Smrt demokracije

28
391
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Po prepričanju mnogih je demokracija najbolj primeren političen sistem. V sebi ima vgrajene mehanizme prihoda in častnega odhoda iz oblasti. Demokratičen sistem sloni na premišljeni delitvi oblasti na klasične tri veje: izvršno, zakonodajno in sodno, ki druga drugo nadzorujejo v spoštovanju meja, ki jih postavlja značaj vsake od njih in ustava. Demokracija je politični sistem, ki sloni na spoštovanju zakonov, ki jim je temeljni kamen ustava. Dogma demokracije je, da je to vladavina ljudstva, ki se uresničuje po svobodno izvoljenih predstavnikih, ki se na cikličnih volitvah (večinoma na 4 leta) preverjajo na splošnih, tajnih in svobodnih volitvah. Demokracije ni brez svobode združevanja,veroizpovedi, vesti in govora.

Kdor hoče sodelovati v demokratičnem političnem življenju mora notranje sprejeti drugo dogmo, ki se glasi, vsaka oblast je začasna. Nihče nima pravice misliti in hoteti, da bi ostal večno na oblasti. Bistveno za demokracijo tudi je, da morajo biti državljani prepričani, da imajo izvoljeni predstavniki ljudstva, politiki torej, resnično oblast odločanja in zato tudi odgovornost za svoje odločitve.

Kakor vse, kar je človeškega, tudi demokracija ni brez napak in bolezni. Večinoma ima demokratičen sistem vgrajene mehanizme za premagovanje svojih lastnih napak, sistemskih in človeških, zato se izkaže za presenetljivo trdoživo človeško tvorbo. Demokracijo je torej možno uničiti le od znotraj, ko začne propadati in umirati iz dveh glavnih razlogov.

Prvi razlog za umiranje demokracije od znotraj je slaba ponudba kandidatov, ki naj jih ljudje volijo. Stranke, ki so naravno in potrebno orodje za združevanje politično sorodno mislečih ljudi, hitro postanejo fevdi takih in drugačnih zaprtih krogov, tudi klik, imenovanih ali struj, ki ne dovolijo, da bi kdorkoli, ki ni »naš«, prišel na kandidatno listo »naše stranke«. Notranji boji v strankah se tako ali drugače odločijo v korist ene same struje, ki potem skrbi, da ostane na položajih. Politične stranke običajno vodijo predsedniki, ki so na položajih zelo, zelo dolgo. Pred svojim odhodom pa praktično določijo svojega naslednika. Ker po dolgem mandatu tudi obvladujejo aparat stranke, t.j. vzvode, po katerih se koga imenuje na vodilna mesta in kandidata postavi na izvoljivo mesto na volilnih lističih, dejansko postanejo demokratično izvoljeni despoti, ki jih odnese le hud poraz na volitvah. Odnese njega osebno, ne vedno pa njegove struje ali klike. Prav zaradi tega je politična stranka običajno trda in nepremakljiva struktura, ki pozna malo samokritike in malo reformnega duha oz. menjave oseb na vodilnih mestih. Po drugi strani pa pogosto najdemo stranke, ki poznajo živahno notranjo razpravo, prave konfrontacije in frakcijske boje, ki običajno pripeljejo do razkolov in uničenja stranke kot take. Zato je prvo stanje pravzaprav logično, drugo pa prej zaželeno vse dokler vsi člani razumejo, kje in kdaj morajo nehati z notranjimi razprtijami in držati skupaj. Umetnost, ki jo praktično nihče ne obvlada.

Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne (človeško – nravno in strokovno) kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki »naš« v smislu strankarske struje oz. klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Drugi korak naredijo potem mediji, ki močno vplivajo na izbiro državljanov. Če so mediji enoumni, kakor je to primer Slovenije, potem se kolo negativnega kadrovanja zavrti čedalje hitreje in se tako razvrednoti predstavniški sistem, ki je bistven za vsako demokracijo. Poslanci postanejo zgolj »glasovalni stroj«, kakor lahko opažamo pri nas, posebej, ko so na oblasti sile kontinuitete.

Dodajmo temu prvemu vzroku še zunajstrankarskega, takorekoč sistemsko komponento, ki je posebno v Sloveniji plod premišljenega uničevanja naše demokracije. Ko smo zadnjič spreminjali volilni sistem pod vodstvom kontinuitete, zdaj že pozabljene LDS z Golobičem in Drnovškom na čelu, so sprejeli absurden volilni sistem (pred sedanjim so praktično za vsake volitve sprejeli nov volilni zakon), ko so zavestno in premišljeno ukinili strankarske liste. Parola je bila »manj moči strankam« a zdaj kandidati ne le, da tekmujejo drug proti drugemu zunaj svojih strank, temveč tudi znotraj lastnih strank. Na slovenski ravni mora stranka prestopiti parlamentarni prag, potem pa se po volilnih enotah primerja okraje in procente glasov, ki so jih kandidati iste stranke prejeli, da se določi, kdo bo prišel v parlament. V praksi to pomeni, da nihče ne ve, koga voli in kdo bo izvoljen. Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Verjetno pa je to preveč za naše strankarske lobije. Šele tako bi volivci neke stranke lahko soodločali, koga hočejo in koga ne v parlamentu.

Drugi razlog za umiranje demokracije pa je volilna neudeležba. Nasprotniki demokratičnega političnega sistema, to so tisti, ki bi radi bili večno na oblasti, se veselijo slabe volilne udeležbe. Zanjo delajo vedno, ko v ljudeh zbujajo antipatijo do politike in politikov. Medijska propaganda za abstinenco je tako silovita, trajna in prefinjena, da dejansko kroji usodo države. Vsak, ki se odreče svoji pravici do glasovanja, prepusti politično areno vedno istim manipulatorjem, ki se dobro znajdejo pri državnih jaslih. Kaj pa bi rekli o volitvah, na katere gre manj kot polovica državljanov? Ali jih bomo imeli za legitimne, ko pa za referendum, ki je najvišji izraz politične volje državljanov o enem vprašanju, zahtevamo udeležbo 50% + 1 glas da je sploh veljaven? In več kot ena država se nevarno približuje temu pragu neudeležbe na volitvah. V našem primeru bi to dejansko pomenilo, da je sedanja referendumska ureditev v svojem bistvu nedemokratična, ker postavlja višje zahteve pri neposrednem vladanju ljudstva kakor pa jih postavlja za izvolitev v državni zbor, kjer potem odločajo tudi o tako usodnih vprašanjih kakor je družina, zakon, posvojitve, popredmetenje otrok in ubijanju ostarelih brez sodelovanja ljudstva. Referendum, ki je bil zadnje orodje zoper nasilje in totalitarnost kontinuitete, so uspeli razvrednotiti in uničiti. Zdaj delajo, kar hočejo. Zato še enkrat: Kaj pa bo, ko bo udeležba na splošnih parlamentarnih volitvah padla pod 50%. Ali bo tista oblast še legitimna?

Oba elementa skupaj sestavljata eksplozivno zmes samouničenja, ker so slabi kandidati lažje podkupljivi, bodo lažje sprejemali slabe zakone, napisane po lobistih za mogotce tega sveta. Bogatini imajo dovolj denarja, da kupijo sodnika, poslanca, ministra, uradnika, da dosežejo svoje. Če ne gre zlepa, pa zgrda. Taki se ne ustavljajo pred zapovedjo »ne ubijaj«. Po Stalinovo izvajajo »če ni človeka, ni problema«. Če enega ne moremo skorompirati, ga zamenjamo z moralno šibkim in bo stvar rešena. Ljudstvo pa je vedno tisto, ki to početje potem plača s svojo revščino in trajno bedo. A ljudstvo si je tudi samo krivo, ker ne sodeluje ali pa ker voli slabe kandidate. Lenobi, da bodo drugi poskrbeli za nas, se kaj hitro vsi vdamo. Pa naj bo to v obliki »demokratičnega socializma« ali pa nacizma. Demokracija terja od državljana aktivnost, soudeležbo, premišljenost, vztrajnost, pogum, ljubezen do svobode in spoštovanje drugače mislečega, ki mu omogočimo, da pove, argumentira, zagovarja in brez posledic tudi varno živi svoje prepričanje. A pri nas doživljamo medijsko in osebno preganjanje, šikaniranje in ustrahovanje vseh tistih, ki zagovarjajo nekaj tako normalnega in dobrega kakor je družina, otroke pravice in normalen zakon.

Ko demokratični politični sistem vstopi v spiralo samouničenja, težko najde pot iz začaranega kroga. Slabi kandidati, slaba volilna udeležba, slab parlament, slaba vlada, slab politični sistem in potem se krog ponovi pri vsakih volitvah. Iz take demokracije pridemo najprej v lobikracijo, potem v oligarhijo in na koncu v totalitarizem. Pri nas smo skoraj na meji titoizma, iz katerega smo se pred četrt stoletja izvili. Vladajo nam skrajneži, ki bi ne imeli nobenega problema napolniti Hudo Jamo do vrha, saj v ničemer ne obsojajo tistega nasilja in ga še opravičujejo vsakič, ko v svoji nadutosti postavijo na ogled rdečo zvezdo, pod katero se je zgodil slovenski holokavst.

V Sloveniji smo zdaj na mrtvi točki. Pravzaprav je odvisno od enega človeka. Od predsednika vlade. Ali bo on, osebno, zahteval od svoje stranke, da ne sodeluje pri utrjevanju oligarhične moči udbomafije in bo ohranil smer proč od titoizma v demokracijo ali bo v svojem molku in nemoči sprejel, da mu stranko vodijo drugi in bodo Slovenijo peljali »nazaj v rdeči raj«, raj zanje in pekel za vse ostale. Ali jo bo zmogel?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


28 KOMENTARJI

  1. Kdo ima pravzaprav oblast?
    Kdo je najbolj odgovoren za stanje države?
    Na volitvah izbiramo oblast, volilni sistem pa odloča, kdo dobi dejansko oblast. Po nedavni javni razpravi o spremembi volilnega sistema v DZ ni več upanja za njegovo spremembo. Vzrok; stranke in njihovi kandidati bi morali garati za glasove volivcev, a jim sedaj nobeno delo z in za volivce ni potrebno. Poslanci ostajajo še naprej» udobno mirni« , neodvisni od volivcev, saj jih ne potrebujejo za svojo izvolitev. Lahko se jim celo rogajo, kar ni redkost. Poslanske pisarne so po večini v »ilegali in prazne«! Glasove volivcev potrebujejo le stranke oz. vodje strank za izvolitev njihove liste, ki jo sestavijo in tako odločijo, kdo bo izvoljen za poslanca, kdo bo » del njihove nove oblasti«. Volivec pa nima pravice izbire kandidata po njegovi meri. Oblast imajo torej vodje strank in ne ljudstvo! Bivši predsednik Milan Kučan pa pravi, spremembe niso potrebne. Ali je to res »demokracija po meri človeka«? Zabloda in/ali prevara?! Zato so res najbolj odgovorni poslanci LDS, SLS, SD in Desus, ki so l. 2000 spremenili ustavo. Ta javna razprava v DZ o spremembi volilnega sistema je bila tudi test, ali so volitve odpravile kompromis, ki ga je predsednik republike Borut Pahor pred letom dosegel, ko je želel odpraviti »ledeno dobo v slovenski politiki«. Očitno ledena doba ostaja. Ali je koga zato sploh sram?! Vodje strank ne jemljejo resno celo predsednika države, kaj šele javnosti, volivce?! Žalostno! Premier Miro Cerar, predsednik SMC je sicer ocenil, da zdajšnji sistem ni optimalen in potrebuje izboljšave. Poudaril pa je, če ni realne možnosti za dosego širokega konsenza, se velja raje dejavno posvetiti reševanju drugih problematik. Razprava v DZ je nazorno pokazala, da ni nobene realne možnosti za potreben konsenz, saj so razpravo ignorirali vsi preostali vodje parlamentarnih strank, pozicije in opozicije, kakor večina poslancev .
    Iz vrst SDS ni bil nikogar. Ledena doba v slovenski politiki ostaja, so odločili voditelji vseh parlamentarnih strank. Ljudstvu ostane teoretično še referendum, če in ko bo dojelo problem, in če mu ga bodo voditelji strank odobrili in rezultate sprejeli? Le oni imajo žal zadnjo besedo. Dr. Ciril Ribičič je ocenil, naslednje volitve bodo še brez sprememb! Volivcem torej ostane samo to, da sedanjih političnih strank enostavno ne volimo. Jaz to že počnem, ne volim ne levih niti desnih. »Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl«.
    Kaj pa je pravzaprav problem in vzrok, ki ljudi odbija od volitev in ne cenijo politikov, niti države niti demokracije? To, da vodje strank okoli sebe forsirajo podpovprečne in kimavce, ki so v sedanjem proporcionalnem sistemu seveda gladko vedno izvoljeni, če uspe lista! A tem izvoljencem je malo mar za volivce, zadošča jim, da ustrezajo predvsem vodji stranke! Volivce pa zanemarijo, jih celo ignorirajo, kar sam in tudi mnogi desničarji od »plemenite desnice« doživljamo v živo. Nedavno je ravno to nedelo z volivci, odmik od volivcev, problematiziral tudi dr. Hubert Požarnik, kot predstavnik DEMOSA ob obletnici DEMOSA, na posebni oddaji na TV1. Zanj je to glavna hiba vseh naslednikov Demosa. Volilni rezultati so temu ustrezni, kar je strahotno žalostno za demokracijo oz. blagostanje državljanov!
    To je negativna selekcija v vseh strankah, sposobni pa se izogibajo takšni politiki oz. “kimavski družbi”! Tudi v SDS in na desnici! Problem so obstoječi volilni sistem in seveda kandidatne liste strank, kjer kandidate razvrstijo in postavijo partijski veljaki, kot v komunizmu, enoumju! Pri teh početjih mene ni več in me ne bo, tudi na volitve ne grem, saj nimam možnosti prave izbire, komu lahko osebno podelim moj (preferenčni) glas, mandat za oblast in seveda odgovornost za rezultate mandata. Tudi poslancu Jožetu Tanko npr. in podobnim poslancem, ignorantom volivcev, nikoli več ne dam glasu, niti ne takšnim listam, kar sem že večkrat javno napisal. Namreč, bil sem že elektor v interni izvedbi večinskega volilnega sistema, to je izbiri kandidata stranke SKD za predsedniške volitve, ki se je obnesel. Tudi Jože Tanko in SDS se zelo sprenevedajo in blefirajo, ko pravijo, preferenčni glas je »brez veze«. Naj potem vendar SDS to dopusti, če ji je to vseeno, če ne razume ali laže!? A je res vseeno, stranki SDS in njenim volivcem in vsej politiki, če bi bil na njeni listi izvoljen dr. Turk s preferenčnimi glasovi, Janez Janša pa bi izpadel, čeprav bi bil prvi nosilec liste?
    Ne razumem nasprotovanja desnice celo realnim minimalnim spremembam volilnega sistema v pravo smer, zlasti ne SDS, ki pa se da mirno voliti v evropski parlament po proporcionalnem volilnem sistemu s preferenčnim glasom. Tako je na zadnjih volitvah volilo in uporabilo 70% volilnih udeležencev. Lani sta tako odpadla najbolj pomembna skrajna levičarja, “popularni” dr. Jože Mencinger, kandidat PS, največji zavetnik menedžerjev in zagovornik nacionalnega interesa, -baje zaradi interesa ljudstva-, in dr. Igor Lukšič, SD, največji zagovornik obstoječega volilnega sistema. Oba pa sta velika nasprotnika privatizacije neučinkovitih državnih podjetij, kjer delavci tudi ostajajo brez plač in prispevkov. A to desnici res nič ne pove? Meni veliko in zadosti! Dokler bo še tako, bo za poštene še zelo hudo!
    V javni razpravi o morebitnih spremembah spornega volilnega sistema v DZ RS sem javnosti povedal, da je za Slovenijo, iz enakih razlogov kot za Nemčijo, prava rešitev nemški kombinirani volilni sistem, ali eventualno kompromisi v to smer. Vse drugo je še naprej »ledena doba« v politiki kot pravi predsednik države Borut Pahor!

    »DRŽAVA, KJER POŠTENI LJUDJE NISO TOLIKO ENERGIČNI KOT POKVARJENCI, JE IZGUBLJENA.« Franklin Delano Roosvelt

    »Demokracija ni nekaj v kar verjameš,
    ampak je nekaj kar počneš. Sodeluješ.
    Če tega ni, se demokracija sesuje.«
    Abbie Hoffman

    »Le državljani imajo zadnjo besedo;
    in če mislimo,da niso sposobni izvajati kontrole z dovolj razumno presojo, zdravilo ni, da jim zadnjo besedo vzamemo, ampak jih izobrazimo«
    Thomas Jefferson

    »Človek je prvič oskrunil svojo mladost,
    ko je prvič molčal,
    čeprav mu je srce ukazovalo naj govori;
    iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost«
    Ivan Cankar

  2. Uf, upam, da je tole napaka: “… za referendum, ki je najvišji izraz politične volje državljanov o enem vprašanju, zahtevamo udeležbo 50% + 1 glas da je sploh veljaven.”

    Že brez tega je ustavno določilo težko dosegljivo:

    “Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev.” (Ustava RS, 90. člen).

    Po domače: skoraj 350.000 volivcev bi moralo glasovati proti zakonu, da bi bil zavrnjen (če bi seveda podporniki zakona ne presegli števila nasprotnikov). Kako je bilo pred spremembo, pa zapiše g. Poznič: dovolj je bil 1 proti (če se nihče drug ne bi udeležil referenduma).

    Za osvežitev: referenduma o arhivih lani se je udeležilo 11.74 % volilnih upravičencev in čeprav je bilo 67,37 % izmed njih proti zakonu o arhivih, je zakon obstal.

    • In nihče ne opazi, da je petina nedoločljiva. Koliko je petina? 350.000 ali 350.000 + 1 glas? Noben volilni register ni tako točen.
      In pri nas to mirno vpišejo v Ustavo. Takšno neumnost.

      Da ne omenjam, da tak člen predstavlja prezir do demokracije, do državljanov.

      • Še vedno mi ni jasno, kaj jih je “držalo”, da so tako soglasno sprejeli tale kvorum … ?? – tule mislim predvsem na “pomladnike”: kako neki so si razlagali zadevo?

      • Petina je povsem jasno določljiva. Gre za petino vseh volivnih upravičencev, torej jo je mogoče določiti matematično natančno.

        Tale varovalka je pa namenjena temu, da ne bi manjšina odločala o pomembnih zadevah v državi, kar je povsem v skladu z demokratičnimi standardi. Demokracija je v osvnovi ravno v tem, da prevlada večinsko mnenje. Tako da zame osebno je ta prag postavljen celo prenizko. Ker če neka zakonska ureditev za večino ljudi ni tako sporna, da bi jo prišli na referendmu tudi večinsko zavrnit, potem ne vem zakaj tak zakon ne bi smel obveljati. Nobenege, na demokraciji utemeljenega, argumenta proti temu ni.

        • Očitno odgovarjate na moj komentar glede petine. Vendar na argument ne odgovorite. Če se norčujete, se norčujte posebej, v svojem imenu, ne pa kot odgovor na moj komentar.

          • To da znaš štet ti verjamem. Ni ti potrebno dokazovat. Če pa želiš pa tudi prav, lahko poskusiš izračunat.

          • Vprašanje je bilo namenjeno tebi. Tako da če znaš nanj odgovoriti, potem je kontradiktorno, da trdiš, da je 1/5 neke osnove nedoločljiva.

            Skratka, ali je 1/5 od 100 x ali x+1?

          • Komentar pod Zdravko z dne 27.2.2015 ob 20:57 se s to trditvijo jasno ne strinja. Morda si se pa v teh dveh dneh premislil. Se zgodi.

          • Tega ne trdim niti tu, niti v komentarju, ki ga citiraš. Problematiziranje deljenja s 5 je čisto tvoja miselna akrobacija.

          • Bi lahko bil konkreten. V čem je torej ta neumnost, o kateri govoriš v komentarju? In kaj v tvoje osebnem “slovarju” pomeni, da je 1/5 nedoločljiva?

          • S praktičnega vidika ima Zdravko prav. Ali je res, da imamo dovolj točno določene volivne imenike?

            Kaj pa, če imamo takole: 133 / 5? Kje zdaj določiti petino?

          • Saj pravim, da gre za preprosto matematiko. 133/5 = 26.6, kar pomeni, da 26 še ni petina, ker pa glas šteje 1 in ne 0.1, 0.2, 0.3 ali 0.6 itd., se mora to zaokrožiti na 27. Gre torej za zahtevo, da glasuje petina ali več. V tem primeru je to število 27. Z drugimi besedami, vedno se zaokrožuje navzgor.

        • Seveda je argument proti temu. Če ti je vseeno, ne odločaš in pustiš odločanje drugim.

          • Ni. Ker v demokraciji vedno šteje večina. To je razlog, zaradi katerega obstajajo znotraj demokracije take omejitve, ki preprečujejo, da bi manjšina odločala o zadevah, ki se tičejo vseh. Ker to, da nekdo ne pride na volitve, ne pomeni, da ne šteje, da ne obstaja.

          • To ni res. Dokler je volivna pravica le pravica in ni dolžnost, lahko v demokraciji odloča tudi manjšina.

            Kaj boš pa naredil, če na volitve pride 40% ljudi?

            Ravno pri tem zakonu manjšina odloča o večini.

          • Seveda in to je sporno. Ravno zato obstaja ta omejitev te 1/5, ki bi seveda lahko bila tudi višja. Take omejitve so pa lahko različne. In ravno iz razlogov, ki jih navajam, bi morala biti omejitev postavljena na 50% + 1 glas. Ampak iz praktičnih razlogov se praviloma take omejitve ne postavljajo, ko gre za odločanja s strani državljanov, ker vemo, da je velikokrat udeležba veliko nižja. Imamo pa npr. pri glasovanju poslancev veliko višje kriterije in tudi ko gre za referendum o spremembi ustave se zahteva ravno 50% + 1 glas volilna udeležba. Spet, ravno iz razlogov, ki jih navajam. Tako da vsakem primeru gre za to, da ne bi mogli dopustiti, da bi npr. na volitve prišlo 10 ljudi od skoraj 2 milijona volivcev in bi potem rezultat takih volitev obveljal pod logiko, da če ti je vseeno, ne odločaš in pustiš odločanje drugim, kot praviš. Tako da to, da o zadevah v praksi velikokrat odloča manjšina je vedno sporno.

  3. Trije levičarji takoj ustanovijo štiri stranke, trije desničarji pa se nemudoma povežejo in čez pol ure že imajo skupno zastavo.
    Temu stereotipu sledi politično dogajanje povsod po svetu. Le v Sloveniji velja samo prva polovica. Z našimi desničarji je nekaj narobe.

  4. Večinoma analiziramo politike in zakaj so oni krivi. Vendar bi bilo morda dobro tudi kakšno misel nameniti ljudstvu.

    Mislim, da je eden od problemov naše demokracije tudi v tem, da Slovenije ne doživljamo kot domovine. Zato je volilcem v poprečju vseeno zanjo. Ne-volilcem je tako vseeno za Slovenijo, kot nam je bilo za Jugoslavijo. Se morda motim? Jugoslavija ni bila naša in zato se nismo
    sekirali zaradi njenih “plemičev”, ki so jo vzeli za svojo privatno lastnino. Podoben odnos nastaja sedaj. Ker vloga samopomilovanja in cinične distance lažja, se Slovenci v povprečju distancirajo od Slovenije. S tem pa lajšajo delo novodobnim “plemičem”. Raja pa poskuša nagrabiti čim več drobtinic.

    Slovencem bi morali vsaj namigniti, da je Slovenija naša in da bi vsaj delček skrbi, ki ga sicer namenjamo svojemu avtomobilu morali nameniti tudi njej!

    Tudi o politikih in ostalih, ki vodijo Slovenijo moram še nekaj napisati. Ko berem o njihovih prigodah, se mi zdi, kot da bi bral o razvajenih najstnikih, ki mislijo, da je svet zaradi njih. Mislijo le o pravicah in ne, da je njihova služba najprej poklic oziroma dolžnost. Kot razvajeni najstniki!

  5. Ta država in to ljudstvo se je znašlo v kleščah komikontinuitete, rešitve pa žal ni videti, razen z Božjo pomočjo. Strinjam se s komentarjem Mihiča pred nekaj dnevi glede nesprejemljivega volilnega sistema, ki ga imamo, dodal bi še, da v teh razmerah ne bi zaupal tudi boljšemu volilnemu sistemu, ker je ta režim sposoben volilne rezultate tudi ponarediti. Zato je polovica volilcev z Mihičem vred že resignirala in se volitev več ne udeležuje, na naslednjih se jim bom pridružil še jaz. Vem, da komikontinuiteti neudeležba na volitvah zelo ustreza, ker bodo njihovi pristaši in jugopriseljenci vedno prišli in jih volili, vendar volitve z 20 do 30 % udeležbo vsaj legitimne ne bodo, če bodo pač legalne. Druge rešitve pač ni videti, razen voliti Ljudmilo ali Tonina ali pa zaprtega Janšo, kar ne more prinesti niti 20 % glasov. Menim, da so pri nas razmere specifične in zato ne more ustrezati znani pregovor, da ima ljudstvo tako vlado, kot jo zasluži oziroma izvoli.

    • Resignacija je huda stvar, ampak se strinjam s tabo. Jaz tudi ne morem sprejeti tega, da bi politkom večina podeljevala legitimnost. Zgolj legalnost. Celo če bi bila udeležba večja, to ne bi nič pomagalo. Demokracija lahko deluje, ko imajo politiki še kaj v sebi, ne le večino za sabo. Z večino je še Hitler zmagal.
      Dovolj mi je izbire “manj slabega”. Stalno nas preigravajo na “manjše zlo”. Dovolj mi je tega.
      Če si narod zasluži tako oblast ali ne, ne vem. Očitno pa je, da bodo uničili vse. Prej ko se to zgodi, bolje bo za vse. Ljudomrznost v naši družbi je že postala legendarna. Nobeni priseljenci tu niso potrebni. Mi še izgnanih slovencev iz tujine ne sprejmemo nazaj. Svojih ne pokopljemo. Ni nobenega izgovarjanja na priseljence. Kardelj je bil naše gore list. In družba se ga še do danes ni odrekla.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite