Smrt nekega starca

1

Podatek, da je na oddelku za intenzivno nego beograjskega inštituta za pulmologijo umrl Sinan Hasani, bo v Sloveniji verjetno ganil komaj koga. Enako (ne)vznemirjeni bi bili, če bi bilo pokojniku ime Jovan Mitrović ali Heinz Müller. Po pravici.

Ostareli aparatčik kot drugi

In vendar je bil kosovski Albanec Sinan Hasani nekoč predsednik predsedstva precej velike države, ki se ji je reklo SFRJ. Kot vsi drugi predsedniki po Maršalu je bil neizrazit partijski aparatčik, ravno dovolj nevpadljiv in neproblematičen, da se je lahko zavihtel čisto na (nominalni) vrh gerontokratske partijske in državne piramide. Eno leto je nato kraljeval v vseh radijskih in televizijskih poročilih. Ker je bilo to po naključju med majem 1986 in majem 1987, ko sem bil star osem let, in ker je bilo moje uho celo proti svoji volji pozorno na nenavadno možakarjevo ime, je ravno Hasani prvi šef države, ki mi je ostal v spominu. Ko mu je potekel mandat, je kajpak poniknil nazaj v anonimnost, iz katere je prilezel, in do danes zanj nisem več nikoli slišal. Nasledil ga je podobno neizraziti starček in aparatčik Lazar Mojsov, ki je ob državnih praznikih trosil enake puhlice.

Šele danes sem prebral, da je bil Hasani sorazmerno pomemben albanski pisatelj. Po enem njegovih del so posneli celo nadaljevanko. Značilen je tudi podatek, da je svoje šolanje začel na islamski verski šoli v Skopju, končal pa na višji partijski šoli v Beogradu. Očitno zvestemu preminuli jugoslovanski ideji se mu je v srbski prestolnici življenje hkrati izteklo.

1 komentar

  1. Da, da, da, to je tisti tov. Sinan Hasani, ki je imel ob 400-letnici Trubarjeve smrti leta 1986 slavnostni govor na Rašci. Tedaj so tudi odprli preurejeno domnevno Trubarjevo domačijo za javnost. Spominjam se tudi, da je bil govor precej voden in suhoparen. Sicer pa glede na okoliščine drugačen niti ni mogel biti.

Comments are closed.