Pri založbi Družina bo te dni izšla knjiga z naslovom Sobota, Gospodov dan: njen pomen za sodobnega človeka. Avtor Abraham Joshua Heschel (11. januar 1907 – 23. december 1972), eden vodilnih judovskih teologov in filozofov 20. stoletja, v kratkem razmišljanju o smislu sedmega dne predstavi zamisel o svetosti časa.
Kako biti osvobojen gospodovanja?
»Notranja svoboda je odvisna od tega, ali smo osvobojeni gospodovanja stvari, pa tudi gospodovanja ljudi. Mnogi ljudje so dosegli visoko stopnjo politične in družbene svobode, toda le zelo redki niso sužnji stvari. To pa je naša večna težava – kako živeti z ljudmi in ostati svoboden, kako živeti s stvarmi in ostati neodvisen.«
Abraham Joshua Heschel
Odgovor na vprašanje »Kako živeti z ljudmi in ostati svoboden, kako živeti s stvarmi in ostati neodvisen?« ni pogojen ne z zgodovinskim trenutkom, ne z narodnostjo, ne z verskim prepričanjem (avtorja). Čeprav je knjigo napisal na Poljskem rojen in v Ameriki živeč rabi Abraham Joshua Heschel (1907–1972) – knjigo je napisal jud za jude, knjigo, ki govori o judovski soboti in ki je prvič izšla daljnega leta 1951 – je to hkrati knjiga, ki odgovarja na zastavljeno vprašanje tudi kristjanu. Heschel je živel v času, ki je bil v marsičem podoben našemu. Susannah Heschel, njegova hči, v uvodnem razmišljanju spregovori o povodu za pisanje knjige:
»Sobota je izšla v času, ko so se ameriški Judje radikalno asimilirali in ko je bilo številnim nerodno v javnosti priznati, da so judje. Celo med rabini in judovskimi voditelji je bilo pogosto, da so zavračali judovski misticizem, hasidizem ter celo teologijo in duhovnost. Bilo je, kakor da bi si želeli nereligioznega judovstva – judovstva brez Boga, vere ali prepričanja. Njihova sobota se je mešala z delom, druženjem in preprosto z njihovim ameriškim načinom življenja.«
Judje v Ameriki so se ob prelomu prejšnjega stoletja znašli pred skušnjavo judovstva brez Boga, vere ali prepričanja. To je tista skušnjava sodobnega človeka, ki je značilna domala za vsak drug prostor, čas in veroizpoved. Brez izjeme velja to tudi za krščanske skupnosti v Evropi. Nebrzdan duh kapitalizma – imeti je pomembneje kakor biti – in s tem povezana materializem in potrošništvo brez usmiljenja ogrožata nedeljo kot Gospodov dan. Besede Svetega pisma, cerkveno in kulturno izročilo na drugi strani za sodobnega kristjana nimajo več prave teže.
V svetosti časa …
Vendar Heschel ne ponudi rešitve preprosto v obliki zavračanja sodobnosti ali z umikom iz sekulariziranega sveta. Ta je po njegovem mišljenju enako napačen kot njen nasprotni pol, že omenjena skrajnost – suženjstvo prostoru in stvarem. Heschel v svojem razmišljanju o pomenu sedmega dne predstavi idejo o svetosti časa. Posebnost judovstva je prav v posvetitvi časa. Judovstvo namreč zanika, da božansko prebiva v prostoru, na nekem določenem kraju; judovstvo zanika, da je svetost omejena na določen prostor.
Svetost časa je prevladujoča misel celotnega Svetega pisma: »Gospodov dan« je pomembnejši od »Gospodove hiše«. Druga Mojzesova knjiga govori o dnevih in ne o kraju stvarjenja, v desetih Božjih zapovedih sveti kraj ni nikoli omenjen, izraz svet pa se nanaša samo na eno stvar, na soboto, tj. na čas. Sodobni duh kristjanov torej ne kliče najprej po tem, da bi ga presojali in sodili – kajti »Ne sodite, da ne boste sojeni!« (Mt 7,1), temveč kliče po izpolnitvi. Izpolnitvi, ki je v posvetitvi časa, Gospodovega dne.
Človek si podreja prostor na način, zapiše avtor, da žrtvuje bistveno sestavino eksistence, čas. Vendar imeti več ne pomeni biti več. Moč, ki jo dosežemo v domeni prostora, se na meji s časom klavrno konča in postane nemoč. Čas je onkraj našega dosega: »Obenem je blizu in daleč, znotraj vsake izkušnje in vsako izkušnjo presega. Pripada izključno Bogu.« Knjiga Sobota, Gospodov dan: njen pomen za sodobnega človeka zato bralcu v prvi vrsti ne ponuja informacije o tem, kaj je judovstvo, ampak moramo knjigo razumeti kot vabilo k praznovanju sedmega dne, odkrivanju lepote in svetosti časa, Gospodovega dne. Heschel s kritičnim motrenjem popredmetenega duha sodobne družbe vodi bralca do spoznanja, da je človekova bogopodobnost ukoreninjena v času in ne v prostoru. In čeprav si judovska sobota in krščanska nedelja po vsebini stojita vsaksebi in ju ni moč enostavno primerjati, je njuna vloga podobna. Ta vloga je v spominjanju in opominjanju, da naša edina resničnost ni svet predmetov – posledici omejenosti na svet predmetov sta nesvoboda in slepota za vso resničnost, ki se ne more izkazati kot predmet – ampak, da je cilj vsakega duhovnega življenja srečanje s svetimi trenutki, tj. z Bogom. Praznovanje krščanske nedelje je minljiv opomnik neminljivosti, v katero smo že vstopili, in opozorilo, kako nas lahko zanemarjanje tega dragocenega časa vodi proč od svobode. Proč od svobode, ki nam omogoča, da kot kristjani sobivamo s tehnično civilizacijo, je ne zavračamo, a se ji hkrati suženjsko ne podrejamo.
Opomba: (izvirno) besedilo je spremno besedilo knjige Sobota, Gospodov dan: njen pomen za sodobnega človeka.
