stotisoče nedolžno pobitih in zaprtih.

    Odkrito bi bilo potrebno opozoriti na nespodbujevalnost socializma, tako v osebnem kot tudi skupnostnem pogledu.
    Dokaz za to je nazadovanje gospodarstva in standarda v socializmu v prejšnji državi, v primerjavi z zahodnimi državami.

    Opozoriti bi bilo potrebno na totalitarnost socializma, saj ne dopušča svobodo miselnosti in ustvarjalnosti.

    In tako naprej. Argumentov je še veliko.

    Opozoriti bi bilo potrebno tudi, da ja danes povečan obseg asocialnih pravic kot v bivši državi in da kaitalizem omogoča človeški obraz.

    Potrebno je le stvari urediti kot v drugih urejenih državah.

    Zgledujmo se po gospodarsko in socialno urejenih državah, pa ne bo nobenih upravičenih pripomb in bo vsak zadovoljen.

  3. Reši nas lahko analitično obravnavanje gospodarsko in socialno uspešnih držav, ne pa še nadaljnje analitično obravnavanje bivše države, ki nam ne more dati svetlih vzgledov. To je le zavajanje in zapravljanje časa.

  4. Do resničnega pozitivnega preporoda ne bo prišlo, dokler ne bodo mediji v zadostni meri argumentirano objavljali uspešne primere reševanja državnih, gospodarskih, socialnih vprašanj v drugih uspešnih evropskih državah.

    To velja tudi za izobraževalne in druge ustanove.

    Spremenjene miselnosti in učinkovite organizacije različnih sistemov v državi, se lahko naučimo le v državah, kjer so to dokazali v svoji uspešni praksi.

  5. Odličen tekst, a ne za oprane možgane.
    Solidarnost je najprej solidarnost v prepričanju, ki si ga človek lahko svobodno izbira. Vendar pa se zartakne, ker levi in desni teh osnovnih preprostih pojmov ne bomop nkoli enakko razumeli. Že samo “delati pošteno” si pri nas ljudje različno razlagamo. Za poštenega človeka to pomeni dobesedno. Tatovom, mafijcem, tranzicijski levici te besede pomenijo v resnici čisto nekaj drugega. Lažnivec se v vsem spreneveda. ZAKAJ?
    KER JE NJEGOV INTERES, DA JAVNOSTI NJEGOVA KRIMINALNA PRETEKLOST IN SEDANJA ANGAŽIRANOST PRI NEČEDNIH POSLIH OSTANETA PRIKRITA.
    ŠE VE: O NEČEDNIH POSLIH LAHKO CELO DOPUŠČA RAZPRAVO, ISKANJE ZLOČINCEV, VENDAR VEDNO TAKRAT, KO JE NA TO PRIPRAVLJEN, KO JE ARGUMENT MOČI ODLOČNO V NJEGOVIH ROKAH, S KATERIM BO BREZOBZIRNO UTIŠAL MOČ ARGUMENTA.

    Kaj naj bi pomenil Alenkin “We don’t need money. We ned time.” S tem bo Bratuškova ustregla vsem temnnim silam, ki se okraog nas zberajo zunaj naših meja. Dobili bodo denar, ne da bi ga Bratuškova od njih prosila. A na čigav račun in na kakšen način. Način obstaja a je samo eden. Eliti, ki jo predstavljata Jankovič in Bratuškova, ne bo problem storiti vse, da se bo njihovo ime pred tujino opralo. Za to sta pripravljena odšteti velike vsote denarja, a ne bo poptrebno odpreti lastne denarnbice. Dvki so za to zelo prirolčna zadeva. Ne bo potrebno uvajati obvezne oddaje. Le že tako in tako nepošteno priviligiranim bodeo še naprej gledali skozi prste, ostali pa bomo še veliko krepkeje zategovali pasove, če pa še ne bo dovolj, bodo na zelo eleganten način zategovali tudi vratove a ne s fizično silo.
    Kar je namreč Milanček nauči to Milan tudi zna in tako stvari tudi predaja naprej. In kaj storiti? Ni potrebn o drugega kot uvesti državljansko neposlušnost vsaj kar se tiče medsosedske pomoči. Niso pomembne matgerialne dobrine, ko gre za biti ali nebiti mojim sosedom, saj je njihovo preživetje tudi moje preživetje. Če se tega Bratuškova in njeni še ne zavedajo, se bodo kmalu a upam da vsaj za njih ne bo prepozno. Narodu pa, težko je to verjeti a je vendar le res, s tem delajo veliko materialno škodo in krivico, katere posledice bodo na koncu neizogibno morali vzeti na lastna ramena, a obenem tudi v eliko uslugo, saj ga potiskajo v Božje naročje.
    To se bo zgodilo, kakor se pač mora zgoditi, vendar gorje tistemu, ki bo v tej zmešnjavi poslednjih časov ostal brez sdrca za stisko bližnjega in se skliceval na črko zakona, za katero bodo njegovi ustvarjalci dajali odgovor Bogu enako kot njegovi izvrševalci.

    Ker je pred nami Božič, Bom napisal še tole: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.”
    Odrešenik prihaja, pripravimo svoja srca na njegov slavni prihod. Bodimo čuječi in delajmo dobro. In blagoslavljajmo tiste, kii nas preganjajo. On bo dal namreč povračilo po naših delih. Dobro za dobro in hudo bo povrnil z ustreznim plačilom.

    Bog vas živi in vse dobro!

  6. S socializmom infektirana Evropa je še danes. O tej evropski permisivnosti do socialajzarskih ekscesov ve veliko povedati evroposlanec Nigel Farage (socialisti ga sicer zlorabljajo z namenom Slovenijo se bolj oddaljiti od evropskih integracij, ces, saj vidite, da Evropa sux, a ne, pri cemer pa zamolcijo, da superzakomunajzan varsavski pakt sux even more), ki je po mojem eden izmed redkih vidnih Evropejcev, ki razume nevarnost socializma.

  7. Ves ta hrup in strah okoli socializma se mi zdi popolnoma odveč. Predvsem pa ni prav nič slovenski ali postkomunistični pojav. To so ideje mladih družboslovcev in politologov in se širijo iz Amerike, Južne Amerike in Evrope. Tudi ni videti, da bi imeli zagovorniki kake politične namere ali talente. Naši niso zmožni ustanoviti niti kake socialistične strankice.
    Socialistično družbo je tudi sicer mogoče uvesti samo z revolucijo. Do revolucije pa lahko pride le, če bo kapitalizem zelo, zelo, zelo zamočil. Sovjetske zveze ne bi bilo, če ne bi bilo I. vojne, ne socialistične Jugoslavije brez II. V obeh primerih je najprej kapitalizem zamočil. Tudi današnji globalni kapitalizem je na dobri poti v to. Kdor to obliko kapitalizma zagovarja, se ne bi smel čuditi, da se bodo socialistične ideea vse bolj širile. Ne nastajajo iz hudobije, ampak iz stiske in zaskrbljenosti.

    • V carski Rusiji, kjer se je pojavil socializem, sploh niso imeli delavstva, da bi lahko izvedli “diktaturo proletariata”. Pravim, da so imeli nek fevdalizem z osnutki kapitalizma.

      • prav tako kot na Kitajskem in v Južni Ameriki in Indiji. Tam so bili kmetje, veleposestniki in suženjsko-tlačanska raja.
        Zato se je tam komunizem in socializem najbolje prijel, ker niso imeli izkušenj boljšega.
        Nemci pa so se komunizma otresli z nacional-socializmom, ker so imeli izkušnjo boljšega, večje blaginje in razvoja ljudje iz kot zgoraj omenjenih držav.
        Nacionaln-socializem pa je propadel iz dveh slabosti:
        1. nacionalizma, ki pelje v osvajalne vojne
        2. socializma, ki družbo od znotraj razje kot rak z metastazami, to je z negativno selekcijo oz. z množenjem bebcev, funkcionalno nepismenih ljudi z diplomami in doktorati, ki zelo agresivno zagovarjajo isto idejo. Po taktu, kot kloni, kot zombiji. rdeči fašizem.

