Smrt je smrt, naj jo povzroči nacistični ali komunistični diktator

23
Smrt je smrt, naj jo povzroči nacistični ali komunistični diktator .

Smrt je smrt, naj jo povzroči nacistični ali komunistični diktator. Trpeti v komunističnem taborišču ni nič lepše od trpljenja v nacističnem taborišču in smrt je smrt, naj jo povzroči nacistični ali komunistični diktator.

Drugega aprila 2009 je Evropski parlament sklenil, da bo 23. avgust razglašen za evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. To je bila zelo pomembna in pravilna odločitev Evropskega parlamenta, saj je bil na ta dan leta 1939 sklenjen zloglasni pakt o nenapadanju med komunistično Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. Podpisala sta ga sovjetski komisar za zunanje zadeve Vjačeslav Mihajlovič Molotov in nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop v Stalinovi navzočnosti v noči s 23. na 24. avgust 1939[1] v Moskvi.

Smrt je smrt, naj jo povzroči nacistični ali komunistični diktator

S tem paktom sta dva različna politična sistema, komunistični in nacistični, dokazala, da je njun glavni cilj ohranjanje totalitarnega režima in njegovo širjenje na med seboj dogovorjenih območjih. Prej za vsako stran važne ideološke parole, pri Nemcih antikomunizem in pri Sovjetih antifašizem, so nenadoma izgubile pomen. To dejstvo nam mora biti še danes v opomin, da ne nasedamo vsakemu »antizmu«.

Biti proti nečemu je lahko zelo pozitivno, paziti pa moramo na to, kdo ta »anti…« izreče. Če je nacist ali fašist antikomunist, je ravno tako brez pomena, kot če je komunist antinacist ali antifašist. Saj to nasprotovanje ne izvira iz moralne pobude, da se ustvari po odstranitvi nasprotnika bolj humana in svobodna družba, ampak se uveljavi le diktatura druge vrste. Pri obeh omenjenih diktatorskih režimih je znano dejstvo, da za dosego svojih ciljev povzročata nešteto civilnih žrtev. Zato je za žrtve gotovo nepomembno, kateri sistem jih preganja. Trpeti v komunističnem taborišču ni nič lepše od trpljenja v nacističnem taborišču in smrt, povzročena s komunističnim ali nacističnim orožjem, je za vsako žrtev enako tragična.

Kaj bi se zgodilo, če bi pakt obveljal?

Sodelovanje takratnih dveh velikih diktatur je imelo seveda hude posledice za vso Evropo. Te posledice občutimo še danes. Pakt, sklenjen 23. avgusta 1939, je ravno Hitlerju omogočil lažje uresničevanje zavojevalnih načrtov, saj je imel na vzhodu v Stalinu zvestega zaveznika, ki je znal ceniti soudeležbo pri roparskem pohodu. To zavezništvo je bilo odločilnega pomena za začetek druge svetovne vojne in uspeh nacistične Nemčije od skupnega napada na Poljsko septembra 1939 pa do 22. junija 1941, ko je Hitler naredil generalno napako in z napadom na SZ zapečatil svoj poraz.

Tudi napad na SZ je dokaz več, da sta bili pri Hitlerju na prvem mestu diktatura in širjenje teritorija, ne pa antikomunizem. Saj če bi Hitler imel namen v SZ odstraniti komunizem, bi mu to uspelo z minimalnimi napori, saj bi bil lahko mobiliziral notranje sovjetske protikomunistične sile. Sicer je pa to bila po drugi strani sreča za Evropo, ker Stalin bi verjetno nikoli ne napadel Nemčije na lastno pobudo, kaj pa bi bilo z Evropo, če bi bila ta dva velika diktatorja složna, si lahko predstavljamo. Stalinova hčerka Svetlana je vedela povedati, da je njen oče po vojni večkrat dejal, da je res škoda, da je Hitler napadel SZ, saj bi bili skupaj nepremagljivi.[2]

Po vojni se ni odpiralo vprašanje Stalinove sokrivde za začetek vojne

Moramo pa se zavedati, da so bile zahodne zmagovalne sile ob porazu nacistične Nemčije tudi nedosledne v odnosu do Stalina. Tako je bilo pred nuernberškim procesom v Londonu sklenjeno, da se ne bo odpiralo vprašanje Stalinove sokrivde za začetek vojne zaradi pakta s Hitlerjem; tudi s paktom pridobljena ozemlja je lahko SZ obdržala. To nedoslednost si danes mogoče lahko razlagamo s tem, da so bile zahodne sile že od vojne utrujene, imele so pa še odprto fronto na Pacifiku. Tako si lahko tudi razlagamo njihovo brezbrižnost do dogajanj v Jugoslaviji.

