Smo sposobni soočenja s stvarnostjo groženj?

8
313
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Z nedavnimi terorističnimi napadi po evropskih mestih (Pariz, Bruselj) je v evropsko javno zavest vstopil občutek krhkosti tega, kar pojmujemo kot normalnost. Občutek ogroženosti je narastel in prihaja do zavedanja, kako korenito se je spremenila varnostna situacija Evrope v zadnjih letih.

Pa ne gre le za terorizem. Evropa je obdana z naraščujočo nestabilnostjo na svojih zunanjih mejah. Od začetka arabske pomladi je njena južna soseščina vse bolj nestabilna. Sedaj je generirala gigantski val migracij, ki je in bo v prihodnosti vir izjemno močne destabilizacije Evrope. Situacija na vzhodu je iz zaskrbljujočih zamrznjenih konfliktov (Gorski Karabah, Pridnestrje, Abhazija, Južna Osetija…) s posegom Ruske federacije proti Ukrajini prerastla v odkriti napad na evropsko ureditev po koncu hladne vojne, ureditev, ki temelji na spoštovanju ozemeljske celovitosti, suverenosti in na svobodni izbiri politične in geopolitične usmeritve.

Viri groženj so torej raznoliki. Zahtevajo enotno in organizirano strateško delovanje na operativno tehnični in na politično vodstveni ravni. Tu se soočamo z vrsto problemov. Na operativni ravni s potrebo po še bolje koordiniranem in povezanem delovanju nacionalnih pravosodnih, vojaških, policijskih, obveščevalnih sistemov, ki pa so dejavniki nacionalne suverenosti in je zato vsak nadaljnji korak k več sodelovanja, izmenjavi zaupnih informacij itd. razumljivo oklevajoč. Nujno bo storiti še odločnejše korake v smeri večje enotnosti, kombiniranja in združevanja moči in sil na skupni ravni ter zbliževanje zunanjepolitičnih interesov in prioritet držav članic EU.

Za vse to je potrebna politična volja. Potrebno je priti do enotne, skupne ocene ogroženosti in do jasne volje in načrta, kako se tem raznolikim grožnajm skupaj, organizirano zoperstaviti. Problem, s katerim smo pri tem soočeni je, da je kompleksnost in raznolikost groženj v zadnjem času močno narsla in da države zahodne skupnosti še nimajo povsem enotnih pogledov in percepcij teh groženj.

Namesto mnogih sektorskih in tehničnih problemov želim tu izpostaviti po mojem mnenju veliko večji izziv, to je problem soočenja s stvarnostjo teh groženj. Smo sposobni prepoznati razvoj groženj? Kakšna je naša sposobnost predvidevanja? Smo sposobno videti dejanskost? Jo analizirati in o tem razpravljati v javnem prostoru? Pomislimo na problem mnogih evropskih javnih občil pri soočanju z migrantsko problematiko, njene izvore, razvoj in posledice. Se zavedamo problema uokvirjanja, oženja zornega kota in izločanja relevantnih vprašanj iz javnega prostora? Glede na mnoga presenečenja za politično raven, tako glede terorističnih napadov kot glede migrantske krize ali pa ob soočenju s hibridno vojno proti Ukrajini lahko sklepamo, da so žrtve oženja zornega kota tudi politične strukture v Evropi. V tem smislu moramo zgoraj naštetim grožnjam dodati tudi ta notranji, kognitivni problem. Tako je bila njegova žrtev vladavina prava v Evropi, denimo s strani držav dopuščeno in spodbujeno neupoštevanje skupnega in nacionalnega pravnega reda (prehajanje mej in pogoji za vstop v schengensko območje).

Smo pripravljeni braniti svoje vrednote in odločno odvračati grožnje, ki jih ogrožajo? So se pri tem pravne države pripravljene odkrito soočiti z anarhičnimi težnjami in spoštovati lasten pravni red? Kaj je tisto, kar je danes dragoceno in nas povezuje? To nikakor ne more biti v zadnjem času prevladujoč transakcijski pogled – kakšne so moje neposredne materialne koristi od povezovanja in sodelovanja s podobno mislečimi oz. ali mi kdo drug lahko ponudi večje materialne koristi. Tak pogled vodi v erozijo skupaj oblikovanega reda vrednot, ki je omogočil razvoj svobode, človekove avtonomije, miru in blagostanja Evrope. In to je tisto, kar moramo varovati in kar lahko varujemo le skupaj. Poleg mnogih ukrepov na posameznih področjih je nujno potreben skupen, odprt premislek o naši identiteti in vrednotah.