    • Interpretirati zgodovino skozi oči kapitala, je tako kot da bi hotel pogledati skozi okno, da bi občudoval čudovit razgled, ob tem pa ne bi nikoli odgrnil zaves.

      • Že Ivan Oman je s svojo zdravo pametjo prepozna socializem kot NEO-fevdalizem. Ko lahko samo rdeči baron upravlja z vsem “skupnim” oz. “državnim” oz proletarskim” premoženjem, medtem ko ostalim za razliko od pravega fevdalca prodaja utopijo in možnost “soodločanja” in ” samoupravljanja” kot praznično meglo.

        Kaj pa je drugega gledati odnose v družbi, ko je v igri ustvarjanje vrednosti, delo, kapital, moč , oblast. Vsa ta celostnost je zgodovina. Eno so samo realcije in bitke za oblast, drugo pa so socialoški vzorci, kdo ustvarja in kdo izkorišča. V resnici kapitalisti niso izkoriščali proletarcev, temveč so vlagali svoj denar in znanje v razvoj podjetja. Z njim so vstali ali padli. To kar so komunisti od Marxa naprej predstavljali kot Buržuja-satana – to so ravno sami postali – kar poglejmo elitne komuniste: pohlepni grabežljivci, ki ne znajo nič dobrega ustvariti, ki ne znajo skupnosti dvigovati, temveč jo smrti izmolsti. So pa mojstri manipulacije, marketinga in sleplenja, transmisije.

    • Teh pomislekov ne razumem. Je povsem vseeno, kakšna je bila carska Rusija, dejstvo je, da so tisto, kar so ustanovili po revoluciji, imenovali diktatura proletariata. Sicer pa je treba upoštevati, da je Rusija nekajkrat večja od ostanka Evrope. V evropskem delu, ki je sam skoraj tako velik kot Evropa, pa je bil proletariat kar razvit.
      Drugega komentarja pa ne razumem nič.

      • Ne. Ni vseeno, kakšna je bila carska Rusija.

        Namreč v kapitalističnih državah ni bilo veliko interesa za komunizem.

          • to kaže samo na sliko družbe: skupaj je bilo leta 1932 v Nemčiji kar 3/4 volivcev – moških ( kaj bi bilo šele, če bi ženske volile!, ki še bolj palijo na ugodje) za eno od izvedb SOCIALIZMA.
            nacional-socializem 44%
            internacional-socializem 12%
            socialna demokracija 22%

          • Torej je moralo biti z družbeno ureditvijo do takrat nekaj presneto narobe, da so takšne množice tradicionalno produktivnih in sposobnoh Tevtonov iskale alternativo v totalitarizmu ter navidezni varnosti. Morda bi veljalo kakšno reči o grehih kapitalizma v okviru Velike vojne ter povojnih reparacij, pa o Črnem petku in njegovih posledicah.

            Vaš seksističen komentar bom pa spregledal.

          • Ne s celotno družbeno ureditvijo po celem svetu, le z Nemčijo.

            Ti pa tvoji grehi kapitalizma, ki jih dejansko ni.

            Kapitalizem je najboljše, kar imamo.

          • “Nemčija takrat ni bila kapitalistična”

            Kakšna je pa bila, genij? Fevdalna?
            Eden izmed glavnih razlogov za prvo svetovno vojno tudi industrijsko ter kolonialno rivalstvo med Britanskim in Nemškim imperijem.

            No no. Brez grehov je samo Kristus. Kapitalizem jih ima, tako kot vsak sistem.

          • “Kapitalizem je najboljše, kar imamo.”

            Morda. Ni pa nezamenljiva, končna točka razvoja človeštva.

          • Tonček, spet nakladaš. Kapitalizem je mnogo boljši od tebi ljubega komunizma ali socializma.

            Je najboljše, kar imamo in je dober.

    • Tone, ni zamočil kapitalizem, ampak odsotnost kapitalizma.

      Rusija je bila fevdalna. V Jugoslaviji pa je bila kriva 2. svetovna vojna.

      • Če nemški kapitalisti ne bi Lenina pravočasno iz Švice v zaprtem vagonu prepeljali v Rusijo, ne bi bilo nič s komunizmom. Če ne bi bilo absurdne kapitalistične vojne, pa ga ne bi peljali tja.

        • Hayek piše, da se je po letu 1866 v Evropi množil socializem. Ki ima izvor tudi v razsvetljenstvu, pa tudi v frančiškanskih herezijah iz srednjega veka.

          Kapitalizem ima cilj minimalizirati državo. WW1 so povzročile tako imperializem, grabežljivost po ozemljih kot naraščajoči nacionalni socializem – saj so vojne začele države ( Kolektivi). ZDA so se do zadnjega izogibale vstopu v vojno, prav tako Švica.

          Medtem ko je WW2 v celoti socialistična vojna, saj sta ju Berlin in Moskva skupaj začeli in vodili vsaj 2 leti.

        • Svetujem ti, da svojo tezo, da je WW2 v celoti socialistična vojna, kje objaviš – boš prvi na svetu. Če boš še koga prepričal ti morda nobelova ne uide.

          Sicer pa te puščam uživati v blaženem neznanju.

        • Tonček, obeseden si s sovraštvom do kapitalizma, pa sploh veš ne, kaj je to. Zate je kapitalizem kar vse, kar je slabo.

        • Lojzek, obseden si z mano, ne pa z mojimi izjavami. Tvoj komentar nima nobene zveze s tem, o čemer je beseda zgoraj.

          • Ne Tonček, nisem obseden s tabo, ampak toliko laži in neumnosti, kot si ti napisal, skoraj nihče drug ne.

  8. ..socializem je pač lepa satanska vaba lažnega samo-odrešenja, ki človeka prevara s tem, da se bo odrešil in zveličal po materialnih dobrinah in njih posedovanju in obvladovanju..je le druga plat medalje, na kateri je tudi kapitalizem..

    • A si bil ti v prejšnjem življenju komunistični komisar? Tvoja dikcija in argumentacija je enaka, samo nasprotne termine je treba vstaviti pa dobiš komunistično pojmovanje kapitalizma, religije…

    • Oba sta resnično plat ene medalje, to je, da se oba ukvarjata z materialno lastnino.

      Kapitalizem lastnino ustvarja. No, tu je treba upoštevati še duševno lastnino, oz. ideje. Pa duhovnost, ki je nujna pri ustvarjanju nečesa več. Kapitalizem je proces ustvarjanja večje blaginje skozi delo, ustvarjanje, odgovornost, podjetnost, varčevanje. Omogoča zdravo rast človeka.
      Kapitalizem lahko sloni samo na močno učinkoviti mali državi, s trdnimi judovsko-krščanskimi temelji. Kapitalizem ni religija in ne smemo ga enačiti s potrošništvom ali obsedenostjo z denarjem, mamonom, niti s pohlepom.

      Socializem pa zanima samo, kako se bo polastil tuje lastnine in to običajno naredi manifestivno in legalno s t.i. razporejanjem tuje lastnine v imenu “večje enakosti” in ” večje pravičnosti”. V osnovi pa je socializem pohlepno grabljenje tujega lastnine in rezultatov tujega dela. In pohlepno branjenje rent, fevdov, vrtičkov in oblasti. Je igra ničelne vsote.

Comments are closed.