Snaha in zet kot nova otroka

10
414
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Kot eden izmed najpogostejših vzrokov za razvezo v naši državi (Srbiji, op. ur.) se navaja razlog “vmešavanje zakončevih staršev v najin zakon«. Ta pojav družinski terapevti označujejo kot “problem z mejami”. Menijo, da gre za posledico nezmožnosti staršev, da vidijo novo skupnost, v katero je stopil njihov sin (ali njihova hčerka), kot resnično nov, ločen subjekt. Nov zakon namreč dojemajo tako, kot da se je njihova obstoječa družina povečala za novega otroka. Zato starši ne priznajo meje med staro, primarno družino in novonastalo, sekundarno družino.

Eden od razlogov za nastanek tega problema je, da naši starši – podobno kot večina staršev v južni Evropi – težko priznajo svojim odraslim otrokom, da so resnično odrasli. Definicija otroka je, da je to oseba, ki še ni dopolnila 18 let. Pri 18-ih letih ta oseba ni več njihov otrok, temveč njihov odrasel sin ali njihova odrasla hčer. Za razliko od otroka je odrasla oseba sposobna za samostojno življenje, zato materialno ali duševno ni odvisna od staršev. Vendar pa mnogi starši gledajo na osamosvajanje sina ali hčerke z vidika neke vrste čustvene izdaje, kot ločitveni odhod in kot sporočilo, da so postali nekoristni v življenju. Zato otroku pogosto kažejo psihološko prepoved ločevanja in osamosvajanja: »Kaj ti manjka pri nas? Ali smo te s čim prizadeli?«

Ko odrasli »otrok« vstopa v zakonski odnos, starši s takim stališčem vidijo priložnost, da svojo družino razširijo za enega novega »otroka«: za snaho ali zeta. Taki starši tako sami sebi podeljujejo vlogo, da se imajo pravico vpletati se za dobro otrok ali otroka.

Mladi se pogosto znajdejo v zmedi vlog: obstoječim vlogam sina in hčere so dodane vloge moža in žene kot tudi vloge očeta in mame. Pojavljajo se situacije, v katerih oseba, ki je hkrati v dveh vlogah, mora izbirati: npr. ali bo dobra hčerka ali dobra žena.

Kadar nastanejo medgeneracijski prepiri, obstaja pravilo, da mora vsak zakonec sam urediti odnose s svojo primarno družino. S tem bo obranil »meje« svoje sekundarne družine. Napaka je, ko zakonec poskuša biti enako dober sin in hkrati dober mož, pa se potem umakne iz konflikta in zahteva, da konflikt razrešita njegova žena in njegova mati. V takem primeru se bo mati počutila nespoštovano od snahe, medtem pa se bo snaha počutila nezaščiteno s strani svojega moža.

Včasih je treba izbrati stran, saj ni mogoče hkrati biti dober sin (ali hčerka) in dober mož (ali žena). Če so odnosi med zakoncema dovolj dobri, je povsem razumljivo, da je treba dati prednost sekundarni družini in ne primarni.

Vsak dober starš mora kot naravno in pravilno sprejeti dejstvo, da bo njegovemu ljubljenemu, sedaj odraslemu otroku, nekoč nekdo postal bolj pomemben kot njihovi starši. Moder starš pristopa k novonastali skupnosti spoštujoč njeno zasebnost in že vzpostavljene odnose v njej. Test starševske modrosti je stopnja tolerance na odločitve, ki jih mladi sprejmejo, a te odločitve niso všečne njihovim staršem.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

10 KOMENTARJI

    • Opisane so razmere v Srbiji, ne Grčiji. A ne bi bilo bolje, da se vnaprej držiš takega vrstnega reda, da najprej prebereš, potem pa komentiraš?

      • Grčija je boljši simbol avtoritarnosti, skorumpiranosti in zbirokratiziranosti.
        Starši so preveč posesivni, da bi otroke vodili k svobodi, samostojnosti in odgovornosti. Vzgoja za hlapce, ki nikoli niso ustvarjalni in samoiniciativni. Vzgoja za ubogljive birokrate, ki sledijo firerju in mafiji.

        Če bi ti bolje prebral, bi videl, da govori za vse južno evropske države.

        Nisem hotel direktne primerjave s Srbijo, ker bi potem bralci imeli asociacijo na Balkan, češ mi pa že nismo južnjaki, razen komunisti gravitirajo na Bg in Moskvo.

        Saj je Grčija tudi Balkan, a je najbolj očitna zgodba o polomiji socializma in socialne države. Še dosti huje je z Italijo in Francijo. Nova oblast v Španiji pa bo hitro uničila reformnost učinkovitih konzervativcev. Kakršnih ostale države niti pod razno nimajo.

      • Mam veliko otrok.
        Pametovanje je meni nesmiselno. Ukrepati je treba. A prej je dobro imeti pravo diagnozo in razum. Drugače si isti kot komunisti.

  1. Poznam številne zgodbe mladih kmetov. Njihovi starši ne izprežejo vodenja kmetije zgarani pri 55ih letih. Večino pacientov ponižuje svoje otroke celo med 70 in 80 letom starosti. Ni zastonj rek: “Bolj je hudoben, dalj časa živi! “

  2. Meni se zdi zanimiv paradoks: starši otroka še v plenicah pošiljajo od sebe (vrtec), nato mu vse otroštvo polnijo prosti čas z raznimi interesnimi dejavnostmi (dom je praktično le prenočišče in starši zgolj logistični center). Ko pa otroci odrastejo, se starši zavedo, da jih imajo, in jih v bojazni, da bi jih utegnili ‘izgubiti’, na razne načine ‘vežejo’ nase. Mogoče k temu nekaj pripomore še starost (= sorazmerna mladost in vitalnost) staršev: v srednjih 40. in začetku 50. let niso še za ‘v staro šaro’ – če ‘izgubijo’ svojega edinca (ali oba otroka): s čim naj potem zapolnijo svoje življenje? In: za svojega ‘otroka’ boš pa ja poskrbel, ne?

    Verjamem, da je v družinah z več otroki takih problemov manj: starejši se počasi osamosvajajo in odhajajo, a starši so še ‘polno zaposleni’ z mlajšimi. Medtem ko še mlajši odraščajo, pa se tudi starši starajo in imajo vse manj volje in moči po nadaljnjem intenzivnem ‘servisiranju’ odraslih otrok. (Tako kot v starih povestih beremo, kako je mati komaj čakala, da ‘pride tamlada k hiši’, da se bo – zgarana od trdega življenja – ‘umaknila v kot’.) Toda tak naravni potek smo večinoma zavrgli – in porajamo nove probleme.

  3. Po tem tekstu vsak dan opazujem koliko posesivnosti starši vlagajo v otroke danes. So prijatelji, vse dopuščajo, vse prenašajo, vse dovolijo, vse kupijo, samo da bi bil njihov otrok vedno z njimi. Gradijo dvonadstropne hiše, rihtajo birokratske službice, ni da ni. Važno, da je otrok vedno od njih odvisen in ujet.

    Namesto, da bi imeli v glavi cilj: moj otrok bo vsak dan bolj samostojen, odgovoren in svoboden.

    Nič čudnega, da je cela družba in država odvisniška in da nas na lokalnem in državnem nivoju za nos vodijo isti politiki (avtoritarci) in isti gospodarstveniki (mafijci).

  4. Ali si sodobni slovenski starši upajo sebi dati psihološko dovoljenje:
    ” dovolim mojemu otroku, da drugače razmišlja od mene? ”
    ” dovolim mu, da ima druge vrednote, ki jih testira”
    ” dovolim mu, da podjetno preizkuša svoje energije v svojih projektih. ”

    Ker ko se mu otrok upre, bo ponavadi samo infantilna negacija. Otrok Sdsovca bo postal mesečnik. Otrok pri 30ih,40ih in 50ih nima kompetenc in borilnih izkušenj, da bi gradil svojo osebnost. Najlažje je biti samo proti avtoriteti avtoritarca in na žalost tudi proti resničnim avtoritetam.

    Kaj je podjetnost? Da se kljub porazom brez uničujočega samoobtoževanja pobiram in sledim svojim ciljem ter se iz vsakega poraza s pomočjo realne kritike nekaj novega naučim.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite