Avtor: Igor Vovk. Vir: Iskreni.net. Pobegli fantje, ki so za teden dni ušli od doma, in odzivi javnosti na to neodgovorno dejanje so me pogreli, čeprav medijev v zadnjem tednu skoraj nisem spremljal.
Po tednu dni so se namreč pogrešani dijaki, ki so ušli svojim staršem, 16-letni Matic Kašnik, 15-letni Žan Britovšek in 17-letni Nace Camlek, vrnili domov. Kljub temu, da so na smrt prestrašili svoje starše in da je policija za njimi sprožila obširno iskalno akcijo, pa fantje, kot kaže, posledic ne bodo občutili. Policisti so namreč pojasnili, da jim ne grozi noben ukrep, razen če bi se izkazalo, da so v teh dneh na pobegu zagrešili kakšno kaznivo dejanje. Čaka jih le pogovor na centru za socialno delo. Starši pa so (glede na objave medijev) presrečni, da so njihovi otroci zdravi in živi. To je povsem naravna prva reakcija. Druga pa prav gotovo ne.
Vsak izmed nas v javnosti se je najprej vprašal, kakšne more so doživljali starši. Samo mislimo si lahko, kakšna travme so se naselile v mame in kaj se je dogajalo v glavah očetov? Mene že samo ob misli na to stisne, kaj šele, da bi se mi to res dogajalo. Vendar pa se mi zgodba teh fantov zdi veliko globlja, kot se sprva zdi. Potrebno si je pobliže pogledati tako fante kot starše.
Odgovornost fantov
Zdi se mi absolutno nujno obsoditi dejanje mladoletnih otrok, ki so načrtno izginili. Tu ni opravičila – edino opravičilo bi bilo, da so jih ugrabili, kar pa trdijo, da jih niso. Izjemno je završalo, ko so fantje svoj »podvig« po vrnitvi domov komentirali na Facebooku. Camlek je zapisal: “Sem šel v tople kraje in se na plaži smejal našim nesposobnim policajem”. Zapis je naletel na velik odziv, predvsem odobravanje vrstnikovin nekaj graje. Zdi se mi zaskrbljujoče, da so doživeli tako veliko odobravanje – ker to pomeni, da je takih otrok ogromno.
Kašnik se je v svojem zapisu spravil na novinarje, češ da “osli” nimajo kaj pisati, da so bili v Rovinju in da naj se najprej prepričajo, ali so bili res tam. Camlek je na to odgovoril, da bi bilo novinarje treba tožiti, ker so jih “spravljali v sramoto”, Kašnik pa gre še dlje in zapiše: “Ja, stari, za zaklat so, osli!”
Tragično je, da so fantje vse skupaj načrtovali in da so sedaj še izjemno ponosni na svoj podvig, ne prepoznajo pa, da so zaradi iskanja povzročili stroške državi in, kar je najbolj tragično, ne čutijo, kako so trpeli njihovi starši. To lahko počne samo narcisoidna oseba, ki ni zmožna empatije do bližnjega. Pa smo že pri vzgoji, ki so je bili deležni fantje, in seveda pri odgovornosti staršev.
Da zaključim poglavje, namenjeno fantom. Mislim, da je zelo pomembno, da se najde vzvod, da bi fantje nosili posledice svojega dejanja. In to absolutno NE s pretepanjem ali plačilom globe, ki bi jo tako ali tako plačali starši, ampak recimo z opravljanjem družbeno koristnih del, in to najmanj 30 dni med počitnicami. Samo taka soočenja, kjer preko neobičajnega dela ovrednotiš dejanje in ga posredno občutiš, te izučijo tistega, kar ti v primarnih odnosih s svojimi starši ni bilo dano.
Odgovornost staršev
Mladoletni otroci imajo tudi v pravnem smislu skrbnike – to so starši, ki za vsa njihova dejanja odgovarjajo. Vendar ne gre le za pravo – otrok se je oblikoval v svoji družini, med staršema. To, da so ti fantje meni nič, tebi nič pobegnili, vsekakor je krivda staršev. Kot neinformirana javnost težko postavimo diagnozo, kaj je narobe z odnosi v teh družinah, a nekaj je povsem očitno šlo hudo narobe.
Otrok, ki ima rahločutna starša – to pomeni starša, ki se odzivata na čustvene potrebe otroka in jih znata otroku tudi nasloviti (zrcalit) – česa takega zagotovo ne bi bil zmožen, ker bi se mu prej »srce ustavilo«. Otrok, ki je v stiku s starši, jih tudi čuti in bi samo pomislili na mamo ali očeta in že v nekaj urah poklicali oz. stekel domov. To, da nimaš potrebe razbremeniti staršev skrbi, ki si jim jih sam povzročil, pomeni, da si povsem odrezan od čutenj in zrel za diagnozo: narcisoid. Rahločutna vzgoja ni razpuščena vzgoja in tudi ni vzgoja brez posledic.
Otrok v rahločutni vzgoji mora čutiti posledice, vendar posledica ni enako kazen! Če bi sedaj starši te fante doma natepli, je to kazen, s katero ne bi ničesar dosegli oz. bi jim celo dokazano škodili. Če pa bi se starši sedaj z njimi odkrito pogovorili o tem, kaj so doživljali v tem času, in poskrbeli, da bi fantje recimo šli za 30 dni delat družbeno koristna dela, pa bi fantje občutili posledico svojega dejanja in ob njih razmišljali, kaj se dogaja z njimi.
Ti fantje so morda poznali kazni od doma, posledic pa očitno ne. Eno je jasno – da so čustveno zanemarjeni. Pri tem gre lahko za dve vrsti zanemarjanja: ena možnost je permisivna vzgoja, pri kateri je vse dovoljeno, otroka se zasuva z novimi in novimi stvarmi, čutenja pa ostajajo nenaslovljena. Drugi tip čustvene zanemarjenosti pa je tam, kjer je dovoljeno dati otroku »eno vzgojno po riti«, pri čemer gremo spet mimo tega, da bi bil otrok dejansko slišan/upoštevan oz. da bi nosil posledice. Otrok dobi le sporočilo: naredil sem nekaj narobe, ker sem želel prebuditi starša, on pa me – namesto, da bi mi prisluhnil – še pretepe. Kakšna tragedija.
Za natančno analizo mam, očetov in seveda odnosov, ki se pletejo v teh treh družinah, imamo seveda veliko premalo podatkov. Ob vsem skupaj pa je pomembno predvsem to, da se ne naslajamo nad omenjenim primerom ampak, da se vsak izmed nas, staršev, zamisli, kje bi lahko postal boljši in bolj odgovoren starš.