Veleposlanik mag. Igor Senčar je nekdanji stalni predstavnik Republike Slovenije pri EU (tudi v času predsedovanja Slovenije Svetu EU) in nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve. Sedaj se na ministrstvu ukvarja z vprašanji razvoja EU in njene ekonomske in monetarne unije. Stališča v pričujočem tekstu so njegova osebna stališča.

8 KOMENTARJI

  1. Glavni problem so nesposobni evrobirokrate. Njihovo nesposobnost pa gredo izkoriščajo levi in desni komunisti po Evropi, ki zganjajo vsak svojo ozko histerijo in sovraštvo, ker so impotentni za delo, prosti trg in rezultate. Vsi jahajo na valovih svojega subvencioniranega lumpenproletariata in birokracije.

    Kaj je namen tega članka? Jih je morda več?

  2. Zelo tehtno razmišljanje. Sicer v drugem delu, ko od osnovne analize prehaja k definiranju problemov, če se izrazim v umetniškem terminu, nagiba k abstrakciji. K splošnosti in brez aplikativnih odgovorov.

    Zelo dobro je definiran pomen dejavnika politične nestabilnosti v ožjem okrožju ali loku okoli Evrope, od S. Afrike, prek arabskega polotoka, sploh Bližnjega vzhoda plus Iran, Afganistan, Zakavkazje, Ukrajina. Žal obstajajo tudi drugi veliki problemi, ki bojo Evropejcem še delali sive lase. Med najpomembnejšimi je demografija na obeh straneh ( evropski in tretjega sveta) in po mojem tudi podnebne spremembe.

    Bojim se, da sedanji migrantski val ( okoli 2 milijona), ki ga je Senčar opredelil kot gigantskega, a bi bil po mojem precej obvladljiv, če bi bil bolj enakomerno razpršen po kontinentu, v resnici ni nič kaj gigantski v primerjavi s tem, kar Evropo še čaka. Še v tem stoletju. Ali z drugimi slengovskimi besedami: ” You aint seen nothing yet”.

  3. Zelo dobro in potrebno, da je nekdo načel tudi to nevarnost, ki je hujša od invazije muslimanov, islamskega terorizmaa ali celo evropskih vojnih konfliktov: notranji kognitivni problem, kot ga imenuje avtor. Če bi vsaj državni voditelji, ki jih obkroža nebroj dobro plačanih strokovnih svetovalcev, spoznali in vedeli s kakšnimi nevarnostmi se morajo soočati evropske države, bi bilo rešenih že pol problemov. Vidi se pa, da temu ni tako, sicer se ne bi dogajalo to, kar se dogaja zdaj, vključno z nemškim povabilom migrantom. Zato ni čudno, da ti kognitivni problemi niso jasni na nižjih ravneh, v civilni družbi,v javnosti in medijih. Državni voditelji se premalo zavedajo, da je njihova primarna in najvažnejša skrb dobrobit in varnost lastnih državljanov, ki so jih samo za ta namen izvolili. Politična dopadljivost in skrb za tujce izven meja svojih držav pa je sekundarnega pomena in važna le toliko, kolikor služi primarnim obveznostim do svojih državljanov. Država je pač kot lastna hiša v širšem pomenu in državni voditelj pač mora vedeti, koga vabi v državo ali k sebi na dom, za koliko časa in s čim ga bo preživljal.

    • V Evropi vsako leto za normalno obnavljanje prebivalstva zmanjka okoli 2 milijona rojstev. Če Evropa sama rodnosti ni zmožna ali celo ne voljna dvigniti za tako številko, potem ne ostane drugega kot priseljevanje 2 milijonov v Evropo letno. Iz tega vidika je “gigantski migrantski val” v Evropo leta 2015 celo precej premajhen.

      • No, pa smo že spet tam. Gospod IF, boste vsaj sedaj zapisali, zakaj že hočete postati musliman, oziroma zakaj hočete, da bi Evropa postala muslimanska?

  4. Kdor misli, da bo 500 milijonov ljudi na hitro skopnelo zaradi prenizke rodnosti in da je zato nujno potreben dotok novih ljudi, naj raje povabi Kitajce. Premalo prostora bodo imeli, so marljivi kot mravljice in niso obsedeni s totalitarno religijo, ki se zavzema za neenakopravnost sužnjev, žensk in “nevernikov”! Japonci na primer že od nekdaj ne dovolijo priseljevanja muslimanov. So pač proučili njihovo civilizacijo in vedo da je inkompatibilna z njihovo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite