Socialistični »raj« v Sloveniji

13

Zlizanost oblasti in gospodarstva vodi v ekonomski kolaps. Teorije o neučinkovitosti trga pri alokaciji nekaterih dobrin, tudi tistih, življenjsko potrebnih, se danes kažejo kot preživete. Navkljub temu pa vodilni v Sloveniji verjamejo, da je na področju izobraževanja, zdravstva, oskrbe ostarelih, javnega prevoza, kmetijstva ipd. potrebno dopustiti državni intervencionizem (beri: javno financiranje, subvencije, koncesije), saj naj bi to zagotavljalo družbeno blagostanje.

Nazoren primer državnega intervencionizma

Na področju visokega šolstva je intervencionizem države izjemen. Njegovi rezultati se vse bolj kažejo v vojski brezposelnih diplomantov. Pri tem ne gre le za diplomante družboslovnih in humanističnih ved. Danes je na trgu iskalcev zaposlitve vse več pravnikov, ekonomistov in drugih profesij, ki so še nekaj let nazaj lahko kandidirali za najbolj zavidljive in dobro plačane poklice. Paternalističen odnos države do visokega šolstva se odraža v preveliki ponudbi določenih profesij, ki daleč presega povpraševanje po njihovem znanju. Vendar država se ne da. Kot zgleden centralni planer vsako leto znova natančno predpiše število vpisnih mest na državnih univerzah. Ne glede na vse večjo brezposelnost teh diplomantov, država iz davkoplačevalskih sredstev še naprej trdoglavo masovno financira študijske programe, ki po koncu študija namesto novih idej prinašajo zgolj veliko razočaranje.

Kolektivizem kot spodbujevalec neenakosti

Iskanje odgovora na vprašanje odnosa med javnim in zasebnim je dandanes »mainstream« vsake diskusije o družbeni situaciji. Mnogi vidijo rešitve v popolnem državnem intervencionizmu, ki da bo odpravil vsakršno neenakost. Kot da se iz zgodovine nismo nič naučili. Socializem, ki temelji na kolektivizmu, spodbuja neenakosti in rojeva zavist. V Sloveniji, kjer vlada sistem »vez in poznanstev«, kar v svetu imenujejo pajdaški kapitalizem (crony capitalism), lahko posameznik pri »koritu« doseže skoraj vse. V takem okolju ni mogoče govoriti o enakih izhodiščnih možnostih. Pravično je, če ima vsakdo za dosego cilja na razpolago predvsem svoje sposobnosti in talente, svoj entuziazem in voljo. Le na ta način je uspeh lahko res uspeh. Kdo je zavisten zmagovalcu, ki si v lastne potu, solzah in odrekanju izbori zmago? Rešitev se torej nakazuje v svobodnem trgu.

Velika zmota o javnem financiranju

Ne glede na pravkar minulo volilno obdobje je v javnosti še vedno tvegano govoriti o nujnih spremembah sistemov javnega financiranja. Tako zagovorniki javnega šolstva v en glas vpijejo, da mora biti izobraževanje dostopno vsakomur. Pri tem pa namenoma zamolčijo, da splošna dostopnost do izobraževanja ne zahteva obstoja državnih šol in univerz. Taisto je namreč mogoče zagotoviti z vavčerskim sistemom, ki bi hkrati v slovenskih razmerah zagotovil tudi lažji razmah zasebnega šolstva. Slednje je nujen element svobodne izbire na področju izobraževanja. Javno šolstvo ne omogoča izbire, ne omogoča konkurence. Pot k napredku pa vodi samo skozi vrata svobodne izbire boljšega. Zato je šolski sistem brez konkurence slab.

Če pustimo ob strani vprašanje kakovosti slovenskega šolstva in vavčerski sistem ter se nadalje omejimo na problem javnega financiranja izobraževanja, ne smemo pozabiti, da ima slovenska družba od visoko izobraženih, ki se po zaključku »našega« javnega visokošolskega študija odločijo za delo v tujini, bore malo. Slovenci tako financiramo osnovno, srednje in visokošolsko izobraževanje iz lastnih sredstev tudi tistim, ki nato v tujini s tu pridobljeno izobrazbo po višini plače konkurirajo diplomantom tujih zasebnih samoplačniških šol, hkrati pa plačujejo davke tuji državi. Če zanemarimo izgubo splošnega družbenega doprinosa izobraženih ljudi, pa nikakor ne gre zanemariti izgube, ki jo zaradi tovrstnega kolektivizma plačujemo slovenski davkoplačevalci. Denar omenjenega javnega financiranja bi lahko porabili za uresničitev lastnih podjetniških idej. Vsaj izbira bi bila naša.

Strah pred konkurenco

Konkurenca je najboljše, kar lahko na tem svetu doživi potrošnik, saj niža cene in omogoča izbiro. Proizvajalci v okolju svobodne konkurence iščejo nove tehnologije, nove produkte, kar vodi k večjemu blagostanju. Svoboden trg zagotavlja, da se potrebe in želje posameznikov rešujejo sproti in učinkovito. Centralni planer (država) ne pozna naših potreb, hotenj, želja, idej, niti tega ne more prepoznavati v vsakem slehernem trenutku. Naše potrebe in želje pozna vsak sam, zato je mogoče učinkovito zagotavljanje slednjih doseči le na svobodnem trgu, ob spoštovanju vladavine prava in etičnih norm, kjer obstaja zdrava konkurenca, kjer se krešejo ideje, kjer lahko vsak izkoristi svoje sposobnosti in talente.

Če bi današnjega najstnika povprašali, ali je že tipkal na pisalni stroj, bi bili verjetno deležni začudenja, kaj to sploh je. Še ne tako daleč nazaj je bil pisalni stroj v mnogih poklicih nepogrešljiv pripomoček, zaradi česar je obstajala tudi potreba po njegovem servisiranju. S prihodom računalnikov, ki niso zgolj izrinili pisalnega stroja, temveč s pomočjo interneta spremenili način življenja, je doba pisalnih strojev doživela svoj zaton. Podobno  danes, so zagovorniki kolektivizma tudi ob razmahu računalnikov verjeli, da vsaka nova stvar, nov proces, nova tehnologija, ki je hočeš nočeš rezultat kresanja idej na svobodnem trgu, vodi v brezposelnost. Kljub nerealnim argumentom, poudarjam, da ga ni serviserja, ki je zaradi prihoda računalnikov ostal brez dela in zaslužka. Očitno je res, da je strah votel, zunaj pa ga ni.

Obsedenost z argumentom brezposelnosti

V povolilnem času je v Sloveniji moč zaznati usmerjenost večine državnih ukrepov v reševanje javnih financ. Kot ključ do rešitve se ponuja ukrepe za zagotavljanje novih delovnih mest. Vsekakor se strinjam s potrebo po novih delovnih mestih, vendar naj bodo zgolj stranski produkt glavnega cilja, ki je razmah podjetništva. Ko se je nekoč nek tuj vladni predstavnik pred znanim kritikom keynesianske miselnosti hvalil s pogledom na množico delavcev, ki je skoraj dvesto let po uvedbi parnega stroja na roke kopala ogromne jarke, češ da s tem država zagotavlja delovna mesta številnim prej brezposelnim in s tem dostojno življenje njihovim družinam, ga je nasprotnik keynesianstva in nobelovec retorično vprašal: »A niste rekli, da gradite prekop?« Vlada bi svojemu narodu in državi naredila namreč večjo uslugo, če bi s cenejšimi in hitrejšimi stroji izkopala omenjeni rečni prekop, za razliko v prihranku denarja in v večjem zaslužku zaradi zgodnejšega trženja prekopa pa bi lahko znižala davke, sprostila trg in omogočila večjo konkurenčnost gospodarstva. S tem bi zagotovila razmah podjetništva in posledično večje blagostanje.

13 KOMENTARJI

  1. Ah, če je pa ta sistem za oblastnike tako vabljiv, sprejemljiv, da se mu ne morejo upreti. Še JJ se mu do sedaj ni uprl. Mogoče se mu bo JJ&kolegi uprli sedaj?

  2. Saj bi človek zadevo o preveč diplomantih ekonomske, pravne smeri, itd. še nekako resno vzel, če avtor ne bi bil ravno tajnik privatne ekonomske/poslovne fakultete. Tako pa se lahko le (kot pri večini člankov na tem portalu) le prizanesljivo smejim. ČE je temu tako, le zakaj niste ustanovili katoliške fakultete za računalništvo?

