V času davčnega politikovanja in zatiranja že tako zatiranih družbenih skupin (tako gre razbrati iz medijev) sem med drugim zasledil, kako je slovenski prednik gradil cerkve celo v znamenje pripadnosti narodu (pa jih je vendar zaradi sebe) in kako nas je pretekli ‘sistem 50+20’ pripeljal v (krizno) situacijo, v kateri smo danes. Delati nekaj iz krivde in kriviti nekoga v nedogled je tisto, ki stvari pravzaprav samo še poslabšuje.
Povesti slovenske družbeno-politične realnosti pogosto razodevajo krivdno-krizne razmere v pozitivističnem stilu, pa naj si bodo leve, desne, rdeče, črne, mavričaste ali apolitične. Krasi jih namreč definicija vzroka (rablja) in posledice (žrtve) oz. drugače povedano bolj ali manj spominjajo na takšne in drugačne teorije zarote. Tako so npr. komunisti krivi, če je slovenska pomlad zagrenjena kot jesen, desnica je kriva za razkroj javnega, kapital je kriv, da so revni še bolj revni, politika nacionalnega interesa je kriva, da nam kradejo državo in cerkev je kriva, da vsak dan vzide sonce, pa je kljub temu kdaj oblačno, in še bi lahko nadaljeval.
Neverjetne zgodbe, ki jih piše človek, pa vendar so res lahko grozne za tistega, ki je del njih. Četudi je vse našteto res in ima vsak svoj prav in je pri tem nezadovoljen, smo na točki, ko se zatika in človeka vrtinčenje s krivdo ne pripelje iz nezavidljivega položaja ali celo kam naprej. S tem ne mislim širiti relativizma in nekakšnega sinkretizma, vendar je destruktivno in minimalistično na primer zvezati glavni krizni simptom (skorajšnji) bankrot države z dediščino bivšega političnega sistema, ko pa je ravno svobodna civilnodružbena organizacija (beri mariborska nadškofija) na polju svobodnega gospodarstva svobodno bankrotirala.
Kaj pa, če pomislimo na komorbidnost in vzajemno vzročnost? Družbo oz. državo, ki je vpeta v razne internacionalizme in nadsisteme (kot je EU), si lahko predstavljamo kot nek celovit sistem, s številnimi podsistemi, ki so tako ali drugače avtonomni oz. posebni. Vsak najmanjši posamezni sistem vpliva na ostale akterje in vsi ti vplivajo na ta posamezni sistem. Res je vse skupaj prej podobno začaranemu krogu, ne glede na to, kje stojimo, v krogu ali izven njega. V omenjeni mariborski eskapadi lahko sicer iščemo krivca v pogoltni cerkvi, podivjanem kleriku, tajkunskem gospodarstveniku, brezbrižnih bankah in komunističnem vohunu, vendar je nemara bolj pomembno dojemanje, da v tem cerkvenem sistemu, ki se prepleta z ostalimi sistemi (gospodarstvo, izobraževanje itd.), ni bilo nebeške harmonije, pa vzemite besedo ‘nebeške’ bolj za okras.
Sistem ima vedno izjemno moč in deluje, vendar ni samoumevno, da je uglašen, bi bila lahko osnovna teza družbenega razvoja. In vse mogoče (pod)sisteme lahko povežem z nižjimi oblikami poklicnega, družbenega in družinskega življenja. Če primerjam državni in družinski »orkester«, potem si lahko zamislimo, kako velik zalogaj je uglasiti državo, saj vse izhaja iz osnovnih družbenih celic, kjer je pogostokrat nefunkcionalno, pa čeprav domače. Postmoderna družba postaja vse bolj družba tveganja, problemov in upravljanja s tveganji, tako bi se lahko glasil sociološki pogled na krizo. Vsako obdobje zagotovo prinese nekaj novega, vendar menim, da za drugačen jutri ni rešitve v tem, da na primer saniramo banke ipd. Seveda je pomembno, da so banke zdrave in da poslujejo z zaupanjem, vendar je dolgoročno potrebno iskati poteze tam, kjer so in ne tam, kjer jih ni. S tem, ko je rešen problem (npr. ozdravljen alkoholik), smo šele na točki nič, kjer je nekaj novega in dobrega samo po sebi orodje, ki zapolni to praznino.
Kdo je torej kriv? In za kaj je kriv? V Finance Weekend sem zasledil odmevne številke, da bi naj napačna ekonomska politika EU zapravila milijone delovnih mest. Medtem hkrati vsi čakamo, kaj bodo pokazale »stresne« številke v slovenskih bankah. Tuhtanje in skrbi torej!? Lahko bi rekel, da postajamo družba strahu, pa vendar pravim, da ne vemo kdo ali kaj je kriv in za kaj je kriv. S tem mislim poudariti, da je v naši praksi lažje biti del problema in se neumorno ukvarjati s krivci oz. krivdo kot pa biti del rešitve in nečesa novega. Toda, kaj tako drugačnega si vsi želimo in katera znanost ali karkoli drugega nam bo to uresničilo? Lahko naredimo prostor sebi in nam, si damo svobodo za nekaj (novega) in bo zagotovo drugače. To pomeni zapustiti sistem krivde, v glavah ali celo bolj konkretno.
Namesto zaključka dodajam, da ne ponujam nikakršne rešitve za boljši jutri, še manj krizne čarobne palice, ker te zagotovo ni. Pisanje zgodovine namreč niti ni tako težko, povsem drugače pa je njeno ustvarjanje, še posebej, če gre za nekaj novega in najprej je to vsekakor zgodovina posameznika.
