Nemalokrat slišimo, kako je vse slabše, od kar ni Tita, da je njegova smrt povzročila razpad Jugoslavije. Menda ni verjel v lastno večno življenje?
Tito je ljubil oblast in tega ni nikoli skrival. Najbolj je to dokazoval z odnosom do notranjepolitičnih razmer. Zanimala ga je samo trdnost lastne oblasti, vse drugo je zanemarjal. Mogoče mu je bilo tudi premalo. Hrepenel je po tujih priznanjih. Bolj je ljubil vtis kot pa vsebino. Dlje časa je trajala Jugoslavija, bolj je posegal po ustaljenih in preizkušenih vzorcih. Ni naročal nemirov državljanov, da bi krepil represivni aparat, ta je bil že na mejah možnosti, bili smo najbolj militarizirana evropska država. Reševal se je z zunanjo politiko. Opozarjal je na tujo nevarnost, na ogroženost države, zahteval potrpljenje državljanov, ker je državna skupnost v nevarnosti. »Čuvajte bratstvo in enotnost, ljubite se med seboj!« je naročal narodom, ki jim je vladal.
Jugoslovanski narodi so se tako ljubili, da so se po letu 1990 med seboj skoraj poklali. To je praktični rezultat Titove notranje politike.
Mnogi kritični ljudje se z gornjim strinjajo, opozarjajo pa na Titov mednarodni ugled, kar naj bi dokazoval predvsem njegov pogreb. Kdor temu verjame, mu ni pomoči. Navede naj vsaj en mednarodni primer, zaradi katerega je bila kakšna vojna sekundo krajša, ker so poslušali Tita. »Kralj je umrl, torej živel kralj.« je bilo vodilo obiskovalcev pogreba. Pokojnemu zdravnik in pogreb nič ne pomagata.
Slovenci smo si ob osamosvojitvi za vzor in cilj postavljali Švico. Žal samo Švico po osebnem bogastvu njenih državljanov. To je posledica, ne vzrok. Švica se predvsem ukvarja sama s seboj in tudi mednarodno politiko motri s tega stališča in v tem smislu tudi tiho in neopazno deluje. Njeni politiki niso mednarodno znani. Ali mogoče poznate katerega njenih predsednikov, ministrov …? Veste, kdaj je kateri umrl? Poznate švicarska stališča do različnih mednarodnih vprašanj? Migracij? Mednarodnega terorizma? Ne posnemajmo Tita, še manj pomembne in vplivne države. Bodimo Slovenija. Izkoristimo prednost naše majhnosti, da se za nas nihče posebej ne zanima. Naj to ne bo naš kompleks, ampak sreča!
Kaj je naredila Švica, da se migranti v njej nočejo naseliti? Kaj je naredila Švica, najbogatejša evropska država, da jo teroristi ne ogrožajo?
Švica se ukvarja predvsem sama s seboj in svojo državo. In zato je Švica Švica! Pri nas pa je vse bolj v ospredju mednarodna politika. Kdor pa pri nas spremlja javne medije dobiva občutek, da smo tik pred tem, da nas je, kljub slovenski soprogi, Trump uničil. Pri tem mu bo pomagal Orban in vsa evropska in svetovna desnica, ki nevarno dviguje glavo. Nasprotni pol opozarja na nenadzorovane migracije, mednarodni terorizem … Nič od tega ni tako pomembnega in usodnega kot je položaj slovenskih državljanov v Sloveniji. Kateri politični stranki je prioriteta Slovenija?
Nedavno smo bili priča poizkusu, da bi izničili demokratizacijo Slovenije, ki je bila predpogoj slovenske osamosvojitve. Razen Peterleta, Janše in na koncu, ko smo že vsi obupovali, še predsednik Borut Pahor, ni nihče reagiral. Pa bi moralo priti vsaj do izrednega zasedanja parlamenta, saj je šlo za življenjsko vprašanje Slovenije! Javni mediji, Kučanovi ljudje jih izvrstno vodijo na povodcu, so tiste, ki smo na to opozarjali, ali ignorirali ali imeli za norce. Razglašeni smo bili celo za prikrojevalce zgodovine in to s strani državnih medijev!
Vladniki so se klanjali ali opravičevali pučističnim visokim oficirjem zaradi neudeležbe na 50 letnici TO. Če Borut Pahor v svoji predsedniški eri ne bo storil ničesar več, se je s svojim govorom na sami proslavi in opozorilom, da potvarjajo zgodovino, že trajno zapisal v slovensko zgodovino. To je veliko bolj pogumno kot neudeležba, ki bi si jo kot predsednik lahko mirno privoščil.
Dnevno poslušamo, da je nekdanji zunanji minister »rusificiral« slovensko zunanjo politiko. Sem zadnji, ki ga bom branil, toda organizatorja pogromov nad Ukrajinci, ruskega »pisatelja« Zaharja Prilepina, ni povabil Karel Erjavec, ampak slovenski kulturniki! Časopisi so bili polni njegovih fotografij in intervjujev z njim. Proti njemu je hrvaški pevec Marko Perković Thompson nebogljeni dojenček! Kakšne so bile reakcije na njegove verbalne »delikte«, kakšne pa na moža, ki vodi oboroževanje« petolononašev proti Ukrajini, katera želi po slovenski poti? Kakšno je politično sporočilo slovenskega čaščenja tega ruskega ”nerusa”, človeka, ki se že vse življenje bori proti človekovim pravicam in je neposredno sodeloval pri pobojih? Kaj dela parlamentarni odbor za kulturo? Ali ima obraz zagovarjati finančne potrebe take kulture? Je v Sloveniji že tako močan ne samo ruski, ampak tudi protidemokratičen vpliv? Je začel srbski rusofilski kapital, ki je čedalje močnejši v Sloveniji, kako je žarel Jankovič z Putinovo medaljo, ki je tam še kužki ne bi nosili, preko svojih kolumnistov in drugih ustvarjalcev oziroma oblikovalcev javnega mnenja politično kolonizirati Slovenijo?
Del slovenske politike grmi zaradi migracij in mednarodnega terorizma. Prihodnost nam kažejo v najbolj črni luči. Zanimivo, da sploh ne opazijo, da je delež slovenskega prebivalstva v Sloveniji vedno manjši. Da ne govorim o njegovem političnem in kulturnem vplivu. Bi znal kdo odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni v Sloveniji živeti po slovensko? Naenkrat hočejo biti vsi »Titeki«, vreščati o mednarodnih razmerah, na Slovence pa pozabljajo. Če jim je Slovenija premajhna, naj gredo vsaj v evropski parlament! Zadnje volitve so pokazale, da lokalna politika že marsikje prehaja v neslovenske roke. So tega krivi migranti in mednarodni teroristi?
Kdo je kriv nepravne države, zakaj so dolge čakalne vrste pri zdravnikih, zakaj so nizka plače in penzije, zakaj demonizirajo opozicijo … So tega krivi migranti in mednarodni teroristi?
Kdor danes načenja nacionalno ali socialno vprašanje je najmanj populist, če že ne fašist. Kot zgodovinar ne poznam bolj populističnega gibanja, kot je komunizem, toda zaradi tega ne bom zanikal resnosti vsebin, ki jih je on zlorabljal za prigrabitev oblasti. Poglejte uspehe slovenske levice. Če kdo, bi se za socialno vprašanje morala zavzemati krščanska stranka, ki pa se hvali, da ima najboljši program za naše podjetnike! Dogajanje v Franciji je resno opozorilo, čeprav ga tam in ga bodo tudi pri nas skušali mnogi izrabiti. Znani so vladarji, ki so dali pobiti prinašalce slabih vesti. Slovenska politika jih zaenkrat še diskvalificira. Zanikanje problemov je zaradi nepriljubljenosti ali neprimernosti onih, ki opozarjajo nanje, slaboumno.
Kakšna je slovenska prihodnost? Čigava bo Slovenija? Bo Slovenija slovenska?