  3. Katerikoli ekonomski pristop že gledamo, pa naj bo to keynesianski ali marxov, mora biti v ozadju računica kot jo ima vsak direktor. Konec meseca in leta šteje samo plačilni tok, prihodki, odhodki in na koncu dobiček.

    Ob razpadu MB škofije je katoliška fakulteta za ekonomijo ravno prava izbira. Samo rx170 mora še odrasti, da bo spoznal, kako dobra rešitev je taka fakulteta.

    • Zato, da zagoni na lahek način pridobljeno premoženje, rx ali kdorkoli drug ne rabi nobene fakultete. Nemara pa izkušnje iz prakse, kako se ne sme delati ravno poučujejo na takšnih fakultetah.

      • Dobro da nas je JJ rešil. Drugače bi postali shirana raja. RKC se mora otresti fevdalizma, Slovenija parazitov.

        Rx naj se pridruži medvedom v zimskem spanju. Ko bo pomlad dobila svojo moč bo spet vse svetlo. Rx, takrat pa le pridi na plano!

  4. @rx180
    Se pravi, da noben “silni” direktor iz foruma 21 nima končane fakultete ali pa samo kumrovško, ker so zagonili ogromne miliarde. Imajo pa doktorate o prihvatizaciji državnega premoženja.

  5. Visokošolski študij v Sloveniji je povsem devianten, strukturno degeneriran in kot tak eden glavnih cokel pri razvoju Slovenije.

    • Po mojem gre pri marsikateri fakulteti za tipičen primer Ponzijeve sheme. Če se je pred leti v sistem črpalo vedno več študentov, da se je zagotavljalo delo pedagoškemu kadru, se je kasneje situacija preselila že na podiplomski študij.

      Se spominjam novinarskega prispevka, v katerem je bila predstavljena mladenka, ki se ji ni uspelo zaposliti v doštudiranem poklicu. Odločila se je za nadaljevanje na magistrskem študiju. Ampak, verjeli ali ne, v istem poklicu.

      Katoliški inštitut je septembra gostil na pogovoru argentinskega prof. Carlosa Hoevla, ki je kot analogijo .com, nepremičninskega, zlatega,… balona predstavil tezo akademskega balona.

      Mogoče pa vsaj v pokanju tega balona prehitevamo svet.

  6. će bi bil problem samo v eliti politikov – potem bi to hitro rešili.
    Če bi bil problem samo v mafijaših ( tajkuni, veliki profiterji v poslih, zlizani z gospodarstvom, oblastjo, politiko, birokracijo) – potem to tudi ne bi bil hud problem.
    Če bi bil problem samo v mafiji ( 1%) in birokraciji ( 20%+ šolstvo+zdravstvo in vse državne firme = 50%), tudi ne bi bil ekstremen problem.
    Ekstremen problem je, da ta socialistični sistem podpirajo: politiki + mafija+ birokracija ( od države plačani uslužbenci) in še večina ostalih državljanov = 90%. Celo tisti, ki se imajo za desničarje – podpirajo socialistični sistem. To je unikum v Evropi. Severna Koreja v osrčju EU.

  7. Zagovornikom marksizma bi povedal, da je bil najboljši sovjetski sistem. In to za časa Stalina. Milijone ljudi strpaš v taborišča in potem zastonj delajo. Ni jih treba šolati, ni jih treba dobro hraniti. Delajo, dokler ne crknejo. In potem pridejo novi. Še na milijone jih čaka.
    Tak sistem je najboljši. Kaj bi se ukvarjali s šolstvom, če je pa dovolj peščica strokovnjakov, ki “poganja” taborišča.

    Ohranjajmo socializem, bodimo ostro proti privatnemu šolstvu, saj ga v Sovjetski zvezi ni bilo. Evo! In s suženjskim delom je SZ postala ena najmočnejših držav na svetu.

    Kaj bi se zgledovali po ostalem svetu! Le zakaj! Navsezadnje smo tudi v Sloveniji imeli sužnje takoj po vojni. Uvedimo jih ponovno!

  8. Saj jih imamo. Koliko, 70%? mlajših od 30 let dela na napotnice!? Za penzijo bi morali delati vsaj do 70 leta. Nobene reforme ne rabimo. Je že tako dovolj deformirano.

  9. Vam bo Mencinger povedal, da konkurenca v Sloveniji ne deluje – je škodljiva.

    Ne bo va pa povedal, da to velja le za komunajzerje na oblasti.

Comments are closed.