Dražgoše: Smo pred vsakoletnim romanjem skupine titofilnih ljudi

27
1933
Slavnostna govornica Katarina Kresal v Dražgošah 2010. (Foto: Marija Volčjak)
Slavnostna govornica Katarina Kresal v Dražgošah 2010. (Foto: Marija Volčjak)

Ali je preveč pričakovati, da bi letos pomladi ob praznovanju petdesetletnice postavitve cerkve v Dražgošah blagoslovili tudi urejen grob padlih in umorjenih v Dražgošah januarja 1942?

V pobudi za ustanovitev slovenskega Zavoda za vojna grobišča, v kateri ilustriram, kaj naj Republika Slovenija stori za ureditev slovenskega mesta mrtvih v skladu s standardi razvitih zahodnih demokracij, sem opozoril na obupno stanje, v katerem so tudi grobovi, ki naj bi jim zmagovita komunistična stran v drugi Jugoslaviji namenila posebno pozornost. To pobudo je sedanja garnitura komunističnih veteranov pisno zavrnila. Ker verjamem, da se je v Sloveniji neverjetno veliko stvari premaknilo v dobro resnice, pravice, sočutja, odpuščanja in sožitja, sem se odločil napisati še tole pismo.

Naj povzamem. Z Zakonom o vojnih grobiščih leta 2003 so bili iz državnih evidenc izbrisani tudi partizanski družinski grobovi – morda celo več kot 20.000. S tem je bil katoliški partizanski grob izbrisan iz registra vojnih grobišč. Slovenski grobovi v tujini niso predmet nasledstva po drugi Jugoslaviji, Republika Slovenija nima celovitega pregleda nad njimi. Zato v registru vojnih grobišč ni več kot 50.000 slovenskih grobov prve in druge svetovne vojne. V registru vojnih grobišč so  samo grobovi okoli 20.000 slovenskih smrtnih žrtev druge svetovne vojne, ki jih je komunistična stran uredila kot spomenike ateističnega pokopa. Vendar tudi ti niso urejeni v skladu z zakonodajo.

Ker smo pred vsakoletnim romanjem skupine titofilnih ljudi v Dražgoše, naj kar ob primeru Dražgoš opozorim na nekaj osnovnih težav, ki se tičejo tudi stanja drugih komunističnih vojnih grobišč in ateističnega obredja ob njih.

V petem členu Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 je določeno:

»(1) Vojna grobišča morajo biti označena z informativnimi tablami v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku in v jeziku narodnosti tam pokopanih.

(2) Na informativni tabli je mednarodna oznaka vojnega grobišča, morebitna oznaka, da gre za kulturni spomenik, ime vojnega grobišča, obdobje, iz katerega je vojno grobišče ter število in nacionalnost pokopanih, če so podatki znani.

(3) Dostopi do vojnega grobišča so označeni s smerokazi.«

V Dražgošah vsega, zgoraj predpisanega, ni. Obiskovalec lahko zve, da gre za vojno grobišča, samo iz napisa na kostnici: »V kostnici leži 8 borcev iz dražgoške bitke in 40 vaščanov, žrtev fašističnega terorja.«

Spomenik v Dražgošah.

To število pokopanih žrtev, 48, je navedeno tudi v registru vojnih grobišč. Po Odloku o razglasitvi kostnice s spomenikom v Dražgošah za kulturni spomenik državnega pomena pa naj bi šlo za »kostnico s 50 padlimi«. Ali 48 ali 50? Oziroma drugače povedano – za komunistično stran ni toliko važno, kaj je bilo s posmrtnimi ostanki, bolj pomembno je, da imajo mrtvi ritualno-propagandno funkcijo.

 

Čas pa bi bil, da bi ugotovili, kdo je dejansko pokopan v kostnici v Dražgošah

Leta 2014 je Viktor Žakelj kot slavnostni govornik v Dražgošah pozval »bodočega škofa, … pridite v Dražgoše, pa seveda tudi v druge Kalvarije iz druge svetovne vojne. … Dajte odvezo 41 pobitim Dražgošanom, ki so, verjemite mi, umirali z Očenašem na ustih.«

Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik. Leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Na verski obred v veri žrtev pri tem drugem pogrebu ni smel nihče niti pomisliti. Čas je, da bi komunistična stran dojela, da je kršila ženevske konvencije, ki zahtevajo svobodo vesti in bogočastja, spoštovanje vere sočloveka, tako živega kot mrtvega.

Zato tako od komunističnih veteranov kot od slovenske države upravičeno pričakujemo, da bodo s katoliško in drugimi cerkvami vzpostavili dialog o uresničevanju ženevskih konvencij. Ali je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto v spoštovanju vere tam pokopanih in njihovega mučeništva?

Naslednje odprto vprašanje je spoštovanje druge alinee 8. člena že omenjenega Odloka Pravilnika o pokopališkem redu, ki zahteva: »Vsi obiskovalci in izvajalci del se morajo vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja ipd. na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje tega predpisa? Tudi ostale okoliščine prireditve v Dražgošah so v očitnem nesoglasju z vedenjem, »primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Ali bi se npr. kolega Repe in Premk upala tako, kot sta lomastila na grobu v Dražgošah, obnašati na grobovih svojih najbližjih? O nekaterih vprašanjih, ki se vežejo tudi na vsebino nastopov Repeta in Premka ter nadgrajujejo dialog, ki smo ga načeli že v pismih leta 1988, sem pisal v svojem prispevku v novi strokovni reviji Dileme. V njeni prvi številki so odlični prispevki, ki vam jih z veseljem priporočam v branje.

Želim nam vsem, da bi se dialog nadaljeval in da bi vojno grobišče Dražgoše dobilo svoj mir in dostojanstvo v skladu s slovensko zakonodajo in mednarodnimi konvencijami. Ali je preveč pričakovati, da bi dialog stekel tako, da bi letos pomladi ob praznovanju petdesetletnice postavitve cerkve v Dražgošah blagoslovili tudi urejen grob padlih in umorjenih v Dražgošah januarja 1942?

27 KOMENTARJI

  1. Slaba vest še zdaj tlači komuniste, ker vedo, da so sokrivi za žrtve med vaščani, ki so jih prosili naj se umaknejo iz vasi, da se ne bodo Nemci maščevali nad vaščani.

    Svojo slabo vest pa hočejo prekriti s slavnostjo pred
    spomenikom, da bi tudi na ta način pokazali glavno značilnost komunistov, ki jim ni mar za človekoljubje, ampak za svoj egoistični cilj, ki ga zasledujejo.
    spomenikom

  2. Ko preberem “mesto mrtvih” me mine da bi sploh prebral do konca. G. Dežman me je zelo razočaral.
    Briga me za vse te konvencije, dokler ne prekopljemo ostankov mrtvih po grapah in gozdovih. Tu mi ne gre za nedolžnost likvidiranih ljudi, ampak za njihov pokop. Ne nazadnje so bili celo amnestirani!

    • Ja, to je Dežmanova, ki gre v zgodovino-seveda, Udbokučanistični Slovenistan ima vsaj dva nivoja.

      Mesto živih.
      V njem živi še nekaj morilske elite, predvsem njihovi potomci, rentniki in koritarji velikega Rdečega korita z obveznimi nasledniki in prestolonasledniki- še posebej med njimi se bije strašen boj za prestiž.
      V njem žive, živimo potomci komunističnih žrtev in njuh sorodniki, sledilci, glasniki in borci za oznanjanje Resnice in priznanja nedolžnosti žrtev.

      Mesto Mrtvih.
      Mrtvih apnenčastih kosti in na Nebesih mesto Večno in tisočkrat bolj živih od nas.

      AMPAK!

      g. Dežman & Komisija bi8 morala glasno poročati svojemu izvoljenemu Ljudstvu sledeče:

      KOLIKO PARTIZANSKIH MUČILNIC, MORIŠČ, KLAVNIC JE ŠE NA SEZNAMU ZA CELOSTNO UREDITEV.

      KOLIKO SO JIH UREDILI V ZADNJIH 27 LETIH, KOLIKO LANI ?
      KOLIKO V 2019?

      KOLIKO PREISKAV, PRIJAV PROTI STORILCEM ZLOČINOV JE g.JAMNIK, POLICAJ PO DOLŽNOST SPROŽIL V PRETEKLIH LETIH?

      itd, itd, da glava peče!
      Mimogrede: VSI BODO ODGOVARJALI !

  3. Gospod Dežman, kaj pa grobovi žrtev komunistične revolucije? Medvojni in predvsem povojni poboji civilistov so žrtve komunistične revolucije in ne vojne žrtve.

    Kdaj bo smela spregovoriti resnica?

  4. To pobudo je sedanja garnitura komunističnih veteranov pisno zavrnila.
    ==========
    Tudi tega ne vemo. Kakšna pobuda je bila to glede Zavoda za vojna grobišča?
    Upam pa, da ni šlo za “mesto mrtvih”?!

  5. Problematika, ki jo je v članku prikazal g. Dežmana, prisotna pa je tudi v komentarjih, bi se lahko lažje reševala, ko bi parlament zavzel stališče/oceno do komunizma. Evropa in tudi VSI NAŠI EVROPOSLANCI o ga zavzeli že 2009 z resolucijo Evropskega parlamenta o zavesti in totalitarizmu. Naš državni zbor se je istega leta z njo le seznanil?! Kljub mnogim, tudi evropskim pozivom še vedno ostaja le »seznanitev«.
    V resoluciji med drugim piše, »da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove.”
    Predsednik države pogosto poudarja spravo v slovenskem narodu, prisoten je na proslavah, ki so na žalost še vedno ideološko obremenjene. Temu trudu in pobudam manjka samo še predlog državnemu zboru za ponovno obravnavo resolucije Evropskega parlamenta o zavesti in totalitarizmu. Tudi spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam bi potem dobil ideološko neobremenjen pomen.
    Problem dialoga in posledično sprave pa je tudi v naslednjem.
    Zadnjih nekaj let se v zvezi z samostojno Slovenijo na borčevskih proslavah in izjavah ZZB vedno bolj pogosto pojavljajo besedne zveze v smislu: »kontinuiteta temeljnih točk OF, sklepi kočevskega zbora in sklepi Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), graditev slovenske državnosti in podpora plebiscitarni samoodločbi o suverenosti in samostojnosti slovenske države, ZZB ima boj za osamosvojitev za nadaljevanje NOB.«
    Pri tem se pojavljajo naslednja vprašanja:
    -Zakaj so v ZZB čakali na prelomna leta 1988, 1989, 1990, 1991, ko tudi samo poudarjajo 2. zasedanje AVNOJa l. 1943 in »pravico naroda do samoodločbe in nacionalne neodvisnosti in njegova pravica, da bije za te cilje osvobodilni boj.«Pravica do samoodločbe je tudi v ustavi iz. l. 1974. So skupaj z ZKS čakali na propad komunizma in njegove diktature?
    – zakaj ZZB (in rdeča zvezda))ni bila uradno prisotna na proglasitvi republike Slovenije ne v državnem zboru, ne pri dvigu slovenske zastave?
    Odgovorov na ta vprašanje nismo slišali v govorih v članku omenjenih zgodovinarjev.
    Bomo odgovore na ta vprašanja slišali od razmeroma mlade govornice v Dražgošah ali so tudi njo poučili, da se je »neka zgodovina ustavila« leta 1945?

    • Naš državni zbor se je istega leta z njo le seznanil?! Kljub mnogim, tudi evropskim pozivom še vedno ostaja le »seznanitev«.
      =========
      Menim, da bi bilo treba narediti referendum. Da si nalijemo čistega vina, koliko ljudi sploh obsoja komunistični režim.

      • Takoj zatem pa še referendum, ali je Zemlja okrogla. O tem, koliko ljudi obsoja komunizem, lahko naredimo anketa, ne pa referendum. Komunizem je potrebno obsoditi, ker je obsodbe vreden, ne pa zato, ker jaz mislim tako, nekdo drug pa drugače. Dejstva o komunizmu ne govorijo več, ampak kričijo. Takšni predlogi kot je tvoj, Alfe, so navadna megla, ki jo spuščate razni podtaknjenci.

          • Ne razumem, na kak način je važno moje ali tvoje mnenje ob neizpodbitnih dejstvih? Če je nekaj rdeče, je rdeče. Razen, če ni življenje postalo groteska …

          • Gospod Lucijan,
            če je tako vse jasno, potem pa je pa parlament čisto prav naredil, ko se je seznanil, kaj EU misli.

            Da v Sloveniji vsi ne mislijo, da je bil komunizem slab, je pa vsak dan vse bolj očitno. Kot je vsak dan vse bolj očitno, da gospod Janez J. ne zna zbirati denarja za svojo stranko. In potem naj bi tak tip premagal gospoda iz Murgelj?

          • Le ugibam lahko (in si domišljam, da z veliko zanesljivostjo tudi uganem), kakšen bi bil izid referenduma z vprašanjem: “Ali ste za to, da je minimalna pokojnina za polno delovno dobo 1.000 eur?” In uporabna vrednost takega izida? = So stvari, ki niso predmet referenduma in kompromisov.

            Ljudje na referendumu podprejo opcijo, ki bo zadolžila njihove vnuke. In si domišljajo, da so podprli pravo opcijo. In da so to storili ‘po svoji vesti’, svobodno, po trezni odločitvi.

            Glede (zlo)rabe referenduma se tukaj strinjam z g. Lucijanom.

          • AlFe .. “Da v Sloveniji vsi ne mislijo, da je bil komunizem slab, je pa vsak dan vse bolj očitno”
            ——–
            Sigurno da vsi ki so od komunizma profitirali, zanj ne mislijo da je slab. Vendar da se je tak sisten “prijel”, je bilo potrebno pobiti in pregnati mnogo ljudi. Dovolj je bilo, da se z njim nisi strinjal, pa si že bil na črni listi. Vsak ki je vedel, je bil ogrožen. Da je tak sistem na daljši rok nevzdržen, so mnogi vedeli, a so se morali izseliti (v kolikor jim je to sploh uspelo).
            Zaradi 45 let zapovedanega molka sta zrasli ena do dve generaciji v čisto drugem “ozračju”. Ti dve nam zdaj kreirata dnevno politiko, ki so jo zasejali njihovi starši.
            Kaj bi tu povedal referendum? Saj nam rezultat volitev pove, da je večina za komunizem. Neosveščena večina.

          • Kaj bi tu povedal referendum?

            Zanimivo, kajne? Kaj bi povedal? Da je JJ pravzaprav edini, ki hoče zrušiti Murglje, črno na belem, da ljudje hočejo komunizem še naprej, da ljudje hočejo še naprej izkoriščati tiste, ki dobro delajo …. da sta JJ in Ljudmila v strašni zmoti, ko hočeta večino v parlamentu …
            In to bi povedal vsem!

            Lahko bi pa povedal, da je dovolj tega sranja, da hočemo spremembe.

            Enkrat bo treba nekaj drugega narediti, če hočemo spremembo. Če je pa nočemo, potem pa tarnajmo.

  6. Nedvomno je potrebno doseči, da se izpod spomenika nazaj na pokopališče prenesejo posmrtni ostanki pobitih in da se opravi cerkveni pokop! To je edino civilizacijsko vredno Zahodne civilizacije.

  7. Bravo! Končno smo se dokopali do naše resnice brez jamranja in negodovanja o nevednih in brezbrižnih volilcih, ki se jim niti ne ljubi na volišče in o krivični vladavini manjšine nad večino: komunisti so pri nas v večini, kristjani in drugače misleči pa v manjšini. In ker je šlo pri ruski in naši revoluciji za organiziran kriminal, ki pač ni hotel ostati v podzemlju, kot v zahodnih državah, ampak se je enostavno polastil oblasti in države, to početje pa zavil v prozoren celofan utopične socialistične ideologije za neuko ljudstvo, nam je jasno nadaljevanje tega dogajanja tudi danes pri nas. Večina naših ljudi se torej udinja organiziranemu kriminalu. Celo agresivni ateizem oz. antiteizem se lahko zlahka pojasni. Organizirani kriminal je v bistvu zločin. Zločinci pač ne morejo priznavati Boga in božje plačilo za tisto, kar počno. Najbolj enostavno si je reči, da Boga ni in zahtevati tudi od drugih, da ga ne priznajo.

  8. Komunizmu,za nekatere socializemu s človeškim obrazom, starejši nočejo, ne morejo, nekateri še vednu ne smejo priznati dokazano zločinskost zato, ker bi s tem 1. priznali, da so jih 80 let vlekli za nos,in so s tem posredno ali neposredno “krivi za zločine in diktaturo partije do 1990, 2. da so bili naivni in zavedeni in verjeli partiji, 3. da so bili ustrahovani in niso upali kljub vedenju o zločinih niso upali to povedati, 4. vodilni, mnogi še danes nedotakljivi bi izgubili privilegije in “ugled”, mnogi borčevske penzije…
    Se je kdo zavedenim partizanom, tudi padlim, katerim so postavili spomenike, mnoge obnavljao, že kdo opravičil???

    Mlajši, mnogi še delovno aktivni, pa opozarjajo na takrat brezplačno zdravstveno zavarovanje, šolstvo, zagotovljeno služb, ugodna gradbena in stanovanjska posojila … in pozabljajo, da NIČ ni brazplačno. S tem je država pri ljudeh ustvarila občutek, da za vse poskrbi država (beri partija)in je zato nedotakljiva. Poznamo 133. čl ustave YU – verbalni delikt. Še mlajši pa nam starejšim, ki smo zrasli v kumunizmu in opozarjamo na zločinskost, odgovarjajo: pa ste le dobro živeli.

  9. Čas je, da zadevo vzamemo empatično- zaradi žrtev zla ideologije, in dostojanstveno-suvereno kot narod in državljani, da izrazimo protest zoper nasilno in arogantno izživljanje ideologije, ki je zlagana in nestvarna, nad narodom resnice in poštenja. Predlog Vseposvojiteljev je umesten in dostojanstven protest zoper nesuverenost ideologije boljševizma.
    Po dr. A. Trstenjaku: Vkup držimo, za človeka gre, apel z groba, se povežimo in storimo konkretna dejanja, da se ideologi zgrozijo ob nasilju, ki ga izvajajo z lažjo in demonstracijo samovolje.
    Bog se usmili in odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo zoper narod in osebno dostojanstvo, ki temelji v suverenosti iz leta 1990.

  10. Prosim, da je komentiranje na te teme suvereno in dostojanstveno, tudi če je anonimno, kajti prej ali slej se odkrijejo resnični avtorji (“Po njih delih jih boste spoznali!!!).
    Uspeh je v dostojanstvu, čeprav je potrebno nasprotovati, kajti pisatelj je zapisal, “da je molk ko je potrebno govoriti , zločin” !!! Zato naj velja korajža v dostojanstvu !!!

  11. Na kratko o problemu. Vrabci čivkajo, razum pa pleteniči.

    France Bučar-Truplo je podalgrmečo izjavo.”Samo preko mojega trupla!”In mu je uspelo. Zdaj doživlja lustracijo na oni strani, kjer ni filozofije niti procesij strinjanja in zaklinjanja Hudiču.

    Bučarjev France seveda ni kriv, ampak, rekel sem:”Na kratko.” Predstavlja Problem, ki ga ima slovensko Ljudstvo in slovenski Narod. Tam nekje okoli leta Gospodovega 2050, ko bo slovenskega rodu samo še nekaj malega in nam bo vladal Balkan in podmoskovski Moskoviti, bo po Sloveniji “razrešenih” nekje čez prst, okoli 127 “zamolčanih vojnih grobišč” , torej bo cca. 550 komunistično partizanskih mučilnic in morišč ter klavnic še za sondirati, izkopati, prekopati in kulturnopietetno pokopati na pokopališča, če se bo intenziteta acij Dežmanove komisije & Države & Cerkve nadaljevala tako kot se to suče zadnjih 27let.
    Ne bomo danes o tem zakaj Komisijo sploh imamo, kdo je v njej in kako delajo.
    Pustimo zdaj to gremo nazaj na temo pod naslovom zgoraj.

    KRŠČANSKA ,BLAGOSLOVLJENA KRIPTA V OKVIRU BETONSKEGA KOMUNISIČNEGA KOLOSA LAŽGOŠE?
    Tam bi se morali rdečearmejciin cirkusanti rdečega politikantstva ter ZZB NOB OF Revolucije morali obnašati kot na pokopališču.
    Kje pa bodo delali cirkus, kje bod grozili in bentili in izpovedovali malikovalske lajne in partizansko revolucionarne mantre krvavega zla?
    Načelno se strinjam, seveda, da se izdela kripta, izvrši pokop in označi grobišče kot opisujete, g.Dežman ampak saj ste Komisija z vsemi pooblastili in vzvodi, zakaj nas vse po vrsti že leto in dan matrate z temi zapisi? NAREDITE SVOJE DELO za stvar, o kateri razpredate – saj se vas ne da razumeti zakaj taka obravnava!

    Realno in pravilno bi bilo izpeljati zadevo na učinkovit način , kot to terja Resnica, Zakon in Pravica.
    Norci, maškare, malikovalci in Satanisti pa naj obdržijo svoj ritual smrti – če jim bodo Držgošani in Narod to še sploh dovoljeval!
    Torej, sprašujem zakaj ne takole :
    1.
    Edina rešitev je odpreti kazenski pregon tistih, ki so ukazali prekop krščanskih Dražgošanov iz njihovih mučeniških grobov pri dražgošanski cerkvi. Potrebno je sodno spoznati dejstav in resnico, se soočiti z vsem in objaviti kakšno kaznivo dejanje je to bilo in izreči sodbo ter odpraviti posledice.
    2.
    Zemeljske ostanke pobitih Dražgošanov je treba vrniti takoj nazaj na njihovo farno in družinsko pokopališče v skladu z vsem Zakonjem te dežele.
    3.
    Za partizanske borce, ki “počivajo” pod kolosom je treba poiskati rešitev-jaz je ne vem in se ne spuščam zdaj v to – verjetno pa bi se končalo tako, da jih ZZB NOB OF ne bo izpustila iz rok, čeprav točno vedo od kod so bili doma in kam spadajo biti civilizacijsko pokopani.
    Jasno je, da je potrebno DNK razločevanje posmrtnih ostankov, če so žrtve in Partizani pomešani.

    Če bi jaz bil Dražgošan in svojec ne bi dovolil, da se ob ali nad grobom mojega družinskega člana počenja vsakoletne protinarodne in proticivilizacijske in protiustavne črne maše segregacije, ustrahovanja, groženj in nepojmljivih laži, nikoli! To pa je že druga zgodba.
    ———————————————————————————————————————————-

  12. Dražgoška bitka!
    DELO, 14. Januar 2015

    V nedeljo zjutraj poslušam: «Današnji dan obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«
    A je bila to res zmaga osvoboditeljev? Junaški boj, ali žrtvovanje vasi?
    Ali ni to poraz v vojni še kako potrebne preudarnosti, ki so ga plačali predvsem civilisti, osvoboditelji pa so se umaknili?
    Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?
    Ali je takšna zmaga res lahko odmevala v tedanji Evropi? Ali še res odmeva?

    Franc Mihič, Ribnica
    Dražgoška bitka
    Delo, 3. Februar 2015

    Gospa Vera Vezovnik in Anton Avsec v mojih pismih ni ene besede o tem, kar mi očitata v Delu 2. februarja v Delu v Pismih bralcev. Da zagovarjam kolaboracijo, je nesramna trditev. Tudi moji predniki sorodniki so bili partizani prvoborci. Napisal sem samo, kar sem tedaj slišal na nacionalnem radiu, to je: «Današnji dan obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«. Nato pa postavim zame povsem logična vprašanja: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« To vprašanje si je postavil tudi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, v knjigi »Bermanov dosje«! Pa ni edini. To vprašanje se mi je tudi utrnilo, ko sem v Delovi rubriki znanost prebral prispevek »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava«, v katerem raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Vida Deželak Barič, predstavi prvi popis smrtnih žrtev med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Neizpodbitno dejstvo pa je, ki vse pove, v Ljubljani ob železniški postaji je še stranska ulica Trg OF, nekdanjega osrednjega trga v glavnem mestu Slovenije, z imenom Trg revolucije, pa ni več, ker je bila revolucija odveč. To je potrdila tudi ustava in država!

    Franc Mihič Kosovelova 2a Ribnica

    Dražgoška bitka
    Delo- pisma bralcev, torek 20.01.2015
    Le kako mi more Karlo Mahnič iz Divače v svojem pismu podtikati nekaj, kar niti z besedico nisem omenil v svojem pismu? Navada? Napisal sem le resna povsem logična vprašanja na temo te bitke. On pa ne poda niti enega logičnega odgovora, temveč me žali, češ da zagovarjam kolaboracijo. Njegov odgovor na vsa moja vprašanja naj bi bil kar udeležba partizanskih veteranov na spominski slovesnosti ob 7o letnici dneva D v Normandiji, kar je sicer gotovo lepo! Vendar to ni odgovor na moja vprašanja, saj partizanski veterani menda niso bili v Normandiji zaradi zelo vprašljivih rezultatov dražgoške bitke, ko je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov? Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?
    V demokraciji ni več mogoča samo enoumna resnica zgodovine, temveč tudi resnica žrtev revolucije! Sprava je zame realna nujnost, a ne kot on pravi, vse bolj utopija?

    Franc Mihič, Kosovelova 2a, Ribnica
    Logična vprašanja
    Delo, 13.02.2015 00:00:00
    Pisma bralcev in odmevi pisma@delo.si
    Ob Dražgoški bitki leta 1942 se Francu Mihiču postavljajo logična vprašanja kot: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« Spričo razmerja: na 9 padlih partizanov (po Wikipediji 12), so Nemci postrelili 41 civilistov. Torej, približno štirikrat več žrtev civilistov kot borcev za osvobajanje.
    Tudi jaz bom postavil zelo logična vprašanja: ali mora zaradi uvedbe kapitalističnega družbenopolitičnega sistema (namesto prejšnjega samoupravno-socialističnega) trpeti revščino približno 291.000 civilistov? Zaradi nekaj deset »borcev« za kapitalizem tisočkrat več žrtev? Razen, seveda, če za vas žrtve niso tisti, ki umirajo na obroke, ampak samo umrli. Po tej logiki je žrtev naravnih nesreč praviloma manj kot žrtev posamičnih prometnih (npr. letalskih) nesreč. Zato logično: zakaj pa se tako zgrozimo ob naravnih nesrečah? Raje bi se vprašali, kaj sploh so delali Nemci (Hitlerjevi vojaki) v Dražgošah leta 1942? Kdo pa jih je klical tja, kakor jih danes kličete, naj vzamejo za bagatelo naše firme, recimo Telekom ali že prej Brnik? Zanima me, ali bi vi odprtih rok sprejeli nekoga, ki bi vlomil v vaše stanovanje/hišo? Celo, če bi ga povabili noter, ali bi mirno gledali, kako vas bo izrinil iz stanovanja kakor jež lisico iz brloga?
    Če je v Sloveniji 14,5 odstotka ljudi revnih (Statistika za leto 2013), kako zelo bogokletno pa je reči, da Slovenci nismo primerni za kapitaliste? Če pa smo, zakaj potem kličete tujce? Ali kapitalizem lahko obstaja brez vsaj nekajkrat več delavcev kot kapitalistov? Če njih ne bi bilo, tudi kapitalistov ne bi bilo. Na čigav račun pa bi se ti ljudje lahko šli kapitalizem in bogateli? Če smo primerni, zakaj se ne znamo zmeniti glede drugega tira, ki bi bil neponovljiva kapitalska naložba?
    Hlapčiči pač (kar je vedel že Cankar): v imenu »ekonomske računice« ali boga kapitalistov, ki se imenuje dobiček, razprodajmo delo minulih generacij in prekletega titoizma.
    Uroš Blatnik, Bilečanska 5, Ljubljana
    Logična in nelogična vprašanja
    Delo, 20.02.2015
    Pisma bralcev in odmevi pisma@delo.si
    Na temo Dražgoške bitke Uroš Blatnik v pismu (13. februarja) le ohrani logično vprašanje: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« Rezultat bitke je namreč bil, za 9 padlih partizanov so Nemci postrelili 41 civilistov. Ali je to lahko še naprej pravo merilo za uspešno osvobajanje in vsako delovanje? Blatnik pa postavi vrsto nelogičnih, celo sarkastični vprašanj. Npr.: »Ali mora zaradi uvedbe kapitalističnega družbenopolitičnega sistema (namesto prejšnjega samoupravno-socialističnega) trpeti revščino približno 291.000 civilistov? Zaradi nekaj deset »borcev« za kapitalizem tisočkrat več žrtev? Razen, seveda, če za vas žrtve niso tisti, ki umirajo na obroke, ampak samo umrli.« Odgovor. V Delu je bil članek »Admiral sredi lakote«, ki povsem jasno pove, da je režim SFRJ še leta 1988 reševal gospodarsko krizo s prodajo orožja diktatorjem v Afriki in še kje, da so lahko izvajali revolucijo, a ljudstvo je masovno umiralo od lakote. Bivši poslanec SD je korektno javnosti na TV povedal: »Bivši režim SFRJ je bil preživet!« Zato je tedanje slovensko politično vodstvo dopustilo spremembo in uvedbo demokratičnega sistema. Ali je to spremembo izvedlo res le »deset« borcev za kapitalizem, ne pa ljudje na volitvah in na referendumu? Koliko je v Sloveniji umirajočih od lakote, zagotovo ve vlada in ministrica za socialo in njena stranka SD. Dr. Igor Lukšič javno na TV sicer pravi, da osebno vidi stradajoče v Sloveniji. Naj pove, kje!
    G. Blatnik še piše: »Raje bi se vprašali, kaj sploh so delali Nemci (Hitlerjevi vojaki) v Dražgošah leta 1942?« To ve vendar vsak, bili so okupator. Vprašanje pa je, kdo in zakaj jih je »priklical« v Dražgoše, a vsak lahko prebere odgovor v članku Dražgoška bitka: junaški boj ali žrtvovanje vasi? G. Blatnika še zanima: »Ali bi vi odprtih rok sprejeli nekoga, ki bi vlomil v vaše stanovanje/hišo …?« Neumno in oholo vprašanje. G. Blatnik še pravi: »Kako zelo bogokletno pa je reči, da Slovenci nismo primerni za kapitaliste?« Ta trditev je žaljiva za Slovence. Država in ustava »pravita«, vsak je lahko kapitalist. Vsak lahko svobodno izbira, skrbi za svoj kapital ali pa ga zapravi. Kdo torej zavaja in goji kult Slovencev, neizogibnih hlapcev?
    Franc Mihič Kosovelova 2 a, Ribnica

  13. Proslave ZBB NOB ne vodijo do sprave
    DRUŽINA, 11. maj 2018

    Na praznik »Dan upora proti okupatorju«, ki je ustvarjen po meri ZB NOB, saj slavi upor, ko ga še ni bilo, in deli Slovence, je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75. letnici bitke v Jelenovem žlebu. To je bila največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Govorniki so bili: ribniški župan Jože Levstek (SDS), predsednik ZB NOB Slovenije, Tit Turnšek, zgodovinar dr. Martin Premk in Daniel Divjak predsednik ZB NOB Ribnica. Vsi govorci so poudarili velik pomen partizanskega upora, ki da je edinstven v Evropi, in naj bi bil odločilen za kapitulacijo okupatorjev oz. osvoboditev Slovenije. Upor naj bi bil temelj za nastanek samostojne države RS, i.p. Kritični pa so bili do stanja v RS, do hlapčevstva in podrejanja kapitalu in služenju interesom EU i.p. To da uničuje državo. ZB NOB tega ne bo dovolila. Sprava s kolaboranti in izdajalci ni mogoča, je sporočilo ZB NOB. Nihče od govornikov pa ni omenil, da je med okupacijo in še po vojni potekala tudi državljanska vojna, ni poudaril demokracije in sprejete tržne ekonomije. Podelili so priznanja za sodelovanje in za ohranjanje spomina na te dogodke. Predsednik ZB,Tit Turnšek, je podelil priznanje tudi ribniškemu županu Jožetu Levstku, SDS. Občina je torej sodelovala in omogočila proslavo, kjer je ZB obtoževala demokracijo in njene nosilce in privržence, češ da delamo veliko škodo Sloveniji. Kot pionir ribniškega Demosa in SKD sem bil zelo pretresen in zgrožen ob ocenah govornikov, kako pogubno deluje za Slovenijo novi družbeni red, to je demokracija in njeni nosilci in zagovorniki. Slovesnost za največjo zmago nad italijanskim okupatorjem bi morala organizirati država ali vsaj občina, ki sta dobili mandat na volitvah. ZBB tega nima. Država in občina Ribnica pa proslavo prepuščata ZB NOB, ki jo izvede za svoje cilje, po svojih merilih. Tako lahko še naprej obsoja kolaborante, izdajalce naroda in zahodne imperialiste«, pri tem pa jim demokratično izvoljena oblast celo pomaga in nič ne oporeka. Narobe svet, ki ni v prid demokraciji, ne državi. Še nekaj dejstev. V bitki v Jelenovem Žlebu je padlo 105 Italijanov, 102 pa sta bila ranjena. Ranjenih pa je bilo tudi 20 partizanov. Med vojno in revolucionarno vihro je umrlo ca. 100.000 Slovencev. Ko se resnično odločimo za spravo, tudi nasprotniku priznamo, kar mu gre. Ne pripisujemo mu le zlobo za njegovo ravnanje. Obe strani morata priznati državljansko vojno, sicer se sprava odmika. ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo”, pravi mag. Andreje Poznič, teolog in publicist. To žal ustreza politiki, ne pa državljanom. Katera stranka pa še stavi na spravo? Spravo lahko okliče le izvoljeno vodstvo države. Po spravi ni zmagovalca. Zločine obsodi sodišče. Spoštujmo upor proti okupatorju, koliko ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je pot za spravo in perspektivo Slovenije! Proslave ZB NOB ne vodijo do sprave in napredka.

    Franc Mihič, Ribnica

  14. Decembra 2018 je Umrl je Alojz Arko bivši domobranec in v Sloveniji doslej edini prejemnik javnega priznanja neke občine, to je »Priznanja Občine Ribnica« za pričevanje na nacionalni RTV o doživetih grozotah revolucije, med NOB in po končani vojni. Tedaj mladoleten se je skupaj s starejšim bratom in drugimi iz Dolenje vasi in Prigorice pridružil protikomunističnim enotam, domobrancem. Po koncu vojne je preživel še strahote teharskega taborišča. Njegovo pričevanje je pretresljiv dokument o grozotah in razsežnosti bratomorne vojne, to je revolucije oz. državljanske vojne, kar nas opominja, da se kaj takega ne sme več ponoviti. Pričevanje na TV je bilo njegovo življenjsko delo.
    Povsem je nerazumljivo in nesprejemljivo , predvsem zelo žalostno pa je dejstvo, na njegovem pogrebu ni bilo nobenega predstavnika iz vrst desne politike, ne medija, nihče mu ni v slovo spregovoril niti ene besede za njegovo trpljenje in pričevanje.

  15. Bitka v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov.

    DEJSTVA
    Partizani so padali. Pognani so bili v boj, sicer bi pel komisarjev Luger. Partizan je šel v boj, verjetnost preživetja je bila relativno visoka, 120 Partizanov je stisnilo rep in zbežalo v gozd Jelovice že ob začetku pokanja.Seveda, padec Partizana je bilo herojsko, četudi ga je zadel komisar v hrbet.

    Civilisti so samo umirali. Nedolžno, kar umrli so. V resnici so umirali kot popolnoma nedolžni ljudje, obubožani reveži, garači, krivi za nič! Komunisti, kot Žagar so jim zagotavljali, da jih bodo Partizani branili pred Nemci. Ko je bilo treba, so pizde presrane, zbežali v zavetje Jelovice.
    Še pred tem so oboroženi, seveda, opazovali kako so Švabi streljali nedolžne Dražgošane – en strel v obrambo nedolžnih ni padel! Herojska partizanska vojska. Vojska? Tolpa morilcev!
    Na Jelovici so partizani iz gozdarske koče izgnali v mraz preživele Dražgošane, v bajto pa se je zbasal partizanski štab.Dva otr5oka sta zmrznila, kako so trpeli vaščani v Januarskem strupenem mrazu ne piše, ne Ivan Jan na Giussepe Pierazzi! Pizduni presrani, izdajalci in morilska banda!

    Kaj bi moralo pisati na betonskem kolosu v Lažgošah?

    Tukaj se odvijala bitka med boljševiško bando morilcev in morilskimi Nacisti A.Hitlerja.
    Boljševiki so izzvali stokrat močnejšega hudiča, vedoč, da bo sledil poraz in silno maščevanje.
    Umik Partizanov je bil planirani pobeg v zavetje Jelovice in veleizdaja Dražgošanov.
    Partizansko vodstvo je zakrivilo poboj devetih Partizanov in posledično nemški poboj 41 Dražgošanov,
    uničenje vasi s cerkbvijo in izgon preživelih.Nova boljševiška oblast je po končani revoluciji nadaljevala z
    zaničevanjem in zlostavljanjem preživelih in ni obnovila njihovih domov.Pobite Dražgošane je rdeča banditska oblast zabetonirala pod spomenik partizanskim uničevalcem. Z vsakoletnim nabojniškim cirkusom hodi po časti svojih žrtev in žali spomin in čast nanje ter žali vse njihovo potomstvo ter žali civilizacijska pozitivna čustva ter vrednote drugoklasnih in drugačemislečih Slovenk in Slovencev, ki poznajo Resnico o zlagani mitološki in banditsko protičloveški NOB OF Revoluciji Boljševikov!

  16. Spoštovana komentatorja Franc Mihič in Frančišek ! Sta plodovita samoupravna komentatorja, toda stil je neustvarjalen in brez pravega cilja.
    Treba se je organizirati in v skladu z upravnim postopkom kot suvereni državljani zahtevati od organizacij, ki delujejo v interesu žrtev in svojcev povojni pobitih ljudi, konkretne vidne rešitve njihovega dela. !!!
    Brez konkretnih zahtev tudi v demokraciji stvari ne postanejo “meso” in ustrezna suverena dejanja.
    Komisija “Dežmana”, ki je edina državna komisija bi morala poročati suverenim državljanom kaj dejansko dela, kakšne ima cilje in kje so problemi !!???

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite