Koalicija 5 ± Levica s simpatijami do totalitarnega Titeka

2
2669
Foto: Goran Semečnik
Občina Velenje je v začetku 2018 objavila povabilo k izdelavi konceptnih predlogov za ureditev zelenice ob spomeniku maršala Tita. Kot najboljšo so izbrali idejo Projektnega biroja Velenje, avtorice Špele Vučina, ki bi pred kipom maršala postavila fontano. A nobena od šestih natečajnih rešitev ne bo obiskovalcem olajšala priljubljenega fotografiranja z maršalom, kot so si to zamislili na Občini Velenje. Foto: Goran Semečnik

Smrdi po sivih časih Titovine, čeprav mnogo pogledov Levice v resnici ne ustreza temu, kar je počel t. i. »jugoslovanski Fȕhrer«. Med drugim je namreč pokojni balkanski krvolok v obrambo vlagal ogromne vsote denarja. Jugoslavija je za časa njegovega življenja celo veljala za eno izmed evropskih vojaških velesil, obenem pa je tudi strogo varoval državno mejo in z velikim veseljem sprejemal »ameriške cekine«. No, tudi pripadniki Levice niti niso tako skromni. Tudi njim diši denar, le da gre za evre in ne za dolarje. To je edina površinska razlika, bistvo pa nič kaj preveč socialistično.

Poslance na minimalce

Če so še pred vstopom v parlament vzneseno vzklikali »Poslance na minimalce«, so razni »mesečniki« in ostala žlahta kar lepo potihnili okoli tega. Denar je sveta vladar in razneži vsako srce, tudi najbolj zakrknjenih salonskih levičarjev. Pa saj je tudi pokojni Fidel Castro – vzor in ikona premnogih rdečih gorečnežev, z veseljem nosil Adidas trenirko. Kapitalizem se v javnosti glasno in ognjevito prezira, na skrivaj pa se po njem cedijo sline. Dvomim da znameniti kubanski trinog ni nikdar poskusil slastne Coca Cole.

Levica je, res bolj kot prava neokomunistična stranka, nekakšna hipijevska grupacija kaviar socialistov in idealistov, ki pa svoje komunistične oziroma marksistične poglede kaže predvsem skozi čudaško razumevanje uspešnega delovanja gospodarstva. Med drugim se ji namreč zdijo že tako visoke dajatve podjetij še prenizke. Obenem je treba poskrbeti, da se privatizacija velikih državnih podjetij ne izvede, ter občutno zvišati socialno podporo.

Venezuelski scenarij

Manjkajo samo še petletke in ideja o službi za vsakogar. Stoodstotna zaposlenost. Po takšnem scenariju se lahko kar odpovemo zasebnemu podjetništvu. Mnoga podjetja v privatni lasti bi jo popihala v tujino, preostala, še zlasti slovenska, pa bi se otepala vse bolj dušečega objema države mačehe. In naposled bi ostalo le še nekaj velikih državnih konglomeratov odrešenih konkurence. Venezuelski scenarij skratka.

Vstop v vlado bi Levico predvidoma že po nekaj mesecih pokopal. Na strankarski deponiji je pristalo že kar nekaj levičarskih parlamentarnih grupacij, ki so toliko obetale in prodajale svoje prazne obljube za med, zakaj potemtakem ne bi neka hipijevsko-gverilska ustanova, ki ima svoje cilje nekje visoko med oblački? Se še spomnite LDS-a, pa Pozitivne Slovenije, Zaresa in vseh njihovih političnih junakov, samookronanih odrešenikov? Tudi SMC in DeSuS si po zadnjih volitvah še ližeta rane. Vstop v vlado bi pomenil konec veselega ideološkega rajanja. Resnica bi vse preveč bolela.

Kulturni marksizem in demokratični socializem

Dejstvo pa je, da mora Levica za vsako ceno ohraniti svoje stolčke v parlamentu in s tem enormne poslanske plače, obenem pa je njena naloga še naprej »prodajati bučke« in širiti ideje kulturnega marksizma ter v slovenski populaciji vzdrževati »zdrav« hipijevski duh. Živela marihuana! O posledicah njenega kajenja pa ne bo nihče ničesar rekel, še zlasti ne o izgubi spomina, o moralnem propadanju, o fobijah in o nevarnosti sprožitve shizofrenije. Najlažje je soliti pamet nekje iz varnega zavetja opozicije in uživati vse poslanske ugodnosti, hkrati pa se na široko izogniti vsakršni odgovornosti.

Ob vsem napisanem pa ostaja dejstvo, da Levica brez volje volivcev dandanes verjetno ne bi obstajala. Gre za podporo vrednotam in načinu delovanja, ki se ga obravnavana politična opcija poslužuje, tudi malce avtokratskim prijemom, predvsem stalnim zahtevam ter idejam, kot je tista o ukinitvi pravice do referenduma v določenih primerih. Pri nas imamo stranko, ki obenem ne skriva svoje simpatije do totalitarnega Tita ter pri belem dnevu sanja o »dobrih starih časih«.

Srečal sem že ljudi v zrelih letih, ki strastno zagovarjajo ideje t. i. demokratičnega socializma in pravijo, da so se v Jugoslaviji počutili bolj svobodno in sproščeno. Kar je več kot očiten dokaz, da je demokracija na Slovenskem še zelena, saj se je rojevati pričela šele proti koncu 80. let prejšnjega stoletja. Slovenec ima tako nekje globoko v kolektivni podzavesti še vedno vtisnjen spomin na avtokratske Habsburžane, na centralistično naravnane Karađorđeviće ter na »zlatega« Josipa Broza.

Skratka, resnična svoboda nam ne ustreza, potrebujemo nekoga, ki le-to malce nadzira in omejuje.

2 KOMENTARJI

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite