Kje so kupnine od prodane državne lastnine

Denacionalizacijski postopek, v katerem potomci Anteja Šarića v Radencih in drugih koncih države zahtevajo vračila velikega premoženja vključno z Radensko, se je začel že leta 1993

Kot vemo, so se v vseh naših postkomunističnih vladah prodajala državna (naša) podjetja. V začetku postkomunizma (po zamenjavi premiera Lojzeta Peterleta) so bili kupci (za eno nemško marko) – domači tajkuni. Pozneje in še danes pa so kupci pretežno iz tujine. V mislih imam primer z začetka postkomunizma, ko so za eno nemško marko razkosali mariborski TAM (knjiga zadnjega direktorja TAM-a Janeza Laha). Po tem razkosanju večina novih lastnikov tega »ponosa nekdanje države« ni niti enkrat stopila med delavce svojega podjetja; tja so prišli šele takrat, ko jih je v to prisilil stečaj podjetja. Prosperirali so le, dokler so še bili na zalogi sestavni deli. Pozneje se je državna lastnina zapravljala s prodajanjem podjetij tujcem – kar se je dogajalo še pred kratkim.

Človek dela bolje, če dela s svojo lastnino

Človek je pač tak, da se imetnik posesti maksimalno posveča svoji lastnini, ni pa tako zavzet, če gre za tujo – »tovariško« lastnino. V tem je tudi skrivnost prednosti zasebne lastnine pred državno/družbeno oziroma odgovor na vprašanje, zakaj kapitalizem bolje uspeva kot komunizem. Še enostavneje: če delaš zase, je človeško, da bolj delaš in čim bolje skrbiš za svoje imetje. Praktični dokaz te trditve pa je, da smo v komunizmu povsod jedli kruh iz kapitalistične pšenice.

So tajkuni lahko tudi dobri komunisti? Slovenski očitno so!

Na prvem zasedanju AVNOJ-a v Bihaču leta 1942 je bilo povedano, da je dober samo tisti komunist, ki je reven človek. In prav zato sem sedaj postavljen pred dilemo v zvezi z našimi tajkuni in z njimi povezanimi kupninami. Ko so si pred kratkim tajkuni iz Foruma 21 prilastili Abanko, so prišle mahinacije v zvezi s tajkunskimi posli (kot je tudi aktualno kupovanje poslancev) še bolj pod udarom državljanov. Zanimiva je tudi nedavna prodaja Radenske, ki je postkomunistična vlada ni hotela vrniti svojcem Šaričevih. Mislim, da prav zato ne, ker potem ne bi bilo kupnine, saj so že tajkuni oziroma vladajoči postkomunisti v preteklosti skušali onemogočiti zakon o denacionalizaciji.

In tako smo spet pri kupnini iz naslova državne lastnine, za katero se že 23 let izgubljajo sledi. Kogar koli vprašam, ne ve, kam je šla oz. gre kupnina. In kot tudi vemo, se v našem postkomunizmu nič ni moglo zgraditi brez tako imenovanih evropskih sredstev.