Dvomim, da kdorkoli v Sloveniji verjame ministrici za zdravje in njeni vladi, da bo z tkim. »zdravstveno reformo« resnično »več dobil in manj plačal«. V resnici ne gre za reformo, temveč za nov davek saj se ukinja prostovoljno zdravstveno zavarovanje in prisili vse, da bomo plačevali osnovno, ki je po tolikih letih vedno novih reform tako prazno, da si ne zasluži več imena zavarovanje. Poleg tega znova uvaja staro uravnilovko, ki jo je postavil na laž oni predsednik, ki je šel v Avstrijo na zdravljenje in s tem pokazal temeljno nezaupanje levice v lastne rešitve. Ko bom s Kučanom v čakalnici in mi bo povedal, da čaka že eno leto, da pride na vrsto kakor navadna raja, potem bom morda začel verjeti, da gre pri vsem tem socializmu za nekaj pristnega. Ker pa se to ne bo zgodilo, ker ta privilegirani (torej »diskriminirani«) upokojenec še nikoli ni bil deležen enake usode kakor ljudstvo (zakaj že ima dosmrtno državno penzijo? Kaj je takega naredil, da si jo je zaslužil? O tem kdaj drugič in morda bi kakšen Tonin znal odgovoriti), se mi ni bati, da bi moral začeti verjeti v socializem.
Če torej niti ti, ki imajo polna usta zdravstvene reforme in populističnih rešitev, ne verjamejo v to, kar govorijo, potem se sprašujem zakaj vse to, kakšen bi lahko bil pravi namen vse te zdrahe okoli pokvarjenega zdravstvenega sistema. Eden od razlogov se mi zdi preprost. Novi milijoni bodo koristili posrednikom in podpisnikom dobaviteljskih pogodb. Mediji dokazujejo, da gre tu za staro udbo-mafijsko kliko, ki pobira stotine milijonov, ko državljani preplačujemo razne postelje, vsadke in druge zdravniške potrebščine. Da tudi zdravnikom ni kaj dosti do poštene reforme priča govorica, da je sindikat zahteval, da se izognejo vsaki zahtevi delodajalca, da bi bili zaposleni 100% samo na enem mestu. Tudi naši zdravniki hočejo popoldne »fušati« in njihove davčne napovedi in prispevki za sindikat pričajo, da jim ne gre slabo. Slabo pa gre uporabnikom njihovih storitev, to smo državljani, ki imamo to smolo, da smo bolni.
Poleg tega čisto materialnega in izračunljivega vidika, ki se ne bo popravil dokler ne bodo sistema prevzeli novi, povsem drugi ljudje (to pa je odvisno od izida volitev!) se korupcija ne bo nehala in se ne bo nič spremenilo. Zdi se mi, da je drugi vidik, recimo mu strateški in bolj nematerialen vidik, ohranjanje mita o socializmu, t.j. o državi kot materi, ki poskrbi za vse: od zibelke do groba, vmes pa ti ponudi bedno življenje z vožnjami v Celovec po čokolado in v Trst po kavbojke. Ta drugi vidik pa je našim levičarjem celo bolj pomemben kakor prvi. Na ohranjanju tega mita in vzdrževanju tega privida sloni njihova dejanska politična premoč. Kaj bi se namreč zgodilo, če bi ljudstvo spoznalo, da je kralj nag? Odvrnilo bi se od socializma kakor se je na Poljskem, Madžarskem, Češkem, Slovaškem, da celo Hrvati so že vzeli to zdravilo streznitve. Vmes pa kakor zaslepljeni, mi Slovenci, ki si domišljamo, da zmoremo kvadraturo kroga in ta je, da bomo imeli čudovit socialistični kapitalizem. Kajti, spoštovani bralci, ti, ki nam zdaj skozi zdravstvo nazaj prinašajo socializem, so naši največji kapitalisti. Ne le milijonarji, ki drago prodajajo zdravniške pripomočke, temveč vsi, ki sistematično plenijo slovensko državo in si pri tem domišljajo, da so oni država, so levičarji po besedah in kapitalisti po praksi. Vsi. Oni lepo, prelepo živijo od države, ki jo imajo za »svojo denarnico«.
Ko nam socialistični kapitalisti vsiljujejo solidarnost in se pri tem sklicujejo na družinske, narodne in druge družbene vezi, zamolčijo, da so prav oni tisti, ki te vezi uničujejo, ko vodijo družini sovražno politiko, ko uničujejo narodno zavest in značaj v korist neki samooklicani naprednosti v prid vsem mogočim »manjšinam«, ki so čedalje bolj privilegirane in denarno podprte iz davkoplačevalskega denarja, to je z denarjem tistih, ki jih v resnici zapostavljajo in zatirajo, osebno pa tudi zaničujejo.
Prav populistično nam servirajo, da bo večina revnih plačevala manj in peščica bogatih plačevala več. Dobili bomo pa vsi enako, neko čudovito in krasno postrežbo… utvara na utvaro. Najbolj bogati si bodo uredili stvari po svoje, kakor bivši predsednik ali pa zadnji partijski sekretar. Tisti, ki so bolj pridni, bolj iznajdljivi pa ne morejo ven iz tega socialističnega okovja, bodo pa temeljito razmislili ali se jim sploh splača delati več, biti bolj sposobni… ta ukrep ustvarja namreč lenuhe in znova uvaja uravnilovko navzdol. Ideal bo biti na minimalni plači, nič več narediti kakor le to in popoldan »fušati« kakor v socialističnem sistemu, kajti kar imaš več kot si oblastniki domišljajo, da moraš imeti, ti bo država (t.j. levica) vzela. Prav podobno se bo zgodilo tudi z dodatnimi viri za pokojnino iz drugega in tretjega stebra, ker bo vprašanje zakaj sploh varčevati, če ti bodo potem vse obdavčili in vzeli? Odgovor je seveda: nima smisla, rajši uživajmo sedaj… in spet bo uravnilovka revščina. Cerarjeva vlada v Sloveniji uvaja dvorazredno družbo. Na vrhu smo »mi«, ta bogati, otroci onih zločincev zbranih v KPS in njihovi vnuki, torej levica vseh možnih obrazov in oblik, ki jim je skupno le to, da nikoli niso bili in nočejo biti na trgu kjer se moraš izkazati s sposobnostjo, pridnostjo, iznajdljivostjo ali poštenostjo, na dnu pa narod, raja, ljudstvo, ki lahko odide v tujino, če noče živeti v socialističnem kapitalizmu, ki nam ga ponuja in mora s svojo revščino plačevati luksuz prvih. A žal pobiramo najslabše iz enega in drugega sistema. Iz prvega uravnilovko navzdol, iz drugega divje izkoriščanje z nevoščljivostjo do vseh, ki so gospodarsko in družbeno uspešni. Da le, da ne bi prišlo do kakšne vojne ali nestabilnih razmer, ker bi v tem primeru zadostovala le majhna iskrica, da se zaneti podobna morija kakor jo je sprožila s svojo revolucijo pod masko OF KPS med okupacijo v drugi svetovni vojni.
Ali pa morda ljudje spoznamo, da tako ne more več in najdemo notranjo moč, da na volitvah – kljub propagandi in pranju možganov – odvolimo celotno levičarsko srenjo. Za zdaj pa smo še daleč od te najboljše rešitve.