Kakšen je naš odnos do evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov?

Prav gotovo pa je sedaj zadnji čas, da v Evropi končno stvari postavimo na prava mesta. Ampak že 23. avgust kot dan spomina ali vest Evrope nam zastavlja vprašanja, na katera bomo morali prej ali slej najti odgovore. Do sedaj spoštujejo ta dan v Evropi le Poljska, Baltske države, Švedska, Malta in Irska. Nas bi moralo skrbeti predvsem to, zakaj ta datum še ni deležen ustreznega spoštovanja v Sloveniji. Manjka samo malo dobre volje ali moramo zopet iskati vzroke v ozadjih globoke države? Da nekaterim ta datum ni všeč, si lahko predstavljam. Upam pa, da to ni večina Slovenk in Slovencev.

[1] Več v knjigi Stalin in Hitler – pakt proti Evropi, avtor J. W. Brügel, prevod izšel pri Mohorjevi družbi Celje, 2019

[2] Stalin in Hitler, dokument štev. 394

23 KOMENTARJI

  1. Franci Kindlhofer, hvala za prispevek in opomin na zamolčan spomin, ki mora postati vse Evropski spominski dan. Slovenci bi morali proglasiti 23. avgust za praznik in ga obeleževati svečano na Teharjah, kjer je spomenik vsem žrtvam komunizma in vseh totalitarnih režimov.
    To potrjuje vhodno sporočilo v spominski park, ki na žalost ni končan ima pa veliko duhovno podlago za sočutje z žrtvami in svojci. To je veličasten opomnik in spomin na koncentracijsko taborišče, ki je bilo bilo simbolno in stvarno morišče v Sloveniji.
    Današnji dan naj dejansko postane sočutni dan za vse žrtve totalitarizmov v Sloveniji in zaveza: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA.!!!!!

  2. SPOMINSKI PARK TEHARJE Vhodno sporočilo:

    Spominski park Teharje je s simbolno arhitekturno
    krajinsko ureditvijo osrednji državni spominski park,
    posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev
    na območju Republike Slovenije.
    Spomenik stoji na avtentični lokaciji, kjer je bilo zaprtih,
    Usmrčenih ali od tod v smrt odpeljanih več kot 5000 ljudi.
    Teharje so simbol povojnih mučenj in pobijanj ljudi,
    tako vojakov kot civilistov, v osrednji Sloveniji.
    Spominski park Teharje je osrednji simbolni spomenik,
    ki je priča spoštljivega odnosa Republike Slovenije
    do žrtev vojne in povojnih pobojev.
    Republika Slovenija

  3. Sem sodi na današnji dan še posebej Teharska legija:Teharska legija«, ki jo je napisal g. Ciril Turk :

    Otožno pesem gozd šumi, V globini legija leži Pred šumom gozda Kajn beži,
    jezero mirno valovi, in čaka na vstajenja dni. Jezera val mu vest kali,
    nebo pa toži svojo bol, Zdaj kliče narod naš: Postoj, nebesne luči se boji,
    ki skrivata jo breg in dol. Ozri se name pod seboj! Ga Abelova kri teži.
    Naj pesem gozda le šumi, Tedaj se legija zbudi,
    Naj val jezera se solzi, vstajenja dan ji zažari.
    Nebo naj kliče tisti dan, In mir se vrne na zemljo,
    Ko Kajn priznal bo greh skesan. Ker vsi podamo si roko.

    • Nihče pa ne želi zaradi korone umreti. Zato se poskušamo ubraniti obolenja zaradi korona virusa in delamo intenzivno na tem, da se razvije proti njemu zdravilo, oziroma cepivo. Ravno tako si moramo prizadevati, da osvetlimo zgodovinska dogajanja temeljito z vseh strani, da bomo lahko razvili takšne politične mehanizme, ki bodo ponovitev takšnih tragedij preprečili. Sprava je stvar nivoja morale in vesti pri storilcih. Zato je za dosego sprave bolj pomembno stališče zagovornikov zločina, kot žrtev. Mene bi veselilo, če bi dosegli vsaj nek konzenz medsebojne tolerance. Premalo nas je, da bi zlorabljali narodovo energijo za razprtije. Ali Vi mislite, če pripeljemo posiljevalca pred sodišče, da je to razpihovanje hudobije?

    • Zdravko: “Smrt je smrt tudi če jo povzroči korona virus!”

      To spoznanje se lahko kosa samo s spoznanjem komedijanta Marijana, da smo na dolgi rok vsi mrtvi.

      Zdravko,
      kaj ste želeli sporočiti s to bistoumno izjavo?
      Ali morda menite, da je vseeno, kdo ali kaj je povzročil-o človekovo smrt?

        • Z vašo ugotovitvijo, da je vaša izjava ekvivalentna naslovu članka, se ne strinjam.

          V naslovu članka je izpostavljena smrt, ki jo je načrtno povzročil človek – naslov pravi, da ni razlike med smrtjo, ki jo je človek povzročil zaradi nacistične ali zaradi komunistične ideologije. Nacistično in komunistično načrtno pobijanje ljudi je vredno enake obsodbe.

          Menim, da ljudje vendarle smrt drugače vrednotimo, če človeka načrtno umori drug človek, kot pa če človek umre zaradi bolezni.
          Če bi bilo ob različnih vzrokih smrti vse isto, čemú potem sodni procesi in kaznovanje morilcev?

          • Dobro vas je avtor zavedel.
            Kar vpije naslov je, da je smrt vse. Smrt nima zadnje besede.
            Vaša grenkoba je strašna.

      • Večina ni osebno prizadeta.Tisti, ki so, se o tem težko pogovarjajo in jaz tudi ne silim, se nimam za tako pametnega. Gotovo bi jim skušal reči, da naj ne gojijo zagrenjenosti, ker bo škodila najprej njim samim. Tu pa sem priča, pri tistih, ki niti niso osebno prizadeti, kako šuntajo in vlivajo sol na rane drugim. Da ne rečem strup.

  4. Popravljam slabo kopijo Teharske legije:Teharska legija«, ki jo je napisal g. Ciril Turk :

    Otožno pesem gozd šumi,
    Jezera val mu vest kali,
    nebo pa toži svojo bol,
    ki skrivata jo breg in dol.

    V globini legija leži
    in čaka na vstajenja dni.
    Zdaj kliče narod naš: Postoj,
    Ozri se name pod seboj!

    Pred šumom gozda Kajn beži,
    Jezera val mu vest kali,
    Nebesne luči se boji,
    Ga Abelova kri teži

    Naj pesem gozda le šumi,
    naj val jezera se solzi,
    Nebo naj kliče tisti dan,
    Ko Kajn priznal bo greh skesan.

    Tedaj se legija zbudi,
    vstajenja dan ji zažari.
    In mir se vrne na zemljo,
    Ker vsi podamo si roko.

    Gospodu Zdravku s to pesmijo želim mir v srcu in duši. Z nihilizmom se ne ukvarjam.

  5. Postavili so svet na glavo in sedaj ne zna iti več nazaj. Zločin je postal herojstvo in ga čaastijo, dokler imajo oblast in moč: formalno ali neformalno. Večji del časa v 30-tih letih so ohranili oboje in se igrajo z ljudmi-rajo kot mačka z mišjo. Tudi z njih mišljenjem in to je tisto-oblikovanje mišljenja, kar jih ohranja na tej oblasti heroje. Ljudem so vzeli veo in zaupanje v pravevrednote, zaupanje drug drugemu. Zato ni trajnih zakonskih zvez, zato ni rodnosti, zato krivične delitve premoženja, delitve otrok…, delitve dela doma, zvestobe…. ni podlage za iskren pogovor, “dvojino”, za vzgojo, ki po naravni poti pripada sicer obema, toda mati je bila tista, ki je vzgajala doma, sedaj so jo “osvobodili” biti mati, želi biti z doma, menedžerka, imeti svoj “svobodne ljubezenske odnose”, “biti srečna”… Poobno velja za moža.
    Treba se je vrniti k vrednotam, in spremeniti zakonodajo, ki pridnega zakomca, ki je držal štiri vogale, danes oropa vsega na pol.