Smrt smrti Boga

9

nietzsche marxNavalu ateizma, ki v naprej zanika obstoj Boga, je v drugi polovici 19. stoletja dodal svoj presenetljivi prispevek tudi vidni nemški filozof Friedrich Nietzsche s trditvijo, da Boga ni več, da je Bog mrtev. Ubili naj bi ga verniki s svojimi religijskimi pristopi, ki so v temelju napačni. Namesto da bi v družbeni morali ohranjali pravila naravnega izbora, po katerem močnejši vladajo nad šibkejšimi (nadčlovek, volja do moči), se držijo naukov Sokrata in Jezusa. Posebno Jezusov nauk je velika opora najšibkejšim.

Nietzschejeva smrt Boga je prispevala k dodatni ateizaciji izobraženstva, vse do postmoderne. Le do navadnih vernikov je komaj segla. Ni torej čudno, če med ideološke krivce za razdejanje v drugi svetovni vojni, kakršnega svet še ni videl, poleg Marxa in Freuda, štejejo zaradi ideje o nadčloveku in volji do moči tudi (ali predvsem) Nietzscheja.

Preklic smrti Boga

Upravičeno sem bil torej presenečen, ko sem v knjigi Johna D. Caputa (znanega ameriškega filozofa) »O religiji« (Celjska Mohorjeva, 2013) srečal besedno zvezo: smrt smrti Boga, ki naj pomeni preklic »smrti Boga«. Ta preklic naj bi sledil iz dosledne analize pojmov v postmoderni (Nietzschejevi) filozofiji, ki je zavrgla pojem absolutne Resnice (z veliko začetnico), tudi znanstvene Resnice in ga nadomestila z več enako vrednimi resnicami (z malo začetnico). »Smrt Boga Nietzscheju pomeni tudi smrt Absolutne Resnice, s tem pa postane krščanstvo samo še ena izmišljotina in mora biti križano skupaj z Bogom na svojem lastnem križu« pravi Caputo, in nadaljuje:

»Vendar pa Nietzschejeva ukinitev Resnice ni križala samo Boga in krščanstva. Prizadevni intelektualci, verniki , so kmalu ugotovili,« (podprla sta jih pozneje tudi tudi znana filozofa Wittgenstein in Heidegger) » da zamenjava nejasne, težko razumljive razsvetljenske Resnice z množico malih, laže razumljivih in času prilagojenih  malih resnic, križa tudi Freudovo psihoanalizo, Marxove temeljne zakone dialektičnega materializma in tudi Nietzschejevo učenje o nadčloveku in volji do moči. To so prav tako konstrukcije ali fikcije slovnice, ki veljajo le v določenih okoliščinah. Ko se okoliščine spremenijo pa niso več uporabne. To pomeni, da so se Marx in Freud in Nietzsche ujeli v Nietzschejevo lastno past. Nietzschejev argument je udaril nazaj in to na način, ki ga nihče ni pričakoval.«

Ukinitev Resnice in mali glas religije

Nietzsche je z ukinitvijo velike razsvetljenske Resnice ukinil tudi na njej osnovano in do tedaj veljavno kritiko religije. Proti pričakovanju pa je pri tem odprl vrata novemu, pozitivnemu pristopu k veri in razumu in nova obravnava vere in resnice ne pomeni njunega zanikanja, ampak ponoven opis, ki je glede na razsvetljenskega bolj razumljiv.

Nietzschejeva teorija fikcij je podobna svetopisemski kritiki malikov in tudi kritiki naših popačenih podob božanskosti. V tej luči je, po Caputu, » razsvetljenstvo s svojo idejo Čistega Razuma na isti strani kot Aron z zlatim teletom, medtem ko je Nietzsche…, ki filozofira s kladivom, na isti strani kot Mojzes, ki razbija malike in ob bok Pavlu, ki s sveto jezo preganja Korinčane zaradi malikov filozofije. To pa odpira vrata ideji, kot je ljubezen do Boga, ideji, za katero bi zelo rad videl, da bi jo spet slišal med intelektualci… Danes so Marx, Nietzsche in Freud mrtvi, Bog pa se ima prav lepo, hvala lepa.«

Caputo zaključuje:

»Zanimivo pa se mi zdi, kako se je tihi mali glas religije spet slišal, potem ko so potihnili veliki topovi mogočnih filozofskih bojnih ladij od Platona do Hegla. Dandanes lahko vidimo, kako so celo pomembni »sekularni« filozofi, kot sta Jacques Derrida in Jean-Francois Lyotard v kasnejših delih, pozorni na molitve in solze svetega Avguština, da ne omenjamo Heideggra čigar Bit in čas je v nemajhnem delu navdihnila deseta knjiga Izpovedi, ali francoske feministične filozofinje Luce Irigaray, ki premišljuje o»božanskem« – in vse to v iskanju Boga, ki pride »po metafiziki.« Na veliko začudenje učenih prezirljivcev religije vsepovsod po svetu, ki so napovedovali smrt Boga od sredine 19. stoletja pa vse do leta 2000, se je religija vrnila v vsej svoji mnogovrstni pisanosti. … Vrnila se je celo med avantgardne intelektualce … Roža religije je eden najlepših cvetov v našem postmodernem cvetniku.«

Foto: Flickr

9 KOMENTARJI

  1. Pa saj, Kristus je umrl na križu. V vstajenje filozofija od Akvinskega naprej ne sega, tako da je z ugotovitvijo da je Bog mrtev pravzaprav res dosežen logični konec.

  2. mislim, da je tu Nietzsche napačno interpretiran. s trditvijo, da je bog mrtev Nietzsche dejansko trdi to, da verniki sploh ne sledijo temu, v kar naj bi verjeli. s tem preprosto pravi to, da so verniki boga ubili s svojih hinavskim vedenjem. pretvarjajo se, da verujejo v boga, hodijo v cerkve, širijo božjo besedo, hkrati pa počnejo vse tiste stvari, ki jih kot verniki v boga ne bi smeli početi. to, naj bi po mnenju Nietzsche pomenilo to, da v boga na koncu koncev sploh ne verujemo. tak bog je pač potem na nek način mrtev, tudi zato, ker v ničemer ne zagotavlja moralnega ravnanja in vrednot. če pač imamo boga, ki naj bi zagotavljal neko moralno ravnanje, tega boga pa dejansko nihče ne upošteva, potem je pač tak bog seveda “mrtev”. to je poanta Nietzscheja. torej to, da je bog mrtev zato, ker vere vanj dejansko več ni.

    drugi vidik je pa ta, da je bil Nietzsche eden prvih mislecev, ki se je zavedal sprememb, ki so se začele dogajati v takratni družbi in ki so šle v smeri odmikanja od boga. gre za razvoj znanosti, za razna filozofska razmišljanja v smislu skepticizma, nihilizma ipd., kar je Nietzsche zaznal kot nek prehod iz sveta vrednot, ki ga je dolga stoletja predstavljala vera v boga v svet, v katerem se na področju vrednot ustvarja neka praznina. in namen Nietzscheja je bil ravno v tem, da to praznino z vrednotami zapolni. pri tem pa se je odmaknil od krščanstva in verovanja v boga ravno iz razloga, ker je smatral, da vera v boga ni bila sposobna zagotavljati družbo vrednot. njegov cilj je torej bil, da poišče neke nove vrednote, na osnovi katerih bo življenje človeka na tem svetu dobilo nek pravi smisel in pomen, ki ga po njegovem mnenju vera v krščanskega boga ni uspela zagotoviti. Nietzscheju seveda to ni uspelo, tako da ja, tudi on je, tako kot bog s tem, na simbolni ravni, ne samo dejanski,tudi umrl.

    problem, ki ga je Nietzsche videl pri sokratu in posledično tudi v krščanstvu je ideja o onostranstvu. Nietzsche je pač zagovarjal življenje kot tako, torej življenje tukaj in zdaj, ter zavračal to, da bi smisel človek iskal v onostranstvu.

    kriviti marxa, Nietzscheja in freuda za grozote 2. svetovne vojne je pa seveda nesmiselno, ker nihče od teh mislecev ni česa takega zagovarjal.

    glede preklica smrti boga pa sam menim, da je zadeva, z vidika Nietzscheja povsem preprosta. na vprašanje, ali je bog spet oživel (oz. ali je sploh bil kdaj živ) lahko odgovorimo na način, da pač pogledamo na stanje našega sveta. vprašati se moramo ali smo zadovoljni s tem, kar se na svetu dogaja ali smo mnenja, da realnost sveta odslikava tiste vrednote, ki naj bi jih vera v boga zagotavljala. skratka, vprašati se moramo, a je vera v boga na tem svetu res prisotna ali ne. ali ljudje dejansko verujejo v boga ali se zgolj pretvarjajo, da verujejo v boga. kar pomeni, da hodijo v cerkev, da širijo božjo besedo itd., hkrati pa počnejo vse tisto, kar vera v boga dejansko prepoveduje, torej smo hkrati sebični, nismo solidarni, nimamo sočutja do drugih ljudi, itd.. skratka, ali lahko govorimo o temu, da je bog živ v svetu, v katerem npr. dnevno od lakote umre 25.000 ljudi, medtem ko nekateri živimo v izobilju? torej, ali lahko trdimo, da živimo v svetu spoštovanja vrednih vrednot in morale, če hkrati dopuščamo, da letno samo zaradi lakote umre 10 milijonov ljudi (tu so še smrti zaradi vojn in drugih oblik družbenega nasilja, smrti zaradi bolezni ter ostalih vzrokov, ki so posledica revščine itd.), torej za 5 slovenij? a je v takem svetu bog res lahko “živ”?

    • Če Kristus ni vstal je prazna naša vera. Če izključimo v razmišljanju možnost življenja po smrti, potem ni Boga. Ker smo vstajenski Kristjani, vidimo smisel tega bivanja v onem drugem bivanju. Potem ima vse smisel.

  3. Ah, sta smešna vidva. Nietzsche ni sociolog. On se ne ukvarja z vprašanji kaj ljudje mislijo o veri in Bogu. Še manj se ukvarja z vprašanjem licemerstva ljudi. On je filozof! Tu sta pa vidva močno prekratka.

    In ja, Aladar:
    …lahko govorimo o temu, da je bog živ v svetu, v katerem npr. dnevno od lakote umre 25.000 ljudi,…
    ==================
    Lahko. Ne boš verjel, ampak ti si tako ateist, pa ne verjameš v nič.

    • Se mi zdi, da ste narobe razumeli, kaj je želel povedati. Siver pa je nekaj podobnega govoril že Gregor iz Nise: v smislu, da bi se bilo vredno vprašati o molitvenem življenju, če v skupnosti ne prihaja do sprave in pravičnosti.

      • Obrnil je stvar na glavo, kot je v navadi tem intelektualcem, za katere ne veš ali kaj hočejo, ali nočejo nič, tako kot Tone, in samo nekaj govorijo da provocirajo druge.

  4. Zanimivo razmišljanje in ugotovitve avtorja in komentatorjev.

    Človek ne more biti in noče biti sam. Zato mu je Bog potreben!

    Med drugim tudi zato, ker v sočloveku pogostoma ne najde razumevanja in pomoči.

    Življenje brez Boga ni življenje.

Comments are closed.