So trenutki, ko se ti vse podre

NainHOMILIJA NA EVANGELJSKI ODLOMEK: Jezus obudi mladeniča v Nainu (Lk 7, 11-17)

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.

 

 

So trenutki, ko se ti vse podre. Ko ne vidiš naprej. Ko bi imel najraje, da bi bilo vsega konec – da bi zginil, zgnil, pozabil, se razblinil … Ko se zdi nemogoče, da bi bile stvari spet normalne. Da bi sploh prišel “skozi”. Prihodnost se zdi možna samo še kot razvlečena črta do neizogibne smrti. Vdovo iz Naima je to enkrat že doletelo: ostala je sama, ljubezen njenega življenja je umrla. Ostala ji je edina tolažba, njen sin, s katerim se je prebijala iz dneva v dan. V njem je videla edino možnost, da se ji spet vrne dostojanstvo, da bo vsaj na stara leta morda neodvisna od miloščine in prizanesljivosti znancev, ki so se ob njeni stiski tako nenadno poredčili.

In potem umre še on, sin – njeno edino upanje; njena edina ljubezen; edini na svetu, ki je bil zares njen. Pekla jo je zaskrbljujoča prihodnost, še bolj jo je žgala sivina samote, ki jo poslej čaka na tem svetu. Kaj ji še preostane drugega, kakor da se zgrbi v nekakšen ostanek in čaka konca, ki bo že enkrat prišel. Prej ko, bolj bo usmiljen. Kje je zdaj pravični Bog? Kje je njegova previdnost, ki skrbi za nas? Kakšen je ta  hudobni božji načrt, ki dopušča takšne tragedije? Mar je poslej še možno verovati? Je možno še v kaj verjeti? “Prekolni Boga in umri!” je rekla njegova žena Jobu.

Vdova iz Naima ni edina, takšnih zgodb je veliko. Zgodb, ki te pahnejo čez rob: huda bolezen, nenadna smrt bližnjega, varanje ljubljene osebe, ponoven padec v odvisnost, izguba službe, eksploziven spor, razpad zveze, lahko tudi slaba ocena pri predmetu za katerega si mesece garal dan in noč … Trenutki, ko pomisliš, kako lepo bi bilo biti mrtev in v miru.

In takrat ti Jezus pravi: “Ne jokaj!” In se dotakne, in ozdravlja, in da moči za naprej. Mogoče vse ni tako očitno čudežno, kot v evangeljskem odlomku; niso vsi čudežno ozdravljeni, mrtvi ne oživijo kar tako, odnosi niso magično spet popolni … ampak veš, da je s tabo, da te razume – saj je tudi on na križu: sam, brez perspektive, v bolečinah. On ne obupa; vztraja, dokler se vse ne dopolni. In me v tem vabi k sebi; da sem mu v svojem obupu bližje kot sem mu bil lahko kadarkoli blizu v svoji sreči in blagru. In ko se vse dopolni, on tretji dan vstane – in s tem tudi meni jamči, da moram samo počakati, potrpeti, vztrajati z njim, pa bo vse dobro, pa bo vse zdravo. In me osvobaja vsega, kar naju lahko še ločuje. On, ki je vse ustvaril, ki ima vse stvari nedoumljivo v rokah, tudi mojo pot vodi k sreči, pa čeprav te poti ne razumem.

Včasih pa si ti poslan, poklicana, da si Jezusova roka in dotik in njegove besede:”Ne jokaj.” Da se po tebi zgodi čudež vstajenja.